Življenjski slog ki ga živimo, je zanimiv preplet danosti in osebnih izbir. Osebna izbira in možnost, da lahko kadarkoli vsaj za odtenek spremenimo svoje življenje, se nam ponuja tudi v postnem času, ki se začne s pepelnično sredo in traja do velike noči.

Postni čas je primeren za inventuro življenjskega sloga, ki ga živimo.
In se lotimo sprememb, posebej tistih, ki jih morda dlje časa opažamo kot motnjo v obliki slabe razvade, ki zmore neopazno preiti tudi v lažjo ali hujšo obliko zasvojenosti.

Če  naš korak nikoli  ne stopi na  to trdo pot, in raje ostanemo v skritem zavetju, tvegamo, da ostanemo večni bolniki  na resnični ali »psihični bolniški postelji«.
Pogosto se ne premaknemo, kot Vladimir in Estragon čakamo svojega Godota, vsevednega primarija, ki bo vse pozdravil, in morda še obiske ob naši postelji, ki bodo videli našo onemoglost in z nami sočustvovali...  

Preverjanje lastnega življenjskega sloga me je pripeljalo tudi do premisleka o prehranjevanju.

Nutricionistika in post sta orodji, s katerima se srečujem vrsto let. Se učim in zbiram lastne in izkušnje drugih. Jih z veseljem delim, če kdo izrazi željo.
Zadnjič sem na obisku pri prijateljici navdušeno razlagal o postnem času, ki prihaja, in je zame kot  kristjana, sveti čas. In o tem, da komaj čakam na svoj predpomladni post,ki zame ni nekakšno mučenje telesa v smislu: za lepoto je treba (po)trpeti,  ampak je odlična priložnost za avanturo, ki je še najbolj podobna obredu samoočiščevanja, ki ga poznajo prvinski narodi, in ima globlji, notranji pomen.

Kakor se za  mašo pražnje oblečemo, in za poroko izdatno očistimo hišo, tako se mi zdi dobro nekaj narediti tudi za svoje telo, kajti  le eno telo mi je Bog podaril.
In kakor se nevesta ozaljša za svojega ženina, in dežela pričaka pomlad vsa v cvetju, tako naj bi bil človek v stiku s celoto svojega bitja, povezan v duhu, čustvih in telesu.

Morda se bo slišalo malce neverjetno, a telo še vedno najbolj zanemarjamo. Bolj ali manj uspešno znamo poskrbeti za duhovne vzgibe, veliko se pogovarjamo o čustvih, telo pa kakor da je prepuščeno samodejnim procesom, ki jih vodita limbični del in mali, tako imenovani plazilski možgani.

Najbrž bo kdo oporekal, češ za telo lepo skrbimo, redno se umivamo, nitkamo zobe, depiliramo, brijemo, manikiramo, hodimo v fitnes, tečemo, kolesarimo, plavamo, se sprehajamo...

Do tod vse lepo in prav. Kaj pa poslušanje telesa? V zavedanju, da se lakota, podobno kot žeja, poraja v grlu, ne pa v občutku praznega želodčka, ki kruli in zahteva svoj obrok :)? 

Da občutek volčje lakote povzročajo strupene bakterije, ki gostujejo v črevesju in izločajo nevarne toksine, čeprav v majhnih količinah, zaradi katerih so nekateri ljudje stalno utrujeni? Da se pri kolonoskopiji včasih odkrijejo nekaj let star obloge črevesja?

Najbrž se naštevanje tovrstnih spoznanj stroke grozno sliši, in je koga že minil tek, a tudi to je del naše resničnosti in prehranskih navad, ki so  v povezavi s premalo gibanja, vzrok mnogih kroničnih težav in resnih zdravstvenih zapletov.
Moja osebna izkušnja je v tem, da več kot deset let prakticiram post s sadnimi sokovi. Limone, grenivke, oranže, mandarine in ostalih citrusov. V kombinaciji s filtrirano vodo, ki jo pijem tudi sicer, saj običajna voda iz pipe vsebuje tudi ostanke antibiotikov in kontracepcijskih sredstev, ki se, nepredelani, z urinom izločijo nazaj v podtalnico.

Preprost recept za post: sadni sokovi!  Ob večjem pomanjkanju energije po potrebi še kakšna banana in oreščki, veliko poslušanja telesa, in prve tri dni bolj umirjen bioritem.

Post je za telo nadvse dobrodošel gost, hkrati pa lahko  predstavlja tudi nenaden stres in povzroči psihično napetost.

Na post se telo odzove z blagodejnim in  temeljitim čiščenjem usedlin, ki se nabirajo v mehkih tkivih- podočnjaki npr.,  ter sklepih v obliki revmatičnih in artritičnih deformacij. Prične se proces razstrupljanja telesa, zato je potrebno prve tri dni uporabiti klistir  debelega črevesa, ker se izločanje opazno upočasni ali ustavi, saj organi preidejo v servisni program. Pripomoček za klistiranje se dobi v vsaki lekarni.  In še enkrat: poslušanje telesa je lepa izkušnja, enkrat je treba začeti.

Se umiriti, v postnem času pozabiti na televizijo, omejiti nepotrebo brskanje po računalniku, urediti duševni nered, v obliki večjih in manjših ter drobnih zasvojenosti- kava, sladkarije, cigareti, alkohol, pornografija, preklinjanje, in mnoge druge.

Marsikdo ne bo zmogel težjega posta, ki ga prakticiram. Lahko pa najde sebi primerno obliko glede na starost, dejavnost, želje, in gotovo se najde odpoved, ki vključuje telesni, čustveni in duhovni vidik odtegnitve, ki kljub navideznemu nasprotju ostaja bistven del podaritve, posebej še v odnosih. Tudi in zlasti v odnosu do sebe.

K temu smo z današnjim dnem povabljeni.

Ali pa izberemo lažjo možnost in spremenimo ustvarjalni del našega življenja v pustni karneval, poln močnih čustev, trebušnih užitkov in  zabave.

Pepelnično jutro življenjske resničnosti in starosti pa marsikoga prebudita z mačkom zavedanja, da je za  kvaliteten življenjski slog storil premalo ali nič.

Franci Donko, psihoterapevt v edukaciji