Leta 2010 sem pred imenovanjem Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS opozoril na to, da je lagal, ko je zanikal svoje sodelovanje pri pobijanju civilistov na jugoslovansko-italijanski meji. Ker imajo tovrstni zločini na jugoslovanskih mejah proti Zahodu večji obseg kot tisti na berlinskem zidu, sem ga opozoril, da so v Nemčiji odgovorne za umore obsodili. Zato sem g. Maslešo takrat vprašal: »Kaj bo storil, da bodo zločini zoper civiliste na jugoslovanskih mejah raziskani in kaznovani?« G. Masleša vse do danes ni odgovoril, morda tudi zato ne, ker ni poznal vašega stališča glede tega vprašanja.

Dr. Cerar, ko ste   leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj  je  jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zakonov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: 'Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.'« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa.  Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča ...

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr.  Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc). Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Dr. Cerar, prav tako si dovolim, da vam predlagam, da opozorite svoje kolege, da se tako odločno kot vi opredelijo do zločinskih dejanj v naši preteklosti, ki jih slovensko pravo še ni bilo sposobno obsoditi in ki zato hudo bremenijo slovensko prihodnost.

Prepričan sem, da bi z vašo spodbudo g. Ciril Ribičič lahko ocenil falzifikat, s katerim je sodni senat preprečil preiskavo zločinov, ki jih je zagrešil njegov oče Mitja Ribičič - Ciril. Sprejeli so izhodišče, da zapis »glasom mape majorja Mitje« ne bremeni Mitje Ribičiča - Cirila. Vendar je dr. Ljuba Dornik Šubelj odkrila: »Major Mitja je bil Mitja Ribičič, ki je kot eden od pomočnikov načelnika Ozne za Slovenijo pregledoval zbrana zaslišanja in predlagal postopke z aretiranimi.«  To pomeni, da bi Ciril Ribičič lahko povedal svoje mnenje o tem, kaj si misli o tem, da je bilo v brezno pri Konfinu I poslanih »glasom mape majorja Mitje« 86 od 88 tam umorjenih invalidov, ranjencev in bolnikov.

Dr. Cerar, verjamem, da bi vaš tovrstni zgled lahko opogumil druge pravnike, katerih predniki so sodili v stalinističnih sodnih procesih in zagrešili stotine zločinskih sodb, ki so bile mnoge že razveljavljene, žrtve pa rehabilitirane. Vendar zločinski sodniki niso bili obsojeni. Tako tudi slovensko pravo ohranja stanje, ki ga je Tine Hribar označil kot »zločin brez zločincev«.

In dokler bo tako, bo senca zločina in tistih, ki ta zločin branijo, zavirala razvoj slovenske družbe v pravno, demokratično in na spoštovanju človekovih pravic temelječo državo.

Dr. Cerar, naj vam pri uveljavljanju vaših standardov, ki ste jih postavili v pogumni analizi leta 1990, zaželim čim več uspeha.

S spoštovanjem

Jože Dežman