V Sloveniji so sindikati organizacijske tvorbe, ki so tesno prepleteni z levo usmerjenimi političnimi strankami. Poznavalci sindikalnega življenja trdijo, da so podaljšek komunistične stranke z namenom, da izvajajo pritiske na nove demokratične stranke. Ob tem je zanimivo, da iz državnega proračuna dobivajo na milijone eurov, s katerim financirajo politične cilje levih strank. Za ilustracijo: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je za svoje delovanje dobila že 1.602.445,35 EUR . Poleg članarin pa občinske izpostave prejemajo še dodaten denar. Tako je ZSSS OO PODRAVJE IN KOROŠKA prejela 175.361,59 EUR - njena hčerinska družba "Fundacija za izboljšanje zaposlitvenih možnosti PRIZMA" pa celih  2.637.711,16€. Takšnih zgodb je ogromno in si jih lahko ogledate na aplikaciji Supervizor. Za podrobnejši vpogled v delovanje sindikatov v Evropi pa si preberite spodnjo študijo, ki jo je pripravil Državni zbor.

1. Uvod

V zadnjih desetletjih se sindikati po vsej Evropi soočajo z resnimi izzivi, kot so upad aktivnosti v sektorju predelovalne industrije ter pobude za privatizacije v javnem sektorju, sektorja v katerih so sindikati tradicionalno močni (Bernaciak, Gumbrell-McCormick in Hyman, 2014).
V Sloveniji je pravica do združevanja opredeljena v 42. členu Ustave. Delovanje sindikatov je urejano z Zakonom o reprezentativnosti sindikatov iz leta 1993. Sindikat postane pravna oseba z dnem izdaje odločbe (upravnega organa ali ministrstva pristojnega za delo) o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta.
"Reprezentativni so tisti sindikati, ki:
- so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti,
- neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev;
- so neodvisni od državnih organov in delodajalcev,
- se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov,
- imajo določeno število članov v skladu z določili zakona" (Zakon o reprezentativnosti sindikatov, 6. člen).
Ob teh pogojih se kot reprezentativne določijo tudi zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica. V panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti je reprezentativen tudi tisti sindikat, ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo, če izpolnjuje pogoje iz 6. člena in če je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti.1
Zakon v 7. členu določa, da reprezentativni sindikati sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo in sodelujejo v organih, ki odločajo o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti delavcev ter predlagajo kandidate delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju, v skladu s posebnimi predpisi.
V primerjalnem pregledu prikazujemo ureditev evropskih sindikatov, s podrobnejšim pregledom v izbranih državah članicah Evropske unije (Finska, Italija, Češka, Malta, Nemčija in Poljska), ki vključuje zakonodajno ureditev, število in obliko organiziranosti sindikatov, njihove dolžnosti in financiranje ter posebnosti glede delovanja v sindikatu (kako je urejeno plačilo zaposlenih in vodij sindikatov itd.).
Podatke smo pridobili s spletnih strani sindikatov in podobnih organizacij po posameznih državah ter mednarodnih delavskih organizacij oziroma smo za podatke zaprosili posamezne sindikate v izbranih državah.2
1 Tako Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru svojih pristojnosti, ki izhajajo iz Zakona o reprezentativnosti sindikatov, na podlagi dokazil o izpolnjevanju pogojev, določenih z zakonom, izdaja odločbe o reprezentativnosti sindikatov, in sicer za zveze oziroma konfederacije sindikatov in za samostojne sindikate, ki so reprezentativni v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti. Reprezentativnost sindikata za posamezno dejavnost ali poklic se ugotavlja v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti in standardno klasifikacijo poklicev (glej Seznam reprezentativnih sindikatov z navedbo dejavnosti oziroma poklica, v katerem so pridobili lastnost reprezentativnosti, spletna stran Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve).
2 Podatki o plačah zaposlenih in funkcionarjev v sindikatih niso bili prosto dostopni zato smo zanje zaprosili posamezne sindikate in jih prikazujemo pri državah za katere smo do zaključka naloge prejeli odgovore.
3

1.2 Sindikati v Evropi
Najvišjo stopnjo sindikalne organiziranosti poznajo v skandinavskih državah (Tabela 1). Na splošno se v teh državah sindikati ne razlikujejo glede na ideološko komponento, temveč predstavljajo različne skupine zaposlenih (fizične delavce, bele ovratnike ali visoko izobražene delavce). Skandinavske države imajo večinoma razvit (Ghent) sistem prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti, ki ga upravljajo sindikati, kar je eden od razlogov visoke sindikalne gostote.3 Urejanje trga dela pa je zasnovano na sklepanju dogovorov med organizacijami delodajalcev in delojemalcev.
Za centralno skupino držav (Nemčija, Avstrija, Švica, Nizozemska in Belgija) je značilna tradicija socialnega partnerstva, ki je pogosto izražena z obstojem tripartitnega organa, v katerem delujejo predstavniki sindikatov, delodajalcev in države. V teh državah je sindikalna gostota nižja, razen v Belgiji (kjer je obstajal Ghent sistem).
V južnoevropskih državah (Francija, Italija, Španija, Portugalska in Grčija) je urejanje trga dela običajno bolj odvisno od zakonodaje kot od kolektivnih pogajanj. Vendar so v zadnjem obdobju opazne razlike glede tega vprašanja med državami v tej skupini.
Za anglosaksonske države (Velika Britanija in Irska) je značilen slab zakonodajni okvir pravic na področju zaposlovanja in sindikalnega delovanja. Sindikati niso ideološko razdeljeni in večinoma predstavljajo posamezne poklice ter panoge. Pogajanja načeloma potekajo na nivoju posameznih podjetij (posebej v zasebnem sektorju), čeprav je na Irskem od leta 1987 bilo sklenjeno nekaj sektorskih kolektivnih pogodb.
Glede na omenjeno delitev je v Sloveniji razvit sistem najbližji modelu socialnega partnerstva centralnih evropskih držav.
Države višegrajske skupine (Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška) ter baltske države večinoma niso vključile sindikate v proces oblikovanja politik, zanašajo se na legalistični pristop urejanja trga dela. Kolektivna pogajanja so decentralizirana in sektorske kolektivne pogodbe so redke (razen na Slovaškem). V Romuniji je socialno partnerstvo bolj izrazito ter je stopnja sindikalne gostote višja (Bernaciak, Gumbrell-McCormick in Hyman, 2014).
Tabela 1: Sindikalna gostota4 in pokritost kolektivnih pogajanj5
Sindikalna gostota Pokritost kolektivnih pogajanj
1980 1990 2000 2010 1980 1990 2000 2010
Danska 79 75 74 69 72 69 80 85
Finska 69 73 75 70 77 81 86 90
Norveška 58 59 54 55 70 70 72 74
Švedska 78 82 80 68 85 88 91 91
       
Avstrija 57 47 37 28 95 99 99 99
Belgija 54 54 49 52 97 96 96 96
Švica 28 28 23 17 48 44 42 49
Nemčija 35 31 25 19 78 72 64 61
3 Norveška je ta sistem zapustila leta 1938.
4 Delež včlanjenih v sindikate v primerjavi s celotno delovno silo.
5 Delež zaposlenih, za katere veljajo kolektivne pogodbe.
4

Sindikalna gostota Pokritost kolektivnih pogajanj
1980 1990 2000 2010 1980 1990 2000 2010
Nizozemska 35 24 23 19 79 82 86 84
       
Španija 19 13 17 20 76 82 83 73
Francija 18 10 8 8 85 92 95 92
Grčija  39 34 24  65 65 65
Italija 48 39 35 36 85 83 80 85
Portugalska 55 28 22 19 70 99 92 90
       
Irska 64 57 40 34 64 60 55 42
Združeno
kraljestvo 51 39 30 27 70 54 36 31
       
Slovenija  69 42 26  100 100 92
       
Češka   27 17   41 47
Madžarska 94 83 22 17   47 34
Poljska 65 37 17 14   42 29
Slovaška   32 17   51 38
       
Estonija  94 15 8   29 25
Litva   17 10   12 14
Latvija   26 15   21 22
Bolgarija 98 81 28 20    18
Romunija 100 80 40 33    70
Vir: ICTWSS (2010) po Bernaciak, Gumbrell-McCormick in Hyman (2014).
2. Sindikati v izbranih državah članicah EU
2.1 Češka
Na Češkem je v sindikate včlanjeno okoli 800.000 oseb, žal pa podatek ni natančen, ker informacij o tem ne objavljajo vse sindikalne organizacije. Tudi uradni statistični podatki o deležu zaposlenih v sindikatih ne obstajajo. Po nekaterih podatkih je bil v letu 2009 v sindikate včlanjeno 17,3 % zaposlenih.6
Na Češkem je sindikat organizacija zasebnega prava. V skladu z Zakonom št. 83/1990 lahko sindikat ali združenje delodajalcev ustanovijo tri osebe. Zakonodaja za združenja ne določa drugih pogojev, niti merila reprezentativnosti.
Pravica do združevanja in ustanavljanja sindikatov je zapisana v 27. členu Listine o temeljnih pravicah in svoboščinah, ki je sestavni del Ustave Češke republike. Dejavnosti sindikalnih organizacij in dejavnosti drugih združenj, ustanovljenih z namenom varovanja ekonomskih in socialnih interesov, se lahko z zakonom omeji le v primerih, ko je tak ukrep nujen za zaščito varnosti države, javnega reda ali pravic in svoboščin drugih. Določbe Listine prepovedujejo omejevanje pluralnosti sindikalnih organizacij ali prednostno obravnavo katerekoli izmed njih. Delodajalec svojim zaposlenim ne sme prepovedati, da postanejo člani obstoječih sindikalnih organizacij ali jih diskriminirati na podlagi članstva.
6 ICTWSS - zbirka podatkov o institucionalnih značilnosti sindikatov, o določanju plač, državnih intervencijah in socialnih sporazumih v 34 državah med letoma 1960 in 2012. Podatke so zbrali na amsterdamskem Inštitutu za napredne delavske študije (AIAS) Univerze v Amsterdamu (dostopno na: http://www. uva-aias. net/207).
5

Organizacije delavcev in delodajalcev so ustanovljene brez posredovanja države in država se tudi ne sme vmešavati v njihove notranje zadeve. Država (Ministrstvo za notranje zadeve) je pristojna le za registracijo ustanovljenih organizacij in opravlja splošen nadzor (ugotavljajo, ali je njihovo delovanje v skladu s poslanstvom, ali morda sindikati ne sodelujejo v dejavnostih, ki so značilne za politične stranke ali gospodarske družbe). Sindikati se lahko združijo v konfederacije, združenja ali federacije (ILO Češka, spletna stran).
Največja sindikalna konfederacija na Češkem je ČMKOS, ki je imela v letu 2011 skoraj 400.000 članov in je naslednica Češkoslovaške konfederacije sindikatov (ČS KOS), ki je bila ustanovljena marca 1990 po "žametni revoluciji" leta 1989 na temeljih stavkovnih odborov. Češkoslovaška je leta 1993 razpadla na dve ločeni državi in ČS KOS se je razdelila v češko organizacijo (ČMKOS) in slovaško organizacijo (KOZ SR).
Konfederacijo ČMKOS sestavljajo posamezni sindikati, grobo razdeljeni na podlagi panoge, ki jo zastopajo. Največja sta sindikata kovinarjev (OS KOVO) z okoli 140.000 in sindikat učiteljev (ČMOS PŠ) z okoli 50.000 člani.
ČMKOS je formalno politično neodvisna. V statutu je zapisano, da je "neodvisna od ... političnih strank in gibanj". 7V zadnjih letih so sindikati izgubili precej članstva. ČMKOS je imela na primer leta 1995 2,45 milijona članov, kar je petkratnik sedanjega članstva (Worker participation Češka, spletna stran).
Graf 1: Trendi v številu članstva ČMKOS in delež v sindikat včlanjenih oseb (union

7 Vendar pa je na primer organizirala obsežne demonstracije proti politikam desno sredinske vlade maja 2012, januarja 2013 pa so se proti vladi izrekli tudi na splošnih volitvah.
6

Po velikosti je naslednja največja konfederacija ASO, ki je bila ustanovljena leta 1995, ko se je sindikat kmetijskih in živilskih delavcev (OSPZV) odcepil od ČMKOS, ker je od konfederacije zahteval strožje ukrepe proti politiki takratne vlade v prid zmanjšanju subvencij v kmetijstvu. Skupaj z dvema veliko manjšima sindikatoma so ustanovili ASO. Kasneje so se pridružili še drugi sindikati. Omenimo lahko sindikat železniških delavcev (OSŽ) v letu 1998 in sindikat zdravnikov (LOK-SČL). Po podatkih Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer je imel ASO leta 2008 210.000 članov, vendar pa opozarjajo, da podatki niso bili preverjeni.
ASO sestavlja 13 sindikatov, od katerih je največji ustanovni sindikat (OSPZV-ASO), ki navaja, da ima 100.000 članov, vendar niso vsi zaposleni. Sindikat železniških delavcev OSŽ pa naj bi imel okoli 45.000 članov (ILO Češka, spletna stran).
2.1.1 Dejavnost sindikatov
Kolektivna pogajanja na Češkem lahko potekajo na ravni panoge (dosežene sporazume take vrste imenujejo "kolektivne pogodbe na višji ravni") in na ravni podjetij. V večini podjetij pa ne prihaja do kolektivnih pogajanj.
Pravilo o uveljavitvi panožnih kolektivnih pogodb tudi na vse delodajalce v isti panogi, tudi če niso člani združenja delodajalcev, ki je podpisalo sporazum, je bilo spremenjeno v letu 2004. Sledilo se je odločitvi ustavnega sodišča, da je bil predhodni postopek neustaven. V skladu s spremenjenim postopkom mora biti skupna zahteva za upoštevanje kolektivne pogodbe podana s strani največjega sindikata in največjega združenja delodajalcev v panogi. Veljavnost kolektivnih pogodb ne velja za tista podjetja, ki zaposlujejo manj kot 20 delavcev.
Poleg omenjenih dveh ravni pogajanj (na nivoju panoge in na nivoju podjetij), se sindikati, delodajalci in vlada pogajajo tudi v tristranskem Svetu za ekonomski in socialni sporazum (Rada hospodarske a socialni dohody- RHSD). V Svetu ne sklepajo zavezujočih sporazumov, predvsem v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je igral pomembno vlogo z nizom "splošnih sporazumov", s katerimi je oblikoval okvir za kolektivna pogajanja. Preko dialoga vpliva tudi na vladne politike. Da pridobijo pravico do članstva v Svetu, mora konfederacija sindikatov združevati najmanj 150.000 članov (trenutno ta pogoj izpolnjujeta le konfederaciji ČMKOS in ASO).
Glavni predmet kolektivnih pogajanj je plača, vodijo pa se tudi pogajanja o drugih vprašanjih, kot so problematika delovnega časa, organizacije dela in prispevkov za pokojnine.
Glavni akter zastopanja zaposlenih na delovnem mestu je sindikalna organizacija. Po letu 2001 je bilo mogoče ustanoviti svete delavcev8 ali pooblaščence za zdravje in varnost. Za to mora zaprositi najmanj tretjina zaposlenih. V skladu z Delovnim zakonikom (Labour Code), ki je začel veljati v začetku leta 2007, je bilo delavske svete ali pooblaščence za zdravje in varnost mogoče ustanoviti le, če v podjetju ni bilo sindikata oz. jih je bilo treba ukiniti, če je v podjetju začel delovati sindikat in je bila podpisana kolektivna pogodba. Marca 2008 pa je ustavno sodišče odločilo, da je bila ta klavzula protiustavna.
V praksi je bilo ustanovljeno malo svetov delavcev, prevladujoča struktura ostajajo sindikalne organizacije, večina podjetij pa sploh nima nič.
Sveti delavcev imajo med 3 in 15 članov. Natančno število, ki mora vedno biti liho, določi delodajalec po posvetu z zaposlenimi.
7

Obstajajo razlike med nalogami in pravicami predstavnikov delavcev glede na to, ali so del sindikalne organizacije ali sveta delavcev. Le sindikati imajo pravico do udeležbe v kolektivnih pogajanjih. Vendar pa obstajajo tudi razlike na področju informiranja in pogajanj.
Sindikat in svet delavcev imata pravico, da kot predstavnika zaposlenih dostopata do informacij o naslednjih vprašanjih:
- gospodarski in finančni položaj družbe in njenega predvidenega razvoja;
- o delovanju družbe in njenega vpliv na okolje;
- o načrtovanih spremembah v strukturi, statusu in poslovni dejavnosti družbe.
Oba organa imata prav tako pravico do informacij o ključnih delovnih pogojih - glede strukturnih sprememb, kot so: racionalizacija; ukrepi, ki vplivajo na zaposlovanje; kolektivni odpusti; število zaposlenih in predvidena zaposlitvena gibanja; prenos podjetja na drugega lastnika; zdravstvene in varnostne teme; ukrepi za zagotavljanje enakega obravnavanja žensk in moških; podrobnosti zaposlitve za nedoločen čas, ki bi lahko bile v interesu zaposlenih za določen čas in vprašanja, povezana z ustanovitvijo Evropskega sveta delavcev. Če je zaposlenih v podjetju manj kot 10, predstavniki nimajo pravice do informacij o ekonomskem položaju družbe oziroma njenih dejavnostih in njihovem vplivu na okolje.
Sindikat ima zakonsko pravico tudi do informacij o: plačni politiki (vključno s sistemi plač in nagrajevanjem zaposlenih (sestava plače za različne kategorije delavcev v podjetju)); o delovnih obremenitvah in tempu dela (o organizaciji dela); o usposabljanju in o ukrepih, ki se nanašajo na varstvo otrok, skrbi za invalide ter socialne in kulturne potrebe zaposlenih. Sindikat mora biti obveščen tudi o podrobnostih zaposlovanja novih delavcev.
O volitvah in mandatih predstavnikov posameznih sindikatov v veliki meri odločajo sindikati sami, zakonodaja pa določa, da morajo delodajalci "olajšati organizacijo volitev". Diskriminacija predstavnikov sindikatov ali članov svetov delavcev je nezakonita. Odpustitev predstavnika sindikata, vključenega v pogajanja z delodajalcem, v času njegovega mandata ali eno leto po preteku mandata, mora biti sprejeta s strani sindikalne organizacije ali sodišča.
Predstavnikom zaposlenih mora delodajalec zagotoviti "potreben" plačan prosti čas. To običajno pomeni delno oprostitev od običajnega dela v organizacijah z med 400 in 600 člani sindikata in popolno oprostitev od običajnega dela, kjer je več kot 600 članov sindikata. V organizacijah s 1500 ali več člani sindikata, sta dve osebi upravičeni do popolne oprostitve od običajnega dela. Sindikalisti so upravičeni tudi do petih dni plačanega dopusta na leto za sindikalno usposabljanje, razen če "resni operativni razlogi" tega ne dopuščajo.
Delodajalci morajo "v ustreznem obsegu" zagotoviti tudi "prostore s potrebnim pohištvom in opremo" ter plačati za njihovo vzdrževanje in obratovanje. Vendar pa natančen obseg tehnične podpore v zakonodaji ni določen (Worker participation Češka, spletna stran).
2.2 Finska
Svoboda sindikalnega združevanja, ki vključuje tudi pravico, da se ne včlani v sindikat ali se izstopi iz njega, je na Finskem zagotovljena z Ustavo, z Zakonom o delovnih razmerjih, in tudi v Kazenskem zakoniku. Poleg tega večina kolektivnih pogodb vsebuje klavzule o svobodi združevanja.
Delovanje sindikatov (kot tudi organizacij delodajalcev) ureja Zakon o društvih (Associations Act). Zakon o društvih ne vsebuje posebnih določil o sindikatih, tako tudi ni posebnih določil o
8

nalogah sindikatov. Sindikat pridobi status pravne osebe z registracijo, ki jo ni mogoče zavrniti, če so formalne zahteve izpolnjene (povzeto po spletni strani ILO).
Zakon o društvih v 1. členu določa, da se lahko društvo (sindikat) ustanovi za skupno uresničitev določenega neprofitnega namena, ki pa ne sme biti v nasprotju z zakonodajo ali primernim ravnanjem (proper behaviour). Tako se ta zakon ne uporablja za ustanavljanje npr. delniških družb, katerih namen je doseganje dobička ali druge neposredne finančne koristi za člane ali katerih namen ali dejavnosti so predvsem finančne narave (2. člen).
Zakon o društvih v 5. členu tudi opredeljuje, da društvo lahko opravlja trgovinsko ali drugo gospodarsko dejavnost, ki je predvidena v statutu ali če se ta dejavnost nanaša na uresničevanje namena društva oziroma, če je ekonomsko nepomembna (to be deemed economically insignificant).
Skoraj 75 % Fincev je članov enega od sindikatov.9 Mednarodna organizacija za delo (ILO) je uvrstila finske sindikate med ene od najučinkovitejših na svetu. Glavni namen delovanja sindikatov je zaščititi in izboljšati koristi in pravice svojih članov, kot so: povišanje prihodkov, varnost zaposlitve, kakovost delovnega življenja itd. Njihova pomembna funkcija je tudi, da vodijo sklade za brezposelnost (unemployment funds) ter zagotavljajo članom denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (eamings-related unemployment benefits).9 10 11 12 13
Finski sindikati so organizirani po poklicih. Obstajajo lokalni sindikati, nacionalne federacije lokalnih sindikatov in konfederacije sestavljene iz nacionalnih federacij. Kolektivne pogodbe, ki zajemajo celotno Finsko, sklepajo federacije sindikatov (povzeto po spletni strani Expat, Finland).
Za finski trg dela je značilno delovanje treh največjih sindikalnih konfederacij. Največja je Osrednja organizacija finskih sindikatov11 (SAK), ustanovljena leta 1907, ki predstavlja skoraj 1,1 milijona članov. Konfederacija SAK združuje 23 sindikalnih federacij iz prvenstveno industrijskih panog, vključuje pa tudi javni sektor. Federacije članice SAK so dokaj neodvisne pri kolektivnih pogajanjih na različnih področjih: industrija, zasebne storitve, promet ter tudi lokalna uprava in javni sektor (23 % članstva leta 2011). Federacije so sestavljene iz lokalnih sindikatov, ki združujejo delavce enega večjega delodajalca ali zaposlene pri več delodajalcih v lokalnem območju. Težko je določiti tipičnega člana.12 Vzgojitelji/varuške (pod lokalno upravo), kabinsko osebje letalskih prevoznikov, vozniki avtobusov, natakarji, gradbeni delavci itd., vsi delujejo v sektorjih pod okriljem konfederacije SAK. Vendar SAK konfederacija združuje večinoma delavce t.i. modre ovratnike (blue-coolar employees), upravni, poslovni in drugi strokovni delavci (beli ovratniki, white-collar) pa so združeni v preostalih dveh konfederacijah.
Konfederacija STTK13 predstavlja prek 650.000 zaposlenih (iz 18 sindikalnih federacij). Člani prihajajo iz javnega sektorja in iz zasebnega industrijskega in storitvenega sektorja. STTK združuje zaposlene kot so: medicinske sestre, inženirji, policisti, bančni uslužbenci itd. Skoraj 70 % včlanjenih je žensk.
9 Po podatkih ICTWSS je na Finskem leta 2011 delovalo 71 sindikatov (leta 2010: 75, leta 2007: 90), s 2.232.700 člani.
10 Tudi drugi viri navajajo, da sindikati v državah Skandinavije skrbijo za določene socialne transferje (Birke in Dribbusch, 2012).
11 Central Organization of Finnish Trade Unions.
12 Razlogi za članstvo so različni. Po podatkih iz leta 2001, se jih je 38 % včlanilo zaradi učinkovite zaščite interesov, 40 % zaradi denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in 13 % zaradi varstva delavskih pravic (glej SAK).
13 Finnish Confederation of Professionals.
9

Konfederacija AKAVA14 pa zastopa interese 375.000 vodstvenih in strokovnih delavcev oziroma zaposlenih z univerzitetno izobrazbo, združenih v 30 sindikalnih federacij.15 Vključuje zaposlene in samozaposlene strokovne delavce ter podjetnike v javnem in zasebnem sektorju. Člani AKAVA večinoma delajo na področjih, kot so izobraževanje, tehnologija in medicina. Federacije članice AKAVA združujejo člane glede na njihovo področje študija, stopnjo izobrazbe, stroko ali pozicijo. Tradicionalno, AKAVA vključuje tudi 100.000 članov študentov (povzeto po spletnih straneh ILO, Expat-Finland in SAK).
2.2.1 Financiranje
Sindikati so financirani večinoma iz članarin. Na primer, članarina v Trade Union Pro16 znaša 1,4 % mesečnega dohodka (najmanj 10 evrov, največ 57 evrov) (povzeto po spletni strani Pro).
V sindikatu Pro članarine znašajo 90 % prihodkov. Ostali prihodki so večinoma iz investicij, zelo malo pa je javnih sredstev oziroma prihodkov od ponujanja storitev na trgu (večinoma gre za prihodke od izvajanja izobraževanj po podjetjih, na primer o varstvu pri delu, poklicnih boleznih itd.) (iz odgovora sindikata Pro).
Sindikati so lahko ustanovitelji gospodarskih družb. Večina teh družb je ustanovljenih z namenom izobraževanja ali organiziranja počitnic (hoteli in kampi). S temi podjetji se konkurira podjetjem znotraj javnega sektorja, ki plačujejo polni davek na dodano vrednost (DDV) ter druge davke glede na profit. Sindikati so v primeru ustanavljanja gospodarskih družb za potrebe svojih članov oproščeni plačila DDV. Je pa delovanje teh gospodarskih družb pod strogim nadzorom (iz odgovora sindikata Pro).
2.2.2 Plače
V enem od največjih sindikatov konfederacije STTK, sindikatu Pro, dela 172 redno zaposlenih oseb, ki delajo na osnovi pogodb o delu, značilnih za zasebni sektor. Poleg njih deluje še predsednik sindikata, ki je edini izvoljeni funkcionar.17 Redno zaposleni (172) prejemajo mesečno plačo na osnovi kolektivne pogodbe, sklenjene med sindikatom Pro (kot delodajalcem) in sindikatom zaposlenih v sindikatu Pro. Kolektivna pogodba je zelo podobna kolektivnim pogodbam, ki jih je sindikat sklenil za svoje člane v drugih sektorjih. Ta kolektivna pogodba vključuje plačno lestvico ter delovna mesta (razen za direktorje in predsednika - skupaj 8 oseb). Plače zaposlenih v sindikatu so podobne tistim v zasebnem sektorju. Kolektivna pogodba določa znesek za posamezno delovno mesto ter bonus, odvisen od kompetenc zaposlenega. 14 15 16 17
14 Confederation of Unions for (Academic) Professionals and Managerial Staff in Finland.
15 Po podatkih iz leta 2001 je 54 % članov delalo v javnem sektorju. Vodstveni položaj je imelo 29 %, 34 % je bilo ekspertov, 29 % predavateljev ter drugo 8 %. 53 % včlanjenih je žensk (povzeto po spletni strani SAK).
16 Sindikat Pro (Ammattiliitto Pro) je eden od največjih članov konfederacije STTK. Pro ima 130.000 članov, od katerih jih 110.000 deluje na trgu dela. 53 % je žensk. Pro ima 261 lokalnih podružnic. Pro je bil udeležen pri sklenitvi 60 kolektivnih pogodb (nacionalnih ter tistih na nivoju podjetij). Politično je neodvisen. Pro zaposluje 172 oseb, ki delajo v centrali v Helsinkih ali v devetih finskih regionalnih uradih. Povprečni mesečni bruto dohodek člana znaša 3.100 EUR (od 2.500 do 5.000 EUR), kar je podobno povprečni plači redno zaposlenega na Finskem (povzeto po spletni strani Pro).
17 V nekaterih sindikatih je možno, da delujeta dva izvoljena funkcionarja, ne pa več. Določeni sindikati pa nimajo poklicno izvoljenih funkcionarjev, v njih predsednik deluje nepoklicno (trustee position), redno pa je zaposlen izvršni direktor, ki vodi vsakdanje delo sindikata. Ta dualni sistem je redek ter je značilen za posamezne akademske sindikate.
10

V osnovi obstaja 5 plačnih razredov18 (predsednik - direktorji - vodje enot - svetovalci/eksperti - asistenti in drugo osebje). Bruto plača predsednika sindikata Pro (približno 10.000 EUR) je okrog trikratnika povprečne plače člana sindikata. Plača predsednika sindikata je rezultat pogajanja med izvoljenim predsednikom in predsedniki Sveta sindikata (Presidents of Union Council) oziroma ni regulirana s posebnim predpisom. Višina plače pa se določi na osnovi naslednjih podatkov: bilanca od 130 milijonov EUR, znesek članarin - 25 milijonov EUR letno, 130.000 članov sindikata ter število zaposlenih (170). Plače direktorjev niso javne. Plače se verjetno gibljejo v razmerju 10.000 EUR (predsednik) do 3.000/2.500 EUR (asistenti in drugo osebje). Plače predsednika sindikata in direktorjev pa so nižje od prejemkov vodilnih direktorjev v zasebnem sektorju.
Glede višine plač obstajajo razlike med sindikati. Plače zaposlenih v sindikatih, ki zastopajo interese vodstvenih in strokovnih delavcev oziroma zaposlenih z univerzitetno izobrazbo (AKAVA konfederacija), so višje, ker imajo tudi člani teh sindikatov višje plače. V sindikatih, ki predstavljajo t.i. modre ovratnike (SAK konfederacija), pa so plače zaposlenih v sindikatih nižje (iz odgovora sindikata Pro).
2.3 Italija
Italijanska ustava zagotavlja državljanom pravico do združevanja in pravico zaposlenih in delodajalcev do organiziranja v sindikatih ali društvih (associations). Ustava v 39. členu določa, da edino registrirani sindikati lahko pridobijo pravni status in so lahko udeleženi pri sklenitvi kolektivnih pogodb. To določilo pa ni v veljavi, ker ni sprejet zakon, ki bi urejal registracijo sindikatov. Tako sindikati v Italiji niso registrirani ter niso organizirani po kakšnem predpisanem modelu. Udeležujejo se kolektivnih pogajanj, kolektivne pogodbe pa so sklenjene po načelih civilnega prava. Delodajalci načeloma spoštujejo kolektivne pogodbe, sklenjene med največjimi sindikati in organizacijami delodajalcev, ter izplačujejo plače vsem zaposlenim glede na določila teh pogodb.
Zakon o delu (Statuto dei Lavoratori) tudi zagotavlja svobodo združevanja in delovanja sindikatov na delovnih mestih. Iste pravice veljajo tudi za javne uslužbence (razen za pripadnike vojske, ki imajo predstavnike, ki niso v sindikatih). Z Zakonom 121 iz leta 1981 je tudi pripadnikom policije zagotovljena svoboda združevanja v sindikate ter delovanje v sindikatih (razen pravice do stavke in drugih aktivnosti, ki lahko ogrožajo javni red in mir) (povzeto po spletni strani ILO).
Sindikati imajo v Italiji od 12 do 15 milijonov članov (največ v EU). Vendar je med člani veliko upokojencev (skoraj 49 % v treh največjih konfederacijah). Tako je okrog tretjina zaposlenih vključena v sindikate 19 (povzeto po spletni strani Worker Participation).
V Italiji delujejo tri glavne sindikalne konfederacije, ki so se v začetku razlikovale po političnem ozadju, čeprav je ta razlika tekom časa postala manj jasna.
18 S opombo, da je sistem bolj kompliciran (iz odgovora sindikata Pro).
19 35,2 % v letu 2011, po podatkih baze ICTWSS.
11

Tabela 2: Največje sindikalne konfederacije v Italiji
Politična usmerjenost Število članov (2011)
CGIL (Confederazione Italiana Generale del Lavoro): 11 sektorskih sindikatov in organizacija upokojencev SPI. Bivši Komunistična stranka in Socialistična stranka. 5,8 milijonov (od tega je 3 milijone upokojencev)
CISL (Confederazione Italiana Sindacati Lavoratori): 18 sektorskih sindikatov in organizacija upokojencev FNP. Bivša Krščansko demokratska stranka (levo krilo). 4,5 milijonov (od tega 2,2 milijonov upokojencev)
UIL (Unione Italiana del Lavoro):14 sektorskih sindikatov in organizacija upokojencev. Bivši Republikanska stranka in Liberalna stranka.20 2 milijona (od tega 600.000 upokojencev)
Vir: Namuth, 2013.
Kot je razvidno iz Tabele 2, je največja konfederacija CGIL, druga po velikosti je konfederacija CISL, tretja pa je UIL. Vodje omenjenih konfederacij (Susanna Camusso - CGIL, Raffaele Bonanni - CISL in Luigi Angeletti - UIL) delujejo poklicno (Namuth, 2013).
Tudi zunaj omenjenih konfederacij obstajajo skupine sindikatov, kot je to UGL, ki je blizu Berlusconijevi stranki. Druga skupina sindikatov, blizu desnem krilu političnega spektra, je Sindicato Padano (Sin.Pa), ki je blizu Severni ligi.
Spremembe v političnem življenju v zadnjih dveh desetletjih (številne stranke ne obstajajo več) in spremembe v delovanju konfederacij so pripeljale do tega, da politična delitev med konfederacijami ni več toliko jasna in izrazita. Jasno pa je, da je vladnim potezam v zadnjem obdobju (vlade Silvia Berlusconija in Maria Montija) najbolj nasprotovala konfederacija CGIL (povzeto po spletni strani Worker Participation).
Sindikati so se v Italiji v zadnjih 20 do 30 letih pospešeno razdrobili, še posebej na področju javnega sektorja in prometa. Leta 2011 je bilo 1.282.000 članov iz javnega sektorja,21 razdrobljenih med več kot 300 sindikatov, od katerih ima več kot 200 sindikatov manj od 100 članov ter 100 sindikatov ima manj kot 10 članov. Pet največjih sindikatov v javnem sektorju so sindikati s področja šolstva in splošnega javnega sektorja (znotraj konfederacij CGIL, CISL in CONFSAL). Skupaj predstavlja teh pet sindikatov 750.000 članov.
Tri največje konfederacije so podobno organizirane. Združujejo ločene federacije za kovinsko industrijo, javni sektor, telekomunikacije, gradbeništvo itd. CGIL je najmočnejša v industriji, CISL in UIL pa sta najbolj zastopani pri javnih storitvah. V kovinski industriji je pomembna federacija sindikatov FIOM, ki pripada konfederaciji CGIL (povzeto po spletni strani Worker Participation).
Največja težava za delovanje sindikatov v Italiji je njena razdrobljena gospodarska struktura, kar se na prvem mestu nanaša na velikost italijanskih podjetij. Namreč, 90 % podjetij v Italiji zaposluje manj kot 16 delavcev. Temu pa je treba dodati še bolj gospodarsko razviti sever in manj razvit jug države. Tradicija sindikalnega združevanja je močnejša na severu, potrebe po sindikalnem delovanju pa so večje na strukturno slabo razvitem jugu države (Namuth, 2013).
20 Drugi viri navajajo, da je bila konfederacije UIL najbližja Socialistični stranki (glej Worker Participation) .
21 Kar predstavlja 40 % zaposlenih v javnem sektorju.
12

S sprejetjem sporazuma22 iz leta 2009 kolektivna pogajanja v Italiji potekajo znotraj:
-  sektorja (sector) in
- organizacij (workplace).
S to reformo kolektivnih pogajanj je tako omogočeno, da se sprejete sektorske kolektivne pogodbe, spreminjajo na nivoju podjetja (Namuth, 2013).
2.4 Malta
Na stanje na področju sindikalizma na Malti danes je močno vplivala 164 letna britanske kolonialne vladavine. Osnova sindikalnega gibanja so sindikalni predstavniki (shop steward) v določenem podjetju, ki so gonilo sindikalne dejavnosti. Z zakonom so določeni le osnovni pogoji zaposlovanja in višina minimalne plače, vse ostale stvari (plače, drugi delovni pogoji ipd.) pa se oblikujejo v glavnem skozi dvostranska kolektivna pogajanja na ravni podjetja. Zakonodaja predstavlja zgolj temelje oz. minimalne pogoje za zaposlene v podjetjih, v katerih ni sindikata, ki bi zastopal večino zaposlenih (več kot 50 % zaposlenih) in bi bil sprejet kot pogajalec s strani delodajalca pri oblikovanju kolektivne pogodbe.23
Pri Malti naletimo z vidika širšega sindikalnega organiziranja na posebnost. Tu namreč ni institucionalnega okvira za splošna nacionalna pogajanja (v okviru celotne države). V nasprotju s prakso v mnogih državah članicah EU, na Malti ni zaznati posebne potrebe po panožnih pogajanjih. Tako združenja delodajalcev kot sindikati odločno zagovarjajo kolektivna pogajanja na ravni podjetij, ki prinašajo določeno stopnjo prožnosti pri politiki plač in omogočajo podjetjem, ki si to lahko privoščijo, da izplačujejo višje plače in ponudijo boljše pogoje. Pogodbe na ravni podjetij je lahko prilagoditi specifičnostim posameznega podjetja. Po mnenju nekaterih s tem ustvarjajo konkurenčno okolje, v katerem plače omogočajo nekakšno konkurenco med podjetji, ki delujejo v istem sektorju. Hkrati pa združenja najpomembnejših delodajalcev opozarjajo, da bi lahko poviševanja plač privedla do inflacijske spirale (ETUI Malta, spletna stran).
2.4.1 Zgodovina
Prvi znani sindikat na Malti je bila (tako kot mnogi kasneje ustanovljeni) lokalna podružnica sindikata, s sedežem v Združenem kraljestvu. To je bil Amalgamated Engineering Union, katerega omembe segajo v leto 1855. Združenja delodajalcev pa segajo v še zgodnejše obdobje - Malteška gospodarska zbornica je bila ustanovljena kot prostovoljno združenje, uradno priznano leta 1848. Ta podatek, po mnenju avtorjev poročila ETUI, kaže na to, kako so predstavniki kapitala združeno branili in širili svoje panožne interese, celo preden so se organizirali delavci. To je precej izjemen dogodek, saj so bile v večini drugih industrijskih državah delodajalske organizacije ustanovljene po ustanovitvi nacionalnih organizacij sindikatov. Prve uradne registracije sindikatov se izvajajo od leta 1930 dalje, od leta 1946 dalje pa se letno objavlja statistika o članstvu v registriranih sindikatih. Register (urad) ima pristojnost, da kadarkoli preveri posredovane podatke (čeprav se v praksi zaradi množičnosti članstva (v
22 Sporazum so podpisali predstavniki konfederacij CISL, UIL in UGL, predstavniki največje konfederacije CGIL pa ne.
23 V zasebnem sektorju se kolektivne pogodbe običajno sklepajo za obdobje treh let, v javnem sektorju pa za pet. Pogodba lahko zajema zaposlene v določenem podjetju, panogi ali poklicni kategoriji. Leta 1995 so ugotovili, da obstaja vsaj 212 kolektivnih pogodb v zasebnem sektorju. Kolektivne pogodbe so imeli praktično vsi zaposleni v javnem sektorju, cca 45 % zaposlenih v proizvodnem sektorju in 23 % zaposlenih v storitvenem sektorju. Zaposleni v panogah, za katere so značilna mala in mikro družinska podjetja (gradbeništvo, pohištvena industrija), pa v veliki večini niso povezani v sindikate. Le okoli 10 % zaposlenih v takih podjetjih lahko uživa pravice iz naslova kolektivnih pogodb.
13

nekaterih sindikatih več tisoč) po navedbah avtorjev poročila to redko dogaja) (ETUI Malta, spletna stran).
2.4.2 Zakonodaja
Sindikati na Malti so dobili pravno podlago (legal code of operation) za svoje delovanje leta 1945 s Pravilnikom o sindikatih in reševanju gospodarskih sporov. Med drugim je bila sindikatom in njihovim članom s tem predpisom podeljena imuniteta pred odškodninsko odgovornostjo v zvezi z morebitnim kaznivim dejanjem, storjenim zaradi "kontemplacije ali pospeševanja gospodarskega spora".
Ključni del zakonodaje o individualnih delovnih razmerjih, ki je nadomestil omenjeni pravilnik, je bil Zakon o pogojih za zaposlovanje iz leta 1952. Ta je veljal pol stoletja in določil širok razpon politik v zvezi z ureditvijo odnosov med delodajalci in delojemalci. Urejal je pravico do plače, nadurno delo, bolniške odsotnosti, dopust, zlorabo odpovedi ipd. Ministrstvu za delo so bile podeljene dodatne naloge iz naslova nadzora nad izvrševanjem zakona. Zakon je bil tudi podlaga za pojav tripartitnosti in socialnega dialoga na Malti. Predvidel je namreč ustanovitev Svetov za plače in Sveta za delo (nacionalni svetovalni organ ministra).
Ključni del zakonodaje glede kolektivnih delovnih razmerij pa je bil Zakon o industrijskih odnosih iz leta 1976. Zakon je povzel Pravilnik o sindikatih in reševanju gospodarskih sporov iz leta 1945 ter Zakon o spravi in arbitraži iz leta 1948, hkrati pa uvedel nove elemente, ki so odrazili razvoj v nacionalnih kolektivnih industrijskih odnosih. To vključuje problematiko priznanja sindikata, možnost ponovne zaposlitve v primeru neutemeljenih odpuščanj, ločeno registracijo sindikatov in združenj delodajalcev ter vzpostavitev Gospodarskega sodišča.24
V povezavi s socialnim dialogom je bil leta 2001 sprejet Zakon o Svetu za ekonomski in socialni razvoj, ki je dal pravno podlago organu, ki je kot Svet za ekonomski razvoj sicer deloval že nekaj let prej (od leta 1990). Svet predstavlja nacionalni okvir za socialni dialog in posvetovanje med vlado, delodajalci in sindikati.
Leta 2002 je bil sprejet Zakon o delovnih in industrijskih odnosih (Employment and Industrial Relations Act), ki je nadomestil oz. združil Zakon o pogojih za zaposlovanje iz leta 1952 (zdaj prvo poglavje novega zakona) in Zakon o industrijskih odnosih iz leta 1976, katerega tematika je
24 Gospodarsko sodišče (Industrial tribunal) je samostojna pravna oseba, ki odloča o industrijskih sporih, ki mu jih na zahtevo ene ali obeh strank v sporu v obravnavo posreduje minister, pristojen za socialno politiko. V skladu z zakonom izraz "industrijski spor" pomeni spor med delodajalci in delavci, ali med delavci, ki je povezan z eno ali več naslednjimi zadevami:
- pogoji za zaposlitev ali delovni pogoji;
- zaposlitev ali ne-zaposlitev, prenehanje ali prekinitev zaposlitve ali dolžnosti, ki izhajajo iz zaposlitve enega ali več delavcev;
- razporeditev dela ali dolžnosti med delavci ali skupinami delavcev;
- disciplinske zadeve;
- ugodnosti za sindikalne funkcionarje;
- mehanizem pogajanj in posvetovanj ter drugih postopkov, ki se nanašajo na katero koli od navedenih zadev;
- članstvo ali ne-članstvo delavca v posameznem sindikatu;
Sodišče ima tudi izključno pristojnost, da preuči in se odloči o vseh primerih domnevne nezakonite odpovedi. Sodišče zaseda v senatih, ki so sestavljeni iz predsednika in dveh članov, ki jih predsednik izbere iz senatov, sestavljenih iz oseb, imenovanih s strani sindikatov in združenj delodajalcev, zastopanih v Svetu za ekonomski in socialni razvoj. Odločitve Gospodarskega sodišča ne morejo biti predmet pritožbe, razen glede pravilne uporabe prava; njegove odločitve so zavezujoče in jih ni mogoče revidirati pred potekom najmanj enega leta po sprejetju. Sodišče samo regulira svoje postopke, organizira sestanke, ki so odprti za javnost, in ima takšna pooblastila, kot jih imajo civilna sodišča prve stopnje; to vključuje pravico, da pod prisego zasliši priče in imenuje izvedence.
14

sedaj vključena v drugo poglavje omenjenega zakona. V tem delu je regulirano organiziranje delavcev in delodajalcev, status, registracija in delovanje sindikatov ter združenj delodajalcev, poleg tega pa tudi omejitve pravne odgovornosti in postopki v povezavi s članstvom v sindikatih. Zakon določa, kako se sindikati vpišejo v register sindikatov. Pogoji za registracijo so:
- najmanj sedem članov (kjer ni pogoj, da je član zaposlen, ampak je to lahko vsaka oseba, ki je starejša od 16 let; zakon določa, le da je sindikat združenje, ki je v celoti ali večinsko sestavljeno iz delavcev);
- predložitev statuta;
- na letni ravni posodobljen seznam članov;
- letno revidirane računovodske izkaze;
- in dostop registratorja do članskih evidenc.
Priznanje sindikata je v zakonu sicer omenjeno, vendar ni definirano. Iz prakse izhaja, da je sindikat, ki ima podporo navadne večine (50 % plus 1) zaposlenih v volilni enoti (članstvo), reprezentativen oz. predstavlja to enoto. Od delodajalcev se v takem primeru pričakuje, da priznajo tak sindikat kot partnerja v kolektivnih pogajanjih za zadeve te enote.
Vpis v register se lahko zavrne, če vlagatelji niso bili pravilno pooblaščeni, če so cilji sindikata nezakoniti, ali če vloga za registracijo ali pravila sindikata niso v skladu z določbami zakona. Že odobreno registracijo pa se lahko prekliče, če: sindikat preneha obstajati; ima manj kot sedem članov; ne deluje v skladu z zakonom; ali je sam zaprosil za izbris. V vsakem primeru pa izbris začne učinkovati šele dva meseca po tem, ko je obvestilo izdano in je udeležena stranka ustrezno obveščena. To slednji hkrati tudi omogoča, da se loti potrebnih sprememb, ki lahko preprečijo izbris. Sindikatu so na voljo tudi pravna sredstva, da v primeru izbrisa na prizivno sodišče vloži pritožbo.
2.4.3 Delovanje sindikata
Malta sicer ni ratificirala Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 140 (plačani študijski dopust), vendar pa določbe v večini kolektivnih pogodb na ravni podjetij omogočajo pooblaščenim sindikalnim delavcem, da sodelujejo v izobraževalnih dejavnostih, ki jih organizira sindikat, ob tem pa so upravičeni do polnega plačila.
Stranke pri kolektivnih pogajanjih so običajno sindikati na eni strani in uprava posameznega podjetja na drugi strani. V primeru javnih ali paradržavnih subjektov pa ima zadnjo besedo o potrditvi odločitev, ki vplivajo na javne finance, Ministrstvo za finance.
Sicer pa je zastopanje delavcev učinkovito skozi razvejano mrežo sindikalnih organizacij. Vsak sindikat ima svoje sindikalne predstavnike v vsakem podjetju. Predstavljajo referenčne točke za članstvo in služijo kot komunikacijska povezava med posameznim članom in centralo organizacije.
Sindikalni delegati so del odločevalnih organov sindikatov, še posebej v večjih sindikalnih organizacijah. Izvolijo jih člani. Delegati sodelujejo in glasujejo na skupščinah sindikata.
Predstavniki delavcev - sindikalni zaupniki, delegati in člani Skupnega odbora25 - so običajno izvoljeni za obdobje dveh let. Imena delegatov in sindikalnih zaupnikov so posredovana upravi
25 Skupni odbor sindikata je odgovoren za usklajevanje vsakodnevnih vprašanj, kakor tudi za oblikovanje predlogov za novo ali revidirano kolektivno pogodbo.
15

podjetja in jim je običajno dovoljeno, da opravljajo svoje delo v okviru sindikata v prostorih podjetja in izven njega v razumnem obsegu svobode. Pri največjih sindikatih (GWU, MUT in UHM) je več visokih uradnikov (npr. področni sekretarji), ki so v sindikatu zaposleni, jih pa vsake štiri leta na novo potrjujejo. Država financira tudi plačo številnih javnih uslužbencev, ki na podlagi javnih politik delujejo kot visoki uradniki sindikata. Finančna podpora države je odvisna od baze članstva v posameznem sindikatu.
Podobno, kot smo zasledili v ostalih obravnavanih državah, tudi malteški Zakon o delovnih in industrijskih odnosih, v 64. členu vključuje vrsto oseb, ki zaradi nujnosti nepretrganega delovanja oz. izvajanja storitev, ne smejo sodelovati pri stavkah:
- kontrolorji zračnega prometa in letališka gasilska brigada mednarodnega letališča na Malti;
- člani reševalnih sil, ustanovljenih po Zakonu o civilni zaščiti;
- minimalno število zaposlenih, ki je potrebno, da se zagotovi varnost pristanišč in nujne storitve, vključno s pilotažo, privezom, storitvami vlačilcev, gašenjem požarov, zdravstvenimi storitvami in službo za boj proti onesnaževanju;
- minimalno število zaposlenih, ki je potrebno, da se zagotovi, da življenje ni ogroženo zaradi omejitve uvoza pšenice, žita, plina, letalskega goriva, dizelskega goriva, bencina in kurilnega olja, za delovanje infrastrukture zračnih prevozov, proizvodnje električne energije in dobavo vode;
- minimalno število oseb, ki zagotavljajo nemoteno proizvodnjo, zagotavljanje in razdeljevanje vode in elektrike;
- število javnih uslužbencev, navedenih v posebnem seznamu zakona, ki so potrebni, da zasedajo delovna mesta, ki morajo biti ves čas operativna (zdravstveni, upravni delavci in para-medicinsko osebje).
V primeru spora o delovnih pogojih delavcev, ki opravljajo osnovne storitve (kot zgoraj), se zadeva razpravlja v okviru posebnega skupnega pogajalskega sveta. V primeru, da soglasne odločitve ni mogoče sprejeti, pa se spor predloži v arbitražo.
Avtorji poročila navajajo, da so "izredne manifestacije" industrijskih odnosov na Malti (stavke) pomemben test demokratičnosti družbe. V primeru zakonitih - predvsem pa nezakonitih aktivnosti - je država običajno pod močnim pritiskom političnih frakcij, tudi v smislu, da v imenu reda in pravosodja omejijo sindikalne svoboščine. Primer: po stavki v avgustu leta 1999, v kateri je okoli 20 vodstvenih predstavnikov sindikata nezakonito blokiralo javno cesto, so bili vsi privedeni pred sodišče in obtoženi kaznivega delovanja. Medijsko močno podprt dogodek je doživel številne sodne naroke, na koncu pa je bil postopek razveljavljen s predsednikovo pomilostitvijo (ILO Malta, spletna stran).
Ker je prag članstva v sindikatih postavljen precej nizko (najmanj 7 članov), je ustanovitev sindikata enostavna zadeva.26 Leta 2007 je imelo osem od 27 sindikatov manj kot 100 članov. Le šest največjih pa si je v svojih vrstah lahko privoščilo stalno zaposlene funkcionarje.
Poleg tega pa iz enostavnih zahtev glede ustanovitve sindikata izhaja tudi dejstvo, da na letni ravni prihaja do več ustanovitev, ukinitev ali združitev sindikatov (postopek, razen v internih aktih, ni posebej predpisan).
26 Sedem oseb, od katerih so vsaj 4 zaposlene, lahko v nekaj urah ustanovi sindikat.
16

Tabela 3: Gibanje števila sindikatov v posameznih obdobjih
Obdobje 1950-59 1960-69 1970-79 1980-89 1990-99 2000-08
Povprečno število sindikatov 31,5 40,8 34,4 17,2 31,5 29,4
Število ustanovitev 39 37 36 21 24 15
Število prenehanj delovanja 22 40 55 16 17 12
Vir: ETUI Malta, spletna stran.
Na Malti struktura sindikatov ni določena ne z zakonom ne v praksi. Zgodovinsko gledano (posebej do druge svetovne vojne) je bila glavna podlaga sindikalne pripadnosti vrsta obrti ali panoge (piloti, mornarji, tobačni delavci, učitelji ipd). To se je spremenilo z ustanovitvijo Splošne delavske unije (GWU-General Workers' Union) po 1943, ki je bila multi-panožno združenje. Tako imenovani hišni sindikati oz. sindikati posameznih podjetij so se začeli pojavljati od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, istočasno s sindikatom ffaddiema Maghqudin (UHM), drugim in zaenkrat zadnjim multi-panožnim združenjem. Sčasoma so se v podjetjih začeli pojavljati sindikati, ki so temeljili predvsem na ozkih poklicnih kategorijah zaposlenih v podjetju (v poznih osemdesetih). Večina sindikatov deluje na nacionalni ravni preko povezanosti v konfederacijo.
Konfederacija sindikatov Malte (CMTU) je bila ustanovljena leta 1959 z namenom, da deluje kot legitimni in edini sogovornik Združenju delodajalcev Malte (ustanovljeno leto prej). GWU se s priključitvijo CMTU ni strinjal zaradi nesoglasij o zastopanju, UHM pa je postal njegov pomemben del (ETUI Malta, spletna stran).
GWU - General Workers' Union
GWU je trenutno sestavljen iz osmih sekcij27 in dveh združenj.28 Sekcije v svojih vrstah združujejo številno članstvo glede na značilnosti posamezne panoge in izvajajo kolektivna pogajanja v korist svojih članov. Čeprav ne gre za konfederacijo, je članstvo GWU še vedno večje od članstva - po podatkih do junija 2008 - vseh drugih 27 sindikatov skupaj. Izvršilni organ GWU je petčlanska centralna uprava. To se voli na državnem kongresu za mandat štirih let. Sestavljajo jo predsednik, podpredsednik, generalni sekretar in dva namestnika generalnega sekretarja, ki vsak pokriva določeno področje (administracija in sekcije ter mednarodne zadeve in izobraževanje). Izvršni odbor, delegati in sindikalni predstavniki za vsako sekcijo so izvoljeni na vsaki dve leti na generalni skupščini. Sektorski sekretarji pa so izvoljeni za dobo štirih let. GWU ni le sindikat, pač pa je tudi delodajalec v svojem lastnem imenu. Njegove gospodarske hčerinske družbe vključujejo Union Press (ustanovljeno leta 1944 in trenutno s 150 zaposlenimi), potovalni urad in zavarovalniško agencijo. GWU sodeluje tudi na mednarodni ravni in je med drugim nacionalni predstavnik za Malto v Mednarodni organizaciji dela (ILO) (ETUI Malta, spletna stran).
UHM - ffaddiema Maghqudin ^ CMTU
Sindikat UHM beleži dokaj skromen začetek z vidika članstva. Začel je delovati kot sindikat vladnih uslužbencev - sindikat pisarniških delavcev v javnem sektorju - leta 1966 z le 12 člani, kasneje (1974) pa je, kot omenjeno, postal multi-sektorski sindikat za vse javne uslužbence. Sindikat javnih uslužbencev (The Malta Government Employees’ Union) se je leta 1978 oblikoval v drugi "catch all" sindikat na Malti. Ustanovili so dve osnovni veji, zasebno in javno (prvič v letu 1980). Ta struktura se je ohranila do večje reorganizacije v letu 1999. UHM ima
27 To so sekcija za: kemikalije in energijo; bolnišnice in živila; proizvodna ter druga mala in srednje velika podjetja; pomorstvo in letalstvo; kovinarstvo in gradbeništvo; vlado in javne subjekte; stroko, finance in storitve; tehnologijo, elektroniko in komunikacije.
28 To sta: GWU mladi in GWU upokojenci.
17

osem sekcij29 in tri stalne odbore.30 Od leta 2002 dalje se meja med zasebnimi in javnimi sekcijami briše. Zdravstvene storitve na primer vključujejo zaposlene iz javnega in zasebnega sektorja, prav tako sekcija za pristaniške delavce in delavce zaposlene v letalstvu. To je posledica velike širitve zasebnih zdravstvenih storitev na Malti (vključno z zasebnim bolnišnicami in zasebno kliniko) in privatizacije državnih subjektov, kot sta primera Freeporta in mednarodnega letališča (ETUI Malta, spletna stran).
Tabela 4: Število sindikatov in delež članov, 1971-2006
LETO Število sindikatov Število članov GWU (%) CMTU (%) Ostali sindikati (%)
1971 29 36.841 69,2 20,4 10,4
1976 34 39.132 71,1 22,5 6,4
1981 22 42.415 68,4 26,5 5,1
1986 16 53.008 58,7 40 1,3
1991 25 70.704 57 40,8 1,2
1996 39 79.217 57,5 40 2,5
2001 38 87.332 55,8 40,6 3,6
2006 33 87.414 52,8 42,3 4,9
Vir: ETUI Malta, spletna stran.
Na Malti nikoli ni bilo zakonodaje, ki bi bila izrecno za ali izrecno proti sindikalnemu gibanju. Avtorji poročila pa navajajo, da v praksi lahko na določenih delovnih mestih prihaja do znatnega pritiska na zaposlene, da se pridružijo enemu ali več sindikatom. Podatki sindikatov za leto 2007 kažejo, da je približno 54 % do 55 % delovne sile vključeno v sindikate (odstotek pade na 48 %, če izločimo člane sindikatov, ki so že upokojeni) (ETUI Malta, spletna stran).
Graf 2: Članstvo v sindikatih v obdobju 1947-2007

Vir: ETUI Malta, spletna stran.
Plače sindikalnih funkcionarjev so odvisne od velikosti organizacije, ki jo zastopajo, in tržnih mehanizmov. Uradnih informacij o višini plačila posameznih funkcionarjev na Malti ni. Glavni vir financiranja delovanja delavskih organizacij pa so članarine (iz odgovora predstavnika GWU).
29 To so: vladne službe; zdravstvene storitve; proizvodnja, informacijska tehnologija in zasebni sektor; upokojenci; pristanišča in trgovina; javni subjekti; turizem, hrana in pijača ter transport in storitve.
30 Za enakost med spoloma, mladino ter zdravje in varnost.
18

2.5 Nemčija
Svoboda združevanja je zajamčena v 9. členu nemške ustave (Grundgesetz). Pravica do združevanja zaradi varstva in izboljšanja delovnih in gospodarskih razmer je zagotovljena vsem delavcem ter za vse poklice. Za delavce to pomeni, da se imajo pravico organizirati v sindikate. Članstvo v sindikatih je prostovoljno.
Sindikati so prostovoljne organizacije, katerih delovanje ne sme biti omejeno na eno samo podjetje. Vsaka oblika združevanja delavcev mora zastopati njihove interese ter mora biti neposredno vključena v kolektivna pogajanja (povzeto po spletni strani ILO).
Ni posebnih zakonskih predpisov, ki bi urejali delovanje in naloge sindikatov. Sindikati običajno delujejo kot društva. Naloge sindikata, kot tudi pravice članov so zapisane v statutu posameznega sindikata. Statuti se lahko razlikujejo med sindikati, vendar večinoma vključujejo podobne naloge in pravice. Člani sindikatov morajo plačati članarino, ki pa je odvisna od njihovih prejemkov. Sindikat člane podpira pri delovnih sporih in jim zagotavlja pravne nasvete. Nemški sindikati niso vključeni v sistem zagotavljanja nadomestil za primer brezposelnosti ali pokojnin delavcem (povzeto po spletni strani ILO).
Na koncu leta 2010 je bilo okrog 19 % delavcev31 (8,1 milijonov) članov nemških sindikatov. Člani so razdeljeni med tremi velikimi konfederacijami sindikatov ter drugimi nepovezanimi sindikati ( Birke in Dribbusch, 2012).
Največja je Nemška konfederacija sindikatov (Deutsche Gewerkschaftsbund - DGB), ustanovljena leta 1949, ki združuje osem sindikatov ter predstavlja 6,2 milijonov članov (2011 ).32 Združeni sindikati financirajo konfederacijo. Delavci niso člani konfederacije temveč posameznih sindikatov. Pomembne odločitve se sprejemajo na nivoju posameznih sindikatov, tako DGB ni neposredno vključena v pogajanja glede kolektivnih pogodb ter v druga poganjanja z organizacijami delodajalcev in podjetji.
DGB sindikati uradno niso povezani s političnimi strankami oziroma jih te ne financirajo, čeprav zgodovinsko obstaja tesna povezanost s Socialdemokratsko stranko (SDP).33 34
Največja posamezna sindikata znotraj konfederacije DGB sta s področja kovinske industrije - Industriegewerkschaft Metall (IG Metall)34 in storitev - Vereinte Dienstleistungsgewerkschaft (ver.di), ki predstavljata okrog 70 % DGB članov. Večina včlanjenih v storitveni sindikat (ver.di) so ženske.
Sindikati, združeni v konfederacijo DGB, se financirajo izključno iz članarin in iz svojih prihodkov. Niso prejemniki javnih sredstev. Celotno osebje ter vsi redno zaposleni sindikalni funkcionarji prejemajo plače iz sredstev sindikatov. Mesečni prispevek člana (članarina) v večini DGB sindikatov zanaša 1 % od bruto prihodka ter se večinoma avtomatično trga od plače.
31 Za pet % manj kot pred desetimi leti.
32 Okrog 20 % članov DGB sindikatov so upokojenci, okrog 7 % so brezposelni ter 463.000 je javnih uslužbencev. Javni uslužbenci imajo poseben položaj v Nemčiji. Njihove plače in delovni čas določa parlament. Ni kolektivnih pogajanj za javne uslužbence. Doslej je tudi veljalo, da po nemški zakonodaji nimajo pravico do stavke (Birke in Dribbusch, 2012).
33 V zadnjih desetih letih so se precej spremenili odnosi med sindikati in stranko SDP. Večjo ločitev je povzročila socialna reforma vlade Gerharda Schroderja, posebej glede zmanjševanja nadomestila za primer brezposelnosti.
34 IG Metall sam v centrali zaposluje več kot 2.000 oseb (povzeto po spletni strani UPI).
19

Druga konfederacija (Beamtenbund und Tarifunion - DBB) združuje 39 strokovnih sindikatov in društev s področja javnih storitev. Predstavlja 1.265.720 članov (2011), vključujoč 908.000 javnih uslužbencev (Beamte). Tudi DBB sindikati se predstavljajo kot politično neodvisni, čeprav imajo tradicionalno dobre odnose z Krščansko demokratsko stranko (CDU). DBB pri kolektivnih pogajanjih predstavlja samo tiste člane, ki niso javni uslužbenci (njih približno 358.000).35
Tretja in najmanjša je Nemaška krščanska sindikalna konfederacija (Christlicher Gewerkschaftsbund Deutschlands - CGB), ki združuje 16 sindikatov s 283.000 člani (2010 Čeprav so "ne-strankarski", so politično blizu Krščansko demokratski stranki (CDU). Samo nekateri CGB sindikati so vključeni v kolektivna pogajanja.
Obstajajo pa tudi sindikati, ki ne pripadajo omenjenim konfederacijam ter večinoma združujejo določene poklicne skupine. Ti sindikati imajo okrog 270.000 članov. Med njimi je največji sindikat (Marburger Bund), ki s 108.000 člani (2010) predstavlja zdravnike, zaposlene v zasebnem in javnem sektorju.
Kolektivna pogajanja so urejena z Zakonom o kolektivnih sporazumih, ki pa ne določa strukture pogajanj (ILO). V Nemčiji se imajo samo sindikati pravico pogajati z organizacijami delodajalcev ali s posameznimi podjetji o kolektivnih pogodbah. Večino kolektivnih pogodb sklenejo sindikati znotraj DGB konfederacije. Poleg teh pogajanj sindikati v Nemčiji nimajo večjega vpliva na zakonske predloge glede tistih pogojev za delo, ki so urejeni z zakoni (trajanje delovnega tedna, letni dopust in višina plače niso predmet sprejetih zakonov, urejeni so s kolektivnimi pogajanji) (Birke in Dribbusch, 2012).
2.6 Poljska
Avtorji poročila o organiziranosti sindikatov na Poljskem so izpostavili problematiko pretirane decentraliziranosti sindikalnih struktur - razdrobljenost in rivalstvo na ravni podjetij in na višjih nivojih, posledično pa tudi drastičen upadu članstva. Avtorji za specifične kulturne in organizacijske značilnosti današnjih sindikatov krivijo predvsem zgodovinski vidik. Vzroke vidijo v "zakoreninjeni zapuščini predvojnega obdobja, državnem socializmu in v Zakonu o sindikatih iz leta 1982 (ki namenoma spodbuja decentralizirane strukture sindikatov), protikomunističnem boju in družbeno-političnem preoblikovanju po letu 1989." (ETUI Poljska, spletna stran).
Kot najboljši primer nekaterih tipičnih lastnosti in razvoja poljskega sindikalizma avtorji navajajo neuspeh Solidarnosti. Solidarnost je eden od najbolj znanih sindikatov na svetu. Njegova razpoznavnost sega predvsem v obdobje, ko je bilo hkrati tudi revolucionarno gibanje (v osemdesetih letih prejšnjega stoletja). Od leta 1991 dalje je izgubil več kot milijon in pol članov. Kljub precejšnjemu upadu pa je Solidarnost s približno 650.000 člani v letu 2010 še vedno največja konfederacija sindikatov na Poljskem in v vseh državah srednje in vzhodne Evrope, ki so članice EU (ETUI Poljska, spletna stran).
Poljski sindikati so redko delovali zgolj kot združenja za zastopanje ekonomskih interesov, ampak je šlo za kombinacijo ekonomskega boja in različnih socialnih in političnih ciljev. Največja manifestacija tega je bila ustanovitev prvega, že omenjenega, neodvisnega sindikalnega gibanja v komunističnem bloku - Niezaležny Samorzqdny Zwiqzek Zawodowy 'Solidarnosc' (NSZZ Solidarnost).
35 Kot je že predstavljeno, za javne uslužbence ni kolektivnih pogajanj.
20

Dve glavni sindikalni organizaciji na nacionalni ravni sta NSZZ Solidarnost in Ogolnopolskie Porozumienie Zwiqzkow Zawodowych (OPZZ, Poljska zveza sindikatov), ustanovljena leta 1984. Njuni vlogi sta včasih dvoumno deljeni med zaščito delavcev in spodbujanjem tržnih reform ter gospodarskega prestrukturiranja podjetij v državni lasti. Množični delavski protesti v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so prispevali k ustanovitvi tristranske Komisije o socialnih in ekonomskih zadevah leta 1994 - tristranskega organa na nacionalni ravni, katerega naloga je bila ohranjanje socialnega miru med procesom tranzicije. To je pomenilo premik od pluralističnega modela industrijskih odnosov. Še vedno pa ostaja podjetje temeljni nivo kolektivnih pogajanj. Panožne kolektivne pogodbe so zelo redke. V prvih dveh desetletjih tranzicije je bil socialni dialog pri nacionalnih in panožnih kolektivnih pogajanjih neprestano na preizkušnji zaradi pomanjkanja interesa vlad in združenj delodajalcev, ter zaradi šibke organiziranosti delodajalcev in rivalstva med sindikati (ETUI Poljska, spletna stran).
Politično obarvana konkurenca med NSZZ Solidarnost36 in OPZZ je bila značilna za celotno prehodno obdobje od leta 1989. Vse večje nezadovoljstvo delavcev z delovanjem dveh največjih konfederacij v visoki strankarski politiki v obdobju bolečih gospodarskih reform je prispevalo k pojavu različnih avtonomnih zvez. Šlo je predvsem za sindikate na ravni podjetij, sindikate posameznih panog in sindikate poklicnih kategorij, ki so se odcepili od večjih konfederacij ali pa so bili na novo ustanovljeni.
Ustanovitev Foruma Zwiqzkow Zawodowych (FZZ, Foruma zveze sindikatov) v letu 2002 je bil poskus združitve nekaterih od teh sindikatov v tretjo nacionalno reprezentativno konfederacijo sindikatov.
Avtorji izpostavljajo, da je osnovna slabost OPZZ in FZZ zelo šibka identifikacija delavcev z njihovimi konfederacijami. Slabost NSZZ Solidarnost pa je, da je bila prvotno organizirana na teritorialnem načelu (regije), zaradi česar so bila panožna kolektivna pogajanja otežena (ETUI Poljska, spletna stran).
Posledica sindikatom nenaklonjenih institucionalnih in gospodarskih pogojev ter vse večje neskladnosti med strategijami sindikatov in pričakovanji delavcev je bila, da je članstvo v sindikatih padlo s približno 38 % v letu 1987 na 15 % v letu 2010. Izjeme, kjer se je članstvo povečalo, so bili nekateri novi sindikati, ki zastopajo ozke poklicne interese, predvsem v javnem sektorju, ki so se odcepili od večjih konfederacij, ali pa so bili na novo ustanovljeni.
2.6.1 Zakonodaja
Po koncu socializma so sindikati postali povsem prostovoljne organizacije. Sindikati so dolžni predstavljati vse zaposlene, ne glede na njihovo članstvo v sindikatu; v primerih individualnih delovnih razmerij pa zastopajo interese svojih članov.
Že omenjeni Zakon o sindikatih, sprejet oktobra leta 1982, je določil osnovo za decentralizirano strukturo poljskih sindikatov. Sindikati na ravni podjetja so postali samostojne pravne osebe, ki v razmerju do zvez in konfederacij sindikatov obdržijo precejšnjo avtonomijo. Avtorji izpostavljajo, da je vlada s tem ukrepom želela omejiti možnost potencialne združitve delavskega gibanja v smislu Solidarnosti. Druga reforma, ki je prav tako pustila svoj pečat na sedanjih industrijskih odnosih, je uvedba samoupravnih organov - svetov delavcev (rady pracownicze) - v podjetjih v
36 V poročilu, iz katerega smo črpali večino informacij o sindikatih na Poljskem, NSZZ Solidarnost omenjajo kot "konfederacijo" in "unitarno zvezo". V formalnem smislu je NSZZ Solidarnosč slednja, saj sindikati na ravni podjetij nimajo ločenega pravnega statusa. Unitarna zveza se šteje kot ena pravna oseba, ki vključuje sindikate na ravni podjetij.
21

državni lasti. V skladu z Zakonom o podjetjih v državni lasti, sprejetem septembra 1981, so svete delavcev volili vsi zaposleni. Njihove glavne pravice so bile: imenovanje generalnega direktorja, možnost izpodbijanja vodstvenih odločitev, spremljanje poslovanja in sprejemanje odločitev glede prestrukturiranja. V sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja so imeli sveti delavcev na nacionalni ravni okoli 140.000 članov. Hkrati je bilo okoli 300.000 delavcev izbranih, da na skupščinah delavcev ocenijo delovanje svetov delavcev in upravo. Zakon še vedno velja za podjetja v državni lasti (podatek za leto 2010), čeprav se je število teh podjetij zaradi privatizacije močno zmanjšalo (ETUI Poljska, spletna stran).37
Delavske svete (rady pracownikow)38 je uvedel Zakon o obveščanju in posvetovanju z delavci maja 2006. Privatiziranje podjetij v državni lasti je namreč vodilo do ukinjanja politike samoupravljanja. V privatiziranih podjetjih sicer država ostaja glavni delničar - število predstavnikov delavcev v nadzornem svetu pa je urejeno z internim aktom. Nivo zastopanja zaposlenih je odvisno od deleža delnic v lasti države. Pred uvedbo delavskih svetov skozi nacionalni pravni okvir aprila 2006, so bili interesi delavcev v zasebnem sektorju zastopani le preko sindikatov (enotirni sistem), ki pa zaradi zelo nizke sindikalne udeležbe v zasebnih podjetjih39 niso mogli zagotavljati ustrezne informiranosti in posvetovalnih pravic delavcev.40
Pravni status poljskih sindikatov je danes urejen z Zakonom o sindikatih iz maja 1991. Takrat je bil sprejet tudi Zakon o reševanju kolektivnih sporov. Poleg tega pa obstaja tudi posebna pravna podlaga za sindikate kmetov, določena z Zakonom o sindikatih samostojnih kmetovalcev iz leta 1989.
Kljub prisotnosti svetov delavcev v podjetjih v državni lasti in uvedbi delavskih svetov v letu 2006, so glavna institucionalna oblika zastopanja interesov delavcev na Poljskem sindikati. V skladu z Zakonom o sindikatih lahko sindikati delujejo na ravni posameznega podjetja, na ravni več podjetij (medpodjetniška sindikalna organizacija) in na državni ravni (združenja in konfederacije). Na splošno lahko sindikat ustanovijo zaposlene osebe. Kategorije državljanov, ki lahko ustanovijo sindikat, so zaposleni delavci (ne glede na vrsto pogodbe), člani kmetijskih zadrug in osebe, ki delajo na podlagi pogodbe z agencijo (razen, če so delodajalci).
Spodnja meja velikosti članstva za ustanovitev sindikata je 10 zaposlenih. Vprašanje reprezentativnosti sindikatov je urejeno v dveh predpisih, Delovnem zakoniku (Labour Code) in v Zakonu o tristranski komisiji za socialno-ekonomske zadeve. Vsak od njiju se ukvarja z vprašanjem na drugačni stopnji: prvi ureja reprezentativnost na ravni podjetij, drugi pa se nanaša na nacionalno raven. V skladu z Delovnim zakonikom se sindikat šteje za reprezentativnega, če združuje več kot 10 % vseh zaposlenih v podjetju. Lahko pa sindikalna organizacija na ravni podjetja postane reprezentativna tudi preko povezave z eno od konfederacij sindikatov, prisotnih v tristranski komisiji, pod pogojem, da združuje več kot 7 % zaposlenih v podjetju. Reprezentativni sindikati na ravni podjetja imajo pravico do prostora in dostopa do tehnične opreme za potrebe svoje dejavnosti v prostorih delodajalca. Predstavniki so
37 Med letoma 1990-2008 je bilo privatizirano 7.463 podjetij (85,4 % vseh podjetij v državni lasti). Decembra 2008 je bilo na Poljskem 363 podjetij v državni lasti - v primerjavi z letom 2000, ko jih je bilo 2.268.
38 Delavski svet je sestavljen iz treh do sedem članov, odvisno od velikosti podjetja. Ustanoviti jih je treba v vseh podjetjih, ki zaposlujejo več kot 50 delavcev.
39 Včlanjenost v sindikate v zasebnih organizacijah je bila leta 2008 ocenjena na 3 %.
40 Prvi nadzorni svet družbe izvoljen po privatizaciji mora imeti dva predstavnika zaposlenih (od petih članov (11. člen Zakona o privatizaciji in prestrukturiranju)). V privatizirani družbi, v kateri ima država v lasti manj kot polovico delnic in zaposluje več kot 500 zaposlenih, imajo zaposleni pravico do izbire člana uprave (16. člen omenjenega zakona). V podjetjih, v katerih je država manjšinski delničar, lahko zaposleni zahtevajo od dveh do štiri sedeže v nadzornem svetu (odvisno od velikosti (14. člen zakona)). V povsem zasebnih podjetjih delavci nimajo zakonske pravice do sedeža v nadzornih svetih, lahko pa je pravica določena v internem statutu (rezultat kolektivnih pogajanj).
22

zaščiteni pred odpuščanjem v času mandata in eno leto po njem. Število predstavnikov je odvisno od števila članov sindikata v podjetju (ETUI Poljska, spletna stran).
Kot eden od kriterijev za reprezentativnost sindikatov na nacionalni ravni je sodelovanje v tristranski komisiji, določeno s pragom članstva, ki trenutno znaša 300.000.41 Poleg tega pa morata biti izpolnjena še dva pogoja:
- sindikati, člani konfederacije, morajo biti aktivni v vsaj polovici vseh dejavnosti, ki so navedene v klasifikaciji (gospodarskih) dejavnosti (Polish Classification of (Economic) Activity - PCA);
- pri ugotavljanju članstva reprezentativnih sindikalnih organizacij se na posamezno dejavnost (PCA) upošteva največ 100.000 članov.
Pogoja sta namenjena temu, da sindikati pokrivajo vse dejavnosti in panoge v poljskem gospodarstvu. Leta 2010 so vse zahtevane kriterije izpolnjevale tri konfederacija na nacionalni ravni, ki so bile s tem upravičene do sedeža v tristranski komisiji: NSZZ Solidarnost, OPZZ in FZZ (ETUI Poljska, spletna stran).
Iz NSZZ Solidarnost so nam posredovali določbe njihove Finančne resolucije, ki se nanašajo na članarine in uporabo finančnih sredstev združenja.
Višina članarine je določena v omenjeni Finančni resoluciji, ki jo sprejme Nacionalni kongres delegatov in je postavljena na 0,82 % mesečne bruto plače člana. Izjeme so mogoče za upokojence in brezposelne.
Največji del - 60 % pobranih dajatev - ostane na razpolago organizaciji, ki ga uporabi za kritje stroškov tekoče dejavnosti. Regionalni odbori prejmejo 40 %. Od tega 25 % sredstev porabijo za financiranje tekoče dejavnosti, izplačilo plač svojim zaposlenim in nakup potrebne opreme, 10 % se prenese na Nacionalno komisijo: 8 % je namenjenih za financiranje dejavnosti sindikata na nacionalni ravni (izplačevanje plač zaposlenim v Nacionalni komisiji in njenih institucijah), za organiziranje prireditev in usposabljanj ter za kritje stroškov informativne in založniške dejavnosti, 2 % pa se nameni za financiranje dejavnosti nacionalne podružnice in poklicnih sekcij. Preostala 2,5 % se vložita v Regionalni sklad za stavke in 2,5 % v Nacionalni sklad za stavke.
Mesečne plače za polni delovni čas zaposlenih izvoljenih članov za uprave na regionalnem in nacionalnem nivoju določi Nacionalna komisija, in sicer v zneskih, ki ne presegajo:
- za predsednika regionalnega odbora in sekretariata nacionalne podružnice z do 40.000 člani - dvakratnik povprečne mesečne plače v zasebnem sektorju za preteklo četrtletje;
- za predsednika regionalnega odbora in sekretariata nacionalne podružnice z od 40.000 do 100.000 člani - 2,2-kratnik povprečne mesečne plače v zasebnem sektorju za preteklo četrtletje;
- predsednik Nacionalne komisije (predsednik sindikata) - 2,9-kratnik povprečne mesečne plače v zasebnem sektorju za preteklo četrtletje;
- namestnik predsednika regionalnega odbora in sekretariata podružnice - 0,9-kratnik povprečne mesečne plače v zasebnem sektorju za preteklo četrtletje;
- drugi člani predsedstva Nacionalne komisije, regionalnega sveta in sekretariata nacionalne podružnice - 0,8-kratnik plače predsednika Nacionalne komisije;
- prejemek predsednika Nacionalne revizijske komisije je enak plači člana predsedstva Nacionalne komisije.
41 Od uvedbe tega pogoja je spodnja meja števila članov na nacionalni ravni doživela dve spremembi: prvotno je bila določena na 300.000, kasneje na 500.000 članov (december 2002) in nato zopet znižana na 300.000 članov.
23

V primeru, ko izvoljen član sindikata opravlja več kot eno sindikalno funkcijo, ima pravico do ene plače za polni delovni čas, v skladu s prej navedenimi omejitvami (iz odgovora predstavnice konfederacije NSZZ Solidarnost).42
3. Zaključek
V izbranih državah so sindikati različno organizirani, poleg tega pa so spremembe na tem področju stalnica. Razlikujejo se tudi po svojih nalogah, pristojnostih, tipu članstva itd. Svoboda sindikalnega združevanja je zagotovljena v ustavah (na primer Češka, Finska, Italija, Nemčija). Članstvo je v sindikatih v vseh izbranih državah prostovoljno. Glede zakonodajnega okvira, na Češkem in Finskem ter v Italiji in Nemčiji ne obstaja poseben zakon, ki bi določal naloge in obliko organiziranosti sindikatov.
V skladu s češko zakonodajo so sindikati in njihovi organi edina legitimna predstavniška telesa delavcev, ki imajo pravico do sodelovanja v kolektivnih pogajanjih. Organi sindikata predstavljajo vse delavce v delovnem razmerju, vključno s tistimi, ki niso včlanjeni v kateri koli sindikat.
Na Češkem je sindikat organizacija zasebnega prava. V skladu z Zakonom št. 83/1990 lahko sindikat ali združenje delodajalcev ustanovijo tri osebe. Zakonodaja za združenja ne določa drugih pogojev, niti merila reprezentativnosti.
Obstajajo razlike med nalogami in pravicami predstavnikov delavcev glede na to, ali so del sindikalne organizacije ali sveta delavcev. Le sindikati imajo pravico do udeležbe v kolektivnih pogajanjih. Vendar pa obstajajo tudi razlike v obsegu informiranja in pristojnosti pri pogajanjih.
Finski sindikati so eni od najbolj učinkovitih na svetu, imajo visoko stopnjo sindikalne organiziranosti ter temeljijo na poklicih. Svojim članom zagotavljajo tudi denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Financirani so večinoma iz članarin ter so lahko tudi ustanovitelji gospodarskih družb za potrebe svojih članov (npr. z namenom izobraževanja ali organiziranja počitnic). Plačilo zaposlenih v sindikatu je urejeno s kolektivno pogodbo, ki vključuje plačno lestvico. Predsedniki sindikatov večinoma delujejo poklicno, v nekaterih sindikatih pa tudi ne. Plačilo predsednika ni urejeno s predpisom, ampak je rezultat pogajanja. Višina plače zaposlenih v sindikatu in predsednika je odvisna tudi od tega katero skupino zaposlenih predstavljajo, ker se navadno primerja s povprečno plačo članov določenega sindikata.
V  Italiji ni sprejet zakon, ki bi urejal registracijo sindikatov, čeprav je predviden v ustavi. Italijanski sindikati imajo najvišje število članov, vendar je med njimi skoraj polovica upokojencev. Pri ustanavljanju so bili politično diferencirani, sčasoma je to postalo manj očitno. Največja težava za delovanje sindikatov v Italiji predstavljata njihova razdrobljenost ter razlike v gospodarski in sindikalni razvitosti med severom in jugom države.
Z vidika širšega sindikalnega organiziranja opazimo pri Malti posebnost. Tu namreč ni institucionalnega okvira za splošna nacionalna pogajanja (v okviru celotne države). V nasprotju s
42 Eden od avtorjev poročila o sindikalizmu na Poljskem pa je sporočil, da je konkretne podatke o višini prejemkov zaposlenih v sindikatu praktično nemogoče dobiti, glede financiranja delovanja sindikatov, pa, da se financirajo iz članarin, Evropskega socialnega sklada in iz svojih lastnih dejavnosti (iz odgovora predstavnika varšavskega Inštituta za filozofijo, sociologijo in ekonomsko sociologijo).
24

prakso v mnogih državah članicah EU na Malti ni posebne potrebe po panožnih pogajanjih. Tako združenja delodajalcev kot sindikati odločno zagovarjajo kolektivna pogajanja na ravni podjetij, ki prinašajo določeno stopnjo prožnosti pri politiki plač in omogočajo podjetjem, ki si to lahko privoščijo, da izplačujejo višje plače in ponudijo boljše pogoje. Pogodbe na ravni podjetij je lahko prilagoditi specifičnostim posameznega podjetja.
Na stanje na področju sindikalizma na Malti je močno vplivala 164 letna britanska kolonialna vladavina. Osnova sindikalnega gibanja so sindikalni predstavniki (shop steward) v določenem podjetju, ki so gonilo sindikalne dejavnosti. Z zakonom so določeni le osnovni pogoji zaposlovanja in višina minimalne plače, vse ostale stvari (plače, drugi delovni pogoji ipd.) pa se oblikujejo v glavnem skozi dvostranska kolektivna pogajanja na ravni podjetja. Za zaposlene v podjetjih, v katerih ni sindikata, ki bi zastopal večino zaposlenih (več kot 50 % zaposlenih) in bi bil sprejet kot pogajalec s strani delodajalca pri oblikovanju kolektivne pogodbe, temeljne oz. minimalne pogoje določa zakonodaja.
Leta 2002 je bil sprejet Zakon o delovnih in industrijskih odnosih (Employment and Industrial Relations Act), v katerem je regulirano organiziranje delavcev in delodajalcev, status, registracija in delovanje sindikatov ter združenj delodajalcev, poleg tega pa tudi omejitve pravne odgovornosti in postopki v povezavi s članstvom v sindikatih.
V Nemčiji ni posebnih zakonskih predpisov, ki bi urejali delovanje in naloge sindikatov. Sindikati so prostovoljne organizacije, katerih delovanje ne sme biti omejeno na eno samo podjetje. Sindikati morajo zastopati interese delavcev ter biti vključeni v kolektivna pogajanja. Financirajo se iz članarin in iz drugih svojih prihodkov. Sindikalni funkcionarji delujejo poklicno.
Na Poljskem beležijo drastičen upad članstva v sindikatih, kar nekateri avtorji pripisujejo predvsem pretirani decentraliziranosti sindikalnih struktur, katere posledica so razdrobljenost in rivalstvo na ravni podjetij, pa tudi na višjih nivojih.
Kljub prisotnosti svetov delavcev v podjetjih v državni lasti in uvedbi delavskih svetov v letu 2006, so glavna institucionalna oblika zastopanja interesov delavcev na Poljskem sindikati. V skladu z Zakonom o sindikatih lahko sindikati delujejo na ravni posameznega podjetja, na ravni več podjetij (medpodjetniška sindikalna organizacija) in na državni ravni (združenja in konfederacije).
Temeljni nivo kolektivnih pogajanj je podjetje. Panožne kolektivne pogodbe so zelo redke. Spodnja meja številčnosti članstva za ustanovitev sindikata je 10 zaposlenih. Vprašanje reprezentativnosti sindikatov je urejeno v dveh predpisih, Delovnem zakoniku in v Zakonu o tristranski komisiji za socialno-ekonomske zadeve. Vsak od njiju se ukvarja z vprašanjem na drugačni stopnji: prvi ureja reprezentativnost na ravni podjetij, drugi pa se nanaša na nacionalno raven.

Pripravila:
mag. Andrej Eror
mag. Mojca Pristavec Bogie