Gospa Metka Zevnik živi v Kranju in ima univerzitetno diplomo inženirke kemijske tehnologije. Najprej je deset let delala v kranjski elektro- in kemijski industriji, nato pa je bila devetnajst let učiteljica kemije in strokovnih predmetov v srednjem strokovnem in gimnazijskem izobraževanju. Devet let je bila na vodilnih ali vodstvenih mestih v državnem sistemu vzgoje in izobraževanja. Je predavateljica višje šole s področja biotehnike in prostovoljka Karitas, ki jo vodi v svoji župniji. Leta 1999 je prejela državno nagrado za posebej uspešno vzgojno-izobraževalno delo na področju srednješolskega izobraževanja, leta 2010 pa je prejela veliko plaketo mesta Kranja za življenjsko delo na področju izobraževanja in povezovanja izobraževanja s trgom dela.

Kakšna sta vloga in poslanstvo starih staršev pri varovanju in vzgoji vnukov in kako se je ta vloga spreminjala skozi čas?

Pred letom dni smo ustanovili Glas starih staršev − Združenje starih staršev Slovenije; kot vodilno misel smo si vzeli italijanski pregovor: Srebro v laseh, zlato v srcu – to so stari starši. V svoj statut smo zapisali, kaj si naše združenje želi. Zavzemamo se za to, da bi družba spoštovala vlogo in poslanstvo starih staršev, njihovo delo in izkušnje. Ker smo si zastavili takšne cilje in jih zapisali tudi v naš program, se dejavno vključujemo v diskusijo o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR). Stari starši res pomembno dopolnjujemo vzgojo otrok v razširjeni družini. Seveda je to prva dolžnost staršev samih. Ampak glede na to, da smo razširjena družina, svoje vnuke in vnukinje tudi sovzgajamo, jim prenašamo družinske vrednote, družinske spomine in tako družinam svojih otrok pomagamo pri skrbi in varnosti njihovih otrok. Pomagamo jim tudi, kadar so otroci bolni, kar zelo dobro vpliva na psihofizično počutje staršev, saj lahko gredo brez skrbi v službo, ker vedo, da so otroci v varnih rokah. Na ta način zvišujemo delovno učinkovitost staršev in zmanjšujemo stroške bolniškega zavarovanja. To je zelo pomembno tudi z vidika države, saj s svojim delom in skrbjo pripomoremo k njeni stabilnosti. V času stiske in brezposelnosti pa številni stari starši družinam svojih otrok pomagajo tudi finančno, zato lahko trdim, da je naša družbena vloga resnično pomembna.

Kaj ob vsem tem lahko stari starši še dajejo vnukom poleg tega, da so jim za varuhe, ko ni staršev ali ko otroci ne morejo v vrtec ali šolo?

Med našimi člani smo pred časom pripravili pogovor z naslovom Kaj nam pomenijo vnuki in kaj mi pomenimo vnukom?. Če povzamem nekaj misli, bi rekla, da je težko opisati ves spekter čustev, ki jih doživljamo pri vnukih. Veliko lepega, veselega in srečnega doživljamo v njihovi bližini. Poleg pomoči pri varstvu pa pri vnukih včasih opažamo, da iščejo pri nas tisto, česar jim starši marsikdaj ne morejo dati zaradi hitrega tempa življenja. To so poslušanje, pozornost, nežnost, pogovori, igranje in nasveti. Pravimo, da so vnuki za nas velik dar, prav tako pa stari starši bogatimo njihovo življenje. S pozitivnim pristopom se poglablja globoko prijateljstvo, navezanost in razumevanje z obeh strani, v mladem človeku pa se razvijata samozavest in samospoštovanje, kar je za nadaljnji razvoj mladega človeka zelo pozitivno. Sicer pa je zanimivo, da je bila na to temo napisana tudi diplomska naloga na mariborski univerzi, v kateri je študentka učence osnovne šole spraševala, kaj jim pomenijo stari starši. Če povzamem, so odgovorili, da imajo v njihovem življenju posebno mesto, pri čemer jih je velika večina menila, da jih imajo stari starši enostavno radi in jim pomagajo. Torej lahko rečemo, da gre za ljubezen, globok odnos, ki je nadvse pomemben za čustveni razvoj otrok in srečo starih staršev.

Tega seveda ne kaže prezreti, kakor bi to sporna novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih na neki način rada storila. V čem je novela tega zakona najbolj sporna?

V našem programu je med drugim zapisano, da bo program Glas starih staršev tudi izhodišče za vzpostavitev vloge sorodstvenih vezi v slovenski zakonodaji, saj je le-ta stare starše izrinila iz družine in njihove vloge v njej. V družinski zakonodaji smo namreč prezrti ne glede na to, da svojim družinam in družbi ogromno prispevamo. In kaj smo še ugotovili? Da v primeru – Bog ne daj – smrti svojih otrok ne bi mogli posvojiti svojih vnukov. Stari starši smo sicer lahko skrbniki, lahko dobimo celo rejništvo, ampak pri tem nimamo nobene prednostne vloge; v primerjavi z drugimi (otroku tujimi osebami) nismo prednostno obravnavani ne po prejšnji ne po sedanji zakonodaji. Preprosto smo v vrsti za svojega vnuka z vsakim, ki se pojavi kot primeren skrbnik oziroma rejnik. Poznamo pa primere, v katerih se starim staršem ni omogočilo rejništvo vnukov, čeprav so si to želeli in so za to bili povsem sposobni, otroci pa bili navezani nanje, toda dali so jih v popolnoma drugo okolje. Zato in tudi zaradi drugih rešitev, ki so za naše združenje nesprejemljive, smo se med nastajanjem novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih vključili v koalicijo Za otroke gre!. Glas starih staršev sledi cilju od svojega začetka, da si bomo prizadevali za spremembo zakonodaje tako, da bi imeli tudi stari starši možnost posvojitve svojih vnukov in prednostno vlogo pri dodeljevanju vnukov v skrbništvo ali rejništvo v primerih, če bi šlo v matični družini kaj narobe. Ker je bila sprememba zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namenoma sprejeta po hitrem postopku, ni bilo nobene javne razprave, zato se v njegovo oblikovanje nismo mogli vključiti. Zakon bo, kot veste, drastično spremenil družinska razmerja, saj definira zakonsko zvezo kot skupnost dveh oseb, ne pa kot zvezo ženske in moškega. S tako opredelitvijo tudi istospolni pari pridobijo pravico do posvojitve, skrbništva, rejništva, biomedicinske oploditve ... Predstavljajte si – stari starši nikakor ne moremo posvojiti svojih vnukov, lahko pa jih odvzamejo in oddajo drugam, recimo v posvojitev homoseksualnemu paru, česar pa stari starši nikakor ne moremo sprejeti.

Kako pa je s skrbništvom v tem kontekstu?

Stari starši lahko dobijo skrbništvo − lahko, ni pa nujno, kajti zdaj se bo v veliki želji po otrocih v vrsti, ki čaka na posvojitev, znašla še ena skupina: istospolni pari. Otrok za posvojitev je že zdaj desetkrat premalo, kar tretjina jih prihaja iz tujine, največ iz Ruske federacije, ta pa prepoveduje posvojitve v države, kjer imajo možnost posvojitve tudi istospolni pari. To pomeni, da bo otrok za posvojitev še manj, s tem pa se bo verjetno močno povečal pritisk, da bo manj skrbništva in hitri prehodi iz rejništva v posvojitve. Lahko se zgodi, da bodo pari LGTB zahtevali (in dobili) določene kvote otrok, saj se le-ti vedno prikazujejo kot najbolj diskriminirana, najbolj izločena skupina oz. kot manjšina. Ne glede na to, da je delež te skupine med 4 in 5 odstotki, mogoče kaj več, je zadeva skrb zbujajoča, saj v nekaterih ameriških državah oddajajo v posvojitev istospolnim parom že do 40 odstotkov otrok, ki gredo v posvojitev.
V luči vsega tega se bomo zato stari starši srčno in pogumno borili za svoje vnukinje in vnuke. Vse raziskave, predvsem pa življenjske izkušnje kažejo, kako pozitivno vplivamo na vnuke in na njihov čustveni razvoj. To je naravna medgeneracijska povezava, ki ustvarja sočutno, stabilno, navsezadnje tudi človeško družbo. Drži, da stari starši niso vsi blizu svojih vnukov, ampak vsaj v Sloveniji se ljudje ne selijo tako daleč in imajo redne medsebojne stike. Imam prijatelje in znance, ki gredo iz Maribora v Ljubljano za nekaj dni in popazijo svoje vnuke, če je treba. Tega so sposobni samo stari starši. Seveda je vse to brezplačno, če imamo v mislih denar; plačilo je zaupanje in krepitev ljubezni med vnuki in starimi starši. To je dragocenost družinskih vezi, ki jih ne smemo pretrgati. V nasprotju od povedanega pa zdaj zakonska določila zahtevajo, da se pri otroku, potem ko je posvojen, pretrgajo vse vezi z biološko oziroma s prejšnjo družino. Ne samo da otrok dobi novo mamo, očeta, tudi še živih starih staršev ne sme več srečevati. In s tem se ni mogoče sprijazniti. S strani posvojiteljev je mogoče logično, da otrok, potem ko dobi novo mamo, očeta, ne more imeti več stika s starši, ki so se mu odpovedali ali so umrli – ampak da gre otrok pri živih starih starših nekam drugam in drug drugega ne smejo več videti, se srečati ... to ni človeško! Pri tem pa stari starši nismo nebogljene osebe: ko so naši vnuki še otroci, smo večinoma še zdravi in sposobni, tako psihično kot fizično.
Ministrica nas tolaži, da ni nič hudega, če ne moremo biti posvojitelji, saj imamo možnost rejništva ali skrbništva. Vendar ni res − nobenega zagotovila ni, da dobimo vnuke v rejo oz. skrbništvo; nimamo zakonske podlage za kakršnokoli prednost in center za socialno delo (CSD) lahko v imenu države odloči po svoje! Poznam primere, kjer so znane žalostne zgodbe glede rejništva.

Zdaj se je torej treba vprašati, kdo bo potemtakem bolj diskriminiran ...

Dejansko smo stari starši diskriminirani, ampak diskriminirani so pri tem tudi sami starši. Nimajo možnosti napisati svoje želje, komu bi želeli dati svoje otroke v posvojitev, če se jim kaj zgodi. Te možnosti ni! Mislim, da bi redko kateri starši izrazili željo, da gre njihov otrok v posvojitev k istospolnemu paru, veliko pa bi bilo takih, ki bi želeli, da bi za njihove otroke v primeru njihove smrti poskrbeli stari starši.

V tem zakonu so tako radikalno vzpostavljena nova razmerja, da o tem niso niti razmišljali, zato je nedopustno, da ni bilo javne razprave. Danes pravijo pobudniki te novele – Združena levica, da se o tem govori že 18 let. To ni res. O takšnih rešitvah se ni govorilo, pač pa so jih zdaj po hitrem postopku samo sprejeli. Govorilo se je pred tremi leti o družinskem zakoniku, ta pa je samo nakazoval nekatere rešitve, ki so uveljavljene v noveli zakona ZZDR, pa so ga ljudje na referendumu zavrnili. In ne glede na sporočilo referenduma, da takšnih družinskih razmerij pri nas ne želimo, so stranke ZL, SMC, SD in ZaAB sprejele še radikalnejšo rešitev, tj. popolno izenačitev zakonske zveze moža in žene z zvezo dveh oseb istega spola. Tu je treba povedati, da ne gre samo za zakonsko zvezo med dvema istospolnima osebama, ampak tudi za zvezo med istospolnima, ki na noben način nista registrirana. Tako kot je mogoče pri heteroseksualnih parih, da uživajo status družine, če niso poročeni, tako bo zdaj mogoče tudi pri homoseksualnih parih, za katere pa vemo, da so njihove zveze veliko bolj nestabilne in kratkotrajne kot zveze heteroseksualnih parov. Statistični podatki nedvoumno kažejo, da gre za časovno nestabilne skupnosti.

Kaj je v tej noveli zakona po vaše še zelo sporno? Je to indoktrinacija otrok v šoli?

Mislim, da je ravno to poleg sporne možnosti posvojitve temeljni cilj spremembe zakona; v 15. členu zakona je namreč zapisano, da mora država s svojim šolskim, zdravstvenim in socialnim sistemom storiti vse, da se mladi ljudje pripravijo na družinsko življenje. Do sedaj je bilo to z vzgojnega stališča nesporno in družbeno sprejemljivo in tako so v šolskih učbenikih za naravo in družbo vedno prikazani oče, mama, otroci – naravna družina torej. Otroci se od vrtca naprej seznanjajo s tem, kaj je družina, kakšna je vloga mame, očeta, otrok, starih staršev in drugega sorodstva. Zdaj bo situacija drugačna: v osnovnih šolah ne bodo predstavljali le družine, v kateri sta mama in oče, ampak tudi zvezo, kjer so starši dve ženski ali dva moška. Ker je to od zdaj dalje opredeljeno kot družina, bo treba v šolah obravnavati dve vrsti družine. Kot vemo iz tujine, pa se pri tem daje bistvena prednost promociji homoseksualne zveze oziroma družine. Kar pa je še bolj in resnično sporno ter s stališča večine staršev in starih staršev popolnoma nesprejemljivo, pa je, da bodo otroke začeli pripravljati na to, da spol sploh ni naravno dejstvo, ampak da si ga lahko po svoji volji izberejo, pri čemer jih bodo v ta namen s pomočjo (že pripravljenih) učbenikov tudi trenirali. V učbeniku Ljubezen je ljubezen piše, naj si otroci za hec govorijo: jaz sem gej, jaz sem lezbijka, naj si zamišljajo, da so v spolnem odnosu dekle s svojo prijateljico ali fant s prijateljem itd. Tu pa se začenja inženiring duš in spolna zloraba otrok. Najstniki so zelo dojemljiva skupina za različna preizkušanja, posebno če jih pri tem vodimo in nagovarjamo. Lahko bi se reklo, da se bo začela zakonsko dovoljena zloraba naših otrok. Da je res tako, kažejo situacije iz tujine. Pa ne samo to, še preden je bil pri nas pred več kot tremi leti obravnavan družinski zakonik, je organizacija Amnesty International s pomočjo državnih sredstev izdala prej omenjeni učbenik Ljubezen je ljubezen, Združena levica pa je že v svoji predvolilni propagandi napovedala, da bo tak učbenik postal obvezen v osnovnih šolah, ko bo uveljavila tako spremembo zakona, kot se je zgodilo sedaj. Starši taki zlorabi svojih otrok ne bodo mogli ugovarjati, saj ta sprememba zakona ne prinaša nobene možnosti ugovora vesti; prav tako ne bodo mogli ugovarjati učitelji, ki bodo postavljeni pred dejstvo: ali bodo nagovarjali otroke h homoseksualnosti po tem učbeniku ali pa bodo izgubili službo. Tako nas čaka zelo hudo obdobje, če bo ta zakon začel veljati. Že sedaj mestna občina Ljubljana sklicuje ravnatelje in jim naroča, naj pošljejo svoje socialne delavke, učiteljice na izobraževanje o podpori opisanemu sistemu v šolah. Izobraževanja bodo izvajali izbrani inštruktorji LGBT, šole pa jih bodo za to plačevale. Torej se bodo njihove institucije prednostno napajale z javnimi sredstvi. Če na referendumu novele ZZDR ne bomo zavrnili, se začenja čas nesvobode, izgubili bomo svobodo pri vzgoji svojih otrok po svoji vesti. Starši jih ne bodo smeli vzeti iz šole. Države, kjer je taka zakonodaja uveljavljena, kaznujejo starše, ki vzamejo otroke od takih ur pouka; nekje so npr. očeta celo zaprli za 24 ur, ker otroka ni poslal k pouku s homoseksualnim nagovarjanjem. In če pri tem zakonu ni mogoč ugovor vesti, bo nastopila diskriminacija večine.

Ker govorite o posledicah za ljudi, ki se z zakonom zaradi svojega prepričanja in vesti ne morejo strinjati, vam očitajo, da ljudi strašite ...

To ni strašenje, kot nam očitajo podporniki zakona, je dejstvo, ki se dogaja tam, kjer so podobne rešitve uveljavljene že nekaj časa. Zato se mnoge države trudijo zapisati kar v ustavo, da je zakonska zveza le zveza moškega in ženske. Tu ne gre za nobeno homofobijo, ta beseda je, mimogrede povedano, politična zmerljivka, ko zmanjka argumentov. Gre za to, da zavarujemo pravice otrok, staršev in starih staršev. Medsebojna razmerja istospolnih oseb morajo biti urejena, pravzaprav tak zakon o registraciji istospolnih skupnosti že imamo in po potrebi naj se dopolni. Pri spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa gre za zvezo moškega in ženske, torej za plodno zvezo z namenom ustvariti družino, česar istospolni po svoji naravi ne morejo, zato ne moremo biti obravnavani v istem zakonu. Mame in očetje ter stari starši želimo tudi svoje otroke oz. vnuke ob podpori vzgojno-izobraževalnega sistema vzgojiti za plodno starševstvo. Brez tega narod ne more obstati!

Kakšna je možnost, da bi pri nas zapisali v ustavo, da je družina zveza moškega in ženske?

Ustavne spremembe se sprejemajo z dvetretjinsko večino. Take večine nasprotniki novele zakona ta čas nimajo, a razmerja se v demokraciji spreminjajo.
Novela zakona je bila sprejeta z izgovorom, da gre za človekove pravice. Ampak človekova pravica ni vse, kar si nekdo izmisli, v ustavi so definirane. Otrok ni pravica odrasle osebe, je oseba s svojimi pravicami; starši pa so osebe, ki imajo pravico vzgajati svoje otroke po svoji vesti. Navsezadnje je tudi ugovor vesti človekova pravica.

Kaj pa menite o načinu, kako je bila novela sprejeta?

Po hitrem postopku je bila sprejeta predvsem zato, da ni bilo razprave in so bile lahko sprejete tako radikalne rešitve. Pri tako pomembni tematiki se kaj takega še ni zgodilo. O družinskem zakoniku je le potekala daljša razprava in se je kaj spreminjalo, dodajalo ... V družinski zakonik se je recimo posrečilo z amandmajem uvesti možnost posvojitve s strani starih staršev. Zakonik je na referendumu padel zaradi redefinicije družinske zveze, ne pa zaradi starih staršev. Torej so zdaj ta problem poznali, a so ga preprosto ignorirali. Šlo je torej samo za redefinicijo družine, ki omogoča homoseksualnim osebam izpolnitev dveh bistvenih ciljev – posvojitev in indoktrinacijo v osnovni šoli. To, da lahko istospolni sklenejo zakonsko zvezo, je minornega pomena, saj o tem, kako poteka neka slovesnost, ni potrebno zakonsko določilo.
Kot edina demokratična možnost, da stanje popravimo, je udeležba na referendumu in zavrnitev sporne novele zakona. 

Kakšne zakone o družinah in istospolnih imajo v sosednjih državah – v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem? Kako je tam definirana družina in kako je s posvojitvami otrok?

Velja opozoriti, da je primerjanje posameznih pravnih redov različnih držav dokaj kompleksno in včasih lahko zelo zavajajoče. Dejstvo je, da je težko vzeti iz pravnega reda samo eno ozko področje in ga primerjati z ureditvijo drugje. Upoštevati je namreč treba celoten pravni red in vsak institut tega reda gledati skozi njegovo prizmo. Samo ozko primerjanje nas lahko pripelje do povsem napačnih in izkrivljenih ugotovitev. V skladu z mednarodnim pravom človekovih pravic istospolne skupnosti ni treba pravno priznavati. Zakonska zveza je človekova pravica enega moškega in ene ženske. Pač pa je treba istospolno usmerjenim osebam enako kot vsem drugim zagotavljati vse premoženjske in socialne pravice. Tudi otrokom v istospolnih skupnostih pripadajo vse pravice kot drugim otrokom (bodisi staršev samohranilcev, bodisi staršev v zakonski zvezi).
Podatki kažejo naslednje: nekatere evropske države istospolne skupnosti ne priznavajo niti kot civilne zveze, nekatere jo priznavajo kot zakonsko zvezo. Na Hrvaškem, v Italiji in na Madžarskem istospolni pari ne morejo skleniti zakonske zveze. Na Hrvaškem in Madžarskem je zakonska zveza definirana že v ustavi, in sicer kot skupnost moškega in ženske. Istospolno skupnost kot civilno zvezo priznavajo Avstrija, Hrvaška, Češka, Estonija, Nemčija, Madžarska, Švica. Avstrijsko pravo ureja le eno življenjsko skupnost − zakonsko zvezo kot zvezo dveh oseb različnega spola. Zunajzakonska zveza ne ustvarja družinskopravnih posledic, ima pa posledice na nekaterih drugih področjih. Posvojitev je mogoča le s strani posameznika ali zakoncev, ki nastane s pisno pogodbo in jo odobri sodišče. Posvojitev ima drugačne pravne posledice kot pri nas. Sosednje države torej istospolne skupnosti ne priznavajo kot zakonsko zvezo.

Ste gledali ponekod prepovedani film SODOMA? Kaj menite o njem?

Videla sem ga. V njem lahko vsakdo vidi, kaj se zgodi, če se sprejme takšna zakonodaja, kot je bila pred kratkim sprejeta v Državnem zboru RS. Lahko vidimo, kako postane večina diskriminirana, kako se izgublja svoboda govora in ravnanja v državah, za katere smo mislili, da svobodo podpirajo. Vsakomur priporočam, da si ogleda omenjeni film. Povezava je objavljena na 24kul.si. Vsakdo se lahko prepriča, do kod lahko vodijo posebne pravice za določene skupine, v tem primeru za istospolne skupnosti. Ste vedeli, da ima Ljubljana že certifikat LGTB prijazno mesto? In v Ljubljani LGTB prijazen zdravstveni dom? S tem je že nakazano tisto, kar je prikazano v tistem filmu, da bodo v MOL npr. lahko sodelovala samo podjetja, ki bodo imela tak certifikat. Poudarjam, da na tem certifikatu piše, naj ljudje, ki zaznajo kakšne kršitve pravic istospolnih oseb, to sporočijo komisiji za podelitev certifikatov. Kršitelje bodo preganjali.
Znova želim zavrniti vztrajne laži, kako so bile pri nas kršene človekove pravice istospolnih oseb; njihove medsebojne pravice so že od leta 2005 opredeljene v zakonu o registraciji istospolnih skupnosti. Po pritožbi na ustavno sodišče je to ugotovilo kršitev le v primeru dedovanja. Ustavno sodišče je 2009 samo odpravilo to neskladnost, dokler ne bi bilo popravka v zakonu. Tako v praksi ni bilo kršitev njihovih pravic, kar so zagovorniki novele ZZZDR vztrajno ponavljali. Do zdaj vsa ta leta DZ ni vnesel popravka, nenadoma pa se je mudilo kar po skrajšanem postopku, in to v ZZZDR, ki ni bil nikoli omenjen kot neustaven.

Intervju je v izvirniku objavljen na demokracija.si