Leta 2009 so različne t.i. nevladne in neodvisne organizacije, v okviru javne razprave o spornem Družinskem zakoniku, organizirano izražale svojo podporo homoseksualnim porokam in posvojitvam otrok v takšne skupnosti. Takšne organizacije, ki so v slovenski javnosti in zlasti po osnovnih šolah zelo aktivne, so Zveza za nenasilje, ki združuje Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo Ženska svetovalnica. Vabimo vas, da si v nadaljevanju preberete primer njihovega skupnega dopisa iz leta 2009 v podporo spornemu Družinskemu zakoniku.

PRIPOMBE NA PREDLOG DRUŽINSKEGA ZAKONIKA
V Zvezi za nenasilje, ki združuje Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi,
Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo Ženska svetovalnica, smo predlog Družinskega zakonika podrobno preučile/i.

Podpora predlogu

Predlog ocenjujemo kot izjemno dober, premišljen, saj sledi družbeni realnosti pluralizacije družinskih oblik in življenjskih skupnosti, v duhu odločbe ustavnega sodišča  celovito odpravlja nedopustno diskriminacijo istospolno usmerjenih, ustrezno odgovarja na izzive sodobne družbe in težave, ki jih trenutno veljavni ZZZDR povzroča v praksi. Opozarjamo, da gre pri izenačevanju socialnih in simbolnih pravic istospolnih življenjskih skupnosti za de iure izenačitev, ki potrebuje številne akcije osveščanja strokovne in laične javnosti, da bi lahko doživela tudi de facto posledice. Možnosti torej še dolgo ne bodo enake. Glede na številne javne pozive k ohranjanju očitno neenakopravnega položaja istospolnih skupnosti izražamo podporo predlagatelju zakona, saj je edini način za doseganje družbene enakosti odločno poseganje v družbeno klimo in javno mnenje.

Javno mnenje je tradicionalno praviloma naklonjeno ohranjanju starih sistemov, ki se jim zdijo varnejši, čeprav so lahko nedemokratični in celo kruti do družbenih skupin z manj moči. Pri uveljavljanju človekovih
pravic tako ne moremo čakati na spremembo javnega mnenja, čemur bi sledila sprememba zakona, kot predlagajo mnogi. Prav je, da se spremeni zakon, javnost pa osvešča vzporedno ali naknadno.

Zveza za nenasilje absolutno podpira popolno prepoved telesnega kaznovanja otrok, kar je najpogostejša kršitev otrokovih pravic v Sloveniji in pomemben vzrok za vse druge oblike nasilja. Otroci se nasilja doma naučijo in ga v drugih okoljih le reproducirajo. Na ta način država uveljavlja načelo ničelne tolerance do nasilja, kar je edini dober način za ustavljanje, zmanjšanje in preprečevanje nasilja.

Potreba po dopolnitvi predloga – splošne pripombe in pojasnila

Na področju preprečevanja nasilja v družini in odpravljanja posledic tovrstnega nasilja naj vseeno omenimo dve temi, ki terjata dodaten razmislek in posebno varstvo žrtev nasilja v družini in v predlogu nista dovolj razdelani:
1. Možnost družinske mediacije, partnerskega svetovanja in družinske terapije
2. Skupno skrbništvo za otroke.
Zakaj so mediacija, partnersko svetovanje in družinska terapija neprimerne metode za reševanje problematike nasilja v družini?

Predlog zakona določa pomoč države pri težavah partnerskega in družinskega življenja s sistemom obveznega svetovanja pred sodnim reševanjem problemov med pari in starši v medsebojnem razmerju in v razmerju do skupnih otrok in z napotitvijo na postopek mirnega reševanj sporov oz. družinske mediacije.
Nujno je tovrstno pomoč izrecno prepovedati v primerih, ko gre za sum nasilja v
družini. Partnersko svetovanje je metoda, ki od vsake/ga vključene/ga uporabnice/uporabnika zahteva, da spremeni lastno vedenje in tako vpliva na izboljšanje odnosa. To je povsem neprimerno v primerih nasilja v družini, kjer je moč med partnerjema neenakomerno porazdeljena in žrtve zaradi posledic psihičnega nasilja verjamejo, da so same krive in odgovorne za partnerjevo nasilno vedenje. Žrtve nasilja več let s prilagajanjem svojega vedenja poskušajo preprečiti partnerjevo nasilje, pa ga seveda ne morejo, ker zanj niso ne krive ne odgovorne. Partnersko svetovanje v večini primerov povzroči le to, da žrtve ustavi v
procesu ločevanja od nasilnega partnerja, kar jih izpostavi ponovni nevarnosti. Povzročitelja nasilja partnersko svetovanje ne sooča z lastno odgovornostjo, celo več, metoda pomaga odgovornost za nasilje enega partnerja porazdeliti med oba – žrtev in storilca. To pa je seveda nedopustno in pomaga ohranjati nasilje v družini.
Mediacija je s strani nevtralnih oseb voden proces, kamor je bilo do nedavnega prepovedano
vključevati žrtev in storilca iz istega odnosa, saj je kot metoda uspešna preden pride do
nasilja, kasneje pa celo nevarna. Nujno je, da tako tudi ostane! Mediacija prepostavlja
enakovreden odnos moči med vključenimi uporabniki in uporabnicami, ravno razmerje moči
pa je porušeno v primerih nasilja v družini, kjer ima storilec večino moči. Če povzročitelj
nasilja še ni v predhodnem (nujno ločenem!) procesu sprejel odgovornosti za svoje nasilno
vedenje, na enakopravno sodelovanje partnerke nikakor ni pripravljen. Zelo možno je, da
nasilje še vedno skriva, zanika, minimalizira, opravičuje, racionalizira. Če bi partnerka v
procesu mediacije o nasilju spregovorila, bi to storilec verjetno razumel kot izdajo, kršitev
tihega dogovora ali zapovedi, kar bi lahko vodilo v nove nasilne izbruhe. V drugačnem
primeru, če bi partnerka govorila o drugih težavah v odnosu in zaradi strahu pred posledicami
molčala o nasilju, pa bi bil vsak sklenjen dogovor na mediaciji žrtvi v škodo, saj svoje
ogroženosti, težav, strahov in potreb sploh ne bi upala izraziti.
Najbolj primeren način svetovalnega dela, ki ga poznamo za povečanje varnosti žrtev, je
vključitev povzročiteljev nasilja v specializirane programe za delo s povzročitelji, ki se
takoj osredotočijo na večanje varnosti žrtev in povzročitelje soočijo z odgovornostjo za
lastno vedenje. Žrtve lahko v vsakem trenutku dobijo informacijo o tem, ali njihov partner
obiskuje program in kako v njem sodeluje ter realno informacijo o možnosti, da bo partner
prenehal uporabljati nasilje. Program za storilce mora postaviti varnost žrtve (in ne ohranjanje
odnosa) na prvo mesto. Izvajati ga morajo organizacije, ki sicer uporabljajo t.i. »žrtvam
prijazen pristop«, razumejo družbeno ozadje problematike in težav ne individualizirajo.
Svetovanje za saniranje odnosov v družini in družinska mediacija sta zato povsem
neprimerni, celo nevarni metodi za reševanje problemov v partnerstvih ali družinah,
kjer je prisotno nasilje. V teh družinah je uporaba omenjenih metod nedopustna tudi za
reševanje drugih, z nasiljem nepovezanih težav.
Kaj nas skrbi glede skupnega skrbništva?
Skupno skrbništvo je lahko za otrokove koristi dobra rešitev, katere namen je spodbujanje
odgovornega starševstva, korektnega dogovarjanja in stalnega sodelovanja bivših partnerjev,
ki imajo skupnega otroka ali otroke. V praksi bo to verjetno redko realizirana možnost, saj se
partnerji po razhodu ponavadi težko dogovarjajo o čemerkoli, ukrep pa zahteva skoraj
vsakodnevno organizacijsko usklajevanje.
Zvezo za nenasilje skrbijo zlasti primeri, ko si žrtve nasilja zaradi strahu pred
parterjem in maščevanjem predlogu za skupno skrbništvo ne bodo upale upreti, čeprav
bodo vedele, da skupno skrbništvo pomeni le nadaljevanje nadzora in manipulacij s
strani povzročitelja nasilja.
Vedeti moramo, da številne žrtev nasilja o nasilju ne spregovorijo niti v procesu razveze, saj
ocenijo, da je tako za njihovo varnost in varnost otrok najbolje. Njihova strategija preživetja
je končati odnos s povzročiteljem nasilja s čim manj konflikti. Da bi se izognile tistemu, kar
jih najbolj skrbi (da bo partner otroke ugrabil, ubil, da bo ubil sebe ali njihove najbližje..) so
pripravljene skleniti številne kompromise, med katerimi je zagotovo tudi skupno skrbništvo.
V takih primerih bi skupno skrbništvo pomenilo nadaljevanje odnosa, v katerem je moč
neenakomerno porazdeljena, saj bi storilcu pomagalo ohraniti vso kontrolo nad bivšo
partnerko in otroci in otroku/otrokom ne bi bilo v korist. Zato je v primerih, ko obstaja sum
ali konkreten podatek o zgodovini nasilja v družini o ukrepu skupnega skrbništva
neprimerno sploh razpravljati. Žrtve moramo razbremeniti odgovornosti, da se same
soočajo ali borijo s povzročiteljem, zato država v teh primerih ukrepa skupnega skrbništva
sploh ne sme predvideti. 
Predlagamo, da se členi predloga zakona takole spremenijo oz. dopolnijo:
7. člen
(načelo otrokove koristi)
(1) Starši, druge osebe, državni organi, izvajalci javnih služb in nosilci javnih pooblastil morajo v vseh
dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist.
(2) Starši imajo pri skrbi in odgovornosti za otrokovo korist prednost pred vsemi drugimi.
(3) Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne
potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove
osebnosti in želja.
(4) Starši, druge osebe, državni organi, izvajalci javnih služb in nosilci javnih pooblastil pri
skrbi za zagotavljanje otrokove koristi iz prvega odstavka tega člena otroka ne smejo
izpostavljati nobeni obliki telesnega kaznovanja
Doda se: ali kateri koli drugi obliki krutega ponižujočega kaznovanja.
Utemeljitev: Odbor za otrokove pravice (OOP), nadzorni organ za izvajanje KOP poudarja,
da je za spoštovanje človekovih pravic potrebno odpraviti vse oblike telesnega kaznovanja,
naj so še tako lahke, in vse ostale oblike krutega ponižujočega kaznovanja.
8. člen
(posebno varstvo otrok)
Otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in
Doda se: / ali kadar to zahtevajo druge koristi otrok
11. člen
(skrbništvo)
(1) Skrbništvo je posebna oblika varstva otrok, za katere ne skrbijo starši,
Doda se: ali za katere starši ne skrbijo v skladu z načelom otrokove koristi,
in polnoletnih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.
(2) Po določbah tega zakonika država zagotavlja varstvo tudi drugim osebam, ki nimajo možnosti
same skrbeti za svoje pravice in koristi.
Utemeljitev: da bo veljalo tudi za primere, ko starši na določene načine sicer skrbijo za otroka, a ga
hkrati zanemarjajo ali zlorabljajo.
13. člen
(družinska mediacija)
Družinska mediacija je način mirnega reševanja sporov ob nesoglasjih med zakoncema ali
zunajzakonskima partnerjema zato, da se uredijo medsebojna razmerja in razmerja do otrok.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini.
»Predlog daje možnost izvajanja dodatnih oblik pomoči države z namenom, da bi pari in starši
dosegli sporazum v primeru nesoglasja oziroma spora, ki nastane v medsebojnih razmerjih in
razmerjih do otrok in tako ohranjali zdrave odnose znotraj družinske skupnosti. V zadevah v
zvezi z otroki mora biti sporazum vedno v korist otrok. Ena od oblik pomoči naj bi tako bila
tudi napotitev na postopek mirnega reševanja sporov oziroma družinske mediacije.«
57. člen
(stanovanjsko varstvo)
(1) Zakonca sporazumno določita stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in ki bo njun dom in dom
otrok, ki bodo živeli z njima.
(2) Zakonca smeta med trajanjem zakonske zveze le sporazumno odtujiti, obremeniti ali oddati v
najem, ustanoviti pravico služnosti ali kakšno drugo pravico na stanovanju, ki bi ovirala njegovo
uporabo.
(3) Če je najemnik stanovanja le eden od zakoncev, ta ne sme odpovedati najemnega razmerja brez
soglasja drugega zakonca.
(4) Soglasje iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora biti dano v obliki notarskega zapisa.
(5) Če je zakonec soglasje iz drugega in tretjega odstavka tega člena odrekel brez upravičenega
razloga, odloči o predlogu, ki ga vloži drugi zakonec, sodišče. Pri tem sodišče upošteva stanovanjske
potrebe zakoncev, njune upravičene interese, potrebe in koristi otrok, ki živijo z njima v gospodinjstvu
in druge okoliščine primera.
Doda se: odstavek: 22. člen ZPND
69. člen
(razdelitev skupnega premoženja)
(1) Skupno premoženje zakoncev se razdeli, če njuna zakonska zveza preneha. Med trajanjem
zakonske zveze se skupno premoženje razdeli na podlagi sporazuma ali na zahtevo enega od
zakoncev.
(2) Sporazum iz prejšnjega odstavka vsebuje tudi sporazum zakoncev o obsegu skupnega premoženja.
(3) Če ob sklenitvi ženitne pogodbe, s katero zakonca spreminjata zakoniti premoženjski režim, ki je
dotlej urejal njune premoženjske odnose, ni določeno ničesar o načinu delitve do tedaj ustvarjenega
skupnega premoženja, se to razdeli po pravilih zakonitega premoženjskega režima, razen če se
zakonca sporazumeta drugače. Delitev se opravi po stanju ob sklenitvi ženitne pogodbe.
Doda se: V primerih zgodovine nasilja v družini je postopek razdelitve skupnega premoženja
prednostno obravnavan.
95. člen
(sporazumna razveza)
(1) Sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o varstvu,
vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s staršema v skladu z določbami tega
zakonika in če sta predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi
skupnega premoženja, o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, in o preživljanju
zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.
(2) Preden sodišče razveže zakonsko zvezo, mora ugotoviti, ali je s sporazumom zakoncev poskrbljeno
za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo
otrok. Če sodišče ugotovi, da sporazum zakoncev iz prvega odstavka tega člena ni v skladu s koristjo
otrok, predlog za sporazumno razvezo zavrne.
Doda se: (3) V primerih zgodovine nasilja v družini je postopek sporazumne razveze
prednostno obravnavan.
96. člen
(razveza na tožbo)
(1) Če je zakonska zveza iz katerega koli vzroka nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo
zakonske zveze.
(2) Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi prejšnjega odstavka, odloči tudi o varstvu,
vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonikom.
(3) Preden sodišče odloči po prejšnjem odstavku, mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje
zagotovljene.
Doda se: V primeru nasilja v družini se sodišče za ugotavljanje otrokovih koristi obrne na vse organe
in organizacije, ki zaradi posledic nasilja delajo s katerimkoli družinskim članom oz. članico.
Doda se: (4) V primerih zgodovine nasilja v družini je postopek razveze na tožbo prednostno
obravnavan.
98. člen
(pravica do preživnine)
(1) Nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od
drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno
tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze.
(2) S tožbo iz prejšnjega odstavka sme razvezani zakonec po koncu postopka za razvezo zakonske
zveze zahtevati preživnino le, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze in obstajajo tudi,
ko zakonec zahteva preživnino.
(3) Sodišče lahko zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na
vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec
pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi
Doda se: izvajal nasilje in /ali
storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.
Utemeljitev: nasilje v družini ni vedno obravnavano ali dokazano kot kaznivo dejanje, pač pa
kot prekršek, včasih pa tečejo postopki za dokazovanje kaznivega dejanja nasilja v družini
vzporedno ali kasneje kot postopek razveze.
136. člen
(varstvo in vzgoja otrok)
(1) Če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji
skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba
varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju, ali da so eni otroci pri
enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma
pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi družinski mediatorji.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini.
(2) Če se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagata sklenitev sodne poravnave.
Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.
(3) Če se starša ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, sodišče na predlog enega ali obeh od
staršev odloči, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem,
drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika
odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo otrokovih koristi. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji
sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok ter o otrokovih stikih s starši v skladu s tem
zakonikom.
(4) Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih s starši, če to zahtevajo
spremenjene razmere in koristi otroka.
Doda se: Primere, ko je otrok ogrožen zaradi nasilja v družini, sodišče prednostno obravnava.
Doda se: (5) Za varovanje otrokovih koristi v nujnih primerih ogroženosti otroka izda center za
socialno delo začasno odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih s starši.
Utemeljitev: Izkušnje kažejo, da v primerih, ko eden od staršev ogroža otroka, (ne glede na to ali
obstaja odločba sodišča o varstvu in vzgoji in o stikih ali ne obstaja, ali se izdana odločba sodišča
ne upošteva oz. krši) niti policija niti CSD nista pristojna za ukrepanje, otrok ostane brez
vsakršnega posega države v ogrožujoči situaciji. Npr.: starš izvaja stike vinjen, prevaža otroka v
avtu vinjen, ne pripelje otroka pravočasno k staršu, ki ima otroka v vzgoji in varstvu in pošilja
drugemu staršu zaskrbljujoča sporočila o svojih namerah z otrokom. 
137. člen
(skupno varstvo in vzgoja otroka)
(1) Skupno varstvo in vzgojo otroka pri sodišču skupno predlagata oba starša.
(2) Predlog o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora vsebovati sporazum o stalnem prebivališču
otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka.
(3) Pred izdajo sklepa o skupnem varstvu in vzgoji sodišče preveri, ali je sporazum staršev v korist
otroka. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne.
Doda se: Življenjske razmere staršev in otroka na terenu preveri center za socialno delo. V primerih
zgodovine nasilja v družini se sodišče pri ugotavljanju življenjskih pogojev za otroka obrne še na
organe in organizacije, ki zaradi posledic nasilja delajo s katerimkoli družinskim članom oz. članico.
138. člen
(preživljanje otrok)
(1) Starša, ki ne živita ali ne bosta več živela skupaj, pa tudi starša, ki živita skupaj, se sporazumeta
o preživljanju skupnih otrok. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma
pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi družinski mediatorji.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini. 
(2) Če se starša ne sporazumeta o preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče po uradni
dolžnosti, ali na predlog, ki ga v otrokovem imenu poda eden ali oba od staršev, skrbnik otroka ali
center za socialno delo.
139. člen
(otrokovi stiki s starši)
(1) Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S
stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi.
(2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo oziroma druga oseba, h kateri je
bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike.
Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s staršema,
Doda se: v primerih, ko se otrok stikov boji zaradi preteklih slabih izkušenj pa otroka informira o
njegovih pravicah in možnostih.
Utemeljitev: otroka, ki je (bil) posredna ali neposredna žrtev nasilja v družini in se povzročitelja boji,
je izjemno težko pripraviti k ustreznemu odnosu do stikov s povzročiteljem. Neogrožujoči starš ne
more biti odgovoren za otrokov strah in odpor do povzročitelja, za otrokovo varnost pa so nujne
informacije v smislu varnostnega načrta.
Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka.
(3) Starša, ki ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se sporazumeta o otrokovih stikih. Če se sama
o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo
pa tudi družinski mediatorji.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini. 
(4) Če se starša sporazumeta o stikih, lahko predlagata sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi,
da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne.
(5) Če se starša ne sporazumeta o stikih, odloči o tem sodišče. Pri odločanju vodi sodišče predvsem
otrokova korist.
(6) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 174. členom tega zakonika samo, če
je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi.
(7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter
stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo
drugega starša odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka
zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče
varovati otrokovo korist.
Doda se: (8) V primeru nasilja v družini sodišče pri določanju stikov preveri otrokovo ogroženost s
strani povzročitelja, preveri otrokov odnos do povzročitelja nasilja: ali se ga otrok boji in ga zavrača in
povzročitelju onemogoči nadaljnje izvajanje nasilja nad drugim staršem preko stikov z otrokom.
141. člen
(mnenje otroka in mnenje centra za socialno delo)
(1) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka in o otrokovih stikih upošteva tudi
otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je
sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
(2) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o otrokovih stikih in izvrševanju
starševske skrbi glede otrokove koristi upošteva mnenje centra za socialno delo. Kadar sodišče
odloča o predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze ali o predlogu za sklenitev sodne
poravnave glede spornih vprašanj v družinskih razmerjih, zahteva mnenje centra za socialno delo, če
oceni, da je glede na okoliščine primera to potrebno.
Doda se: V primeru nasilja v družini se sodišče za ugotavljanje otrokovih koristi obrne na vse organe
in organizacije, ki zaradi posledic nasilja delajo s katerimkoli družinskim članom oz. članico.
148. člen
(izvrševanje starševske skrbi)
(1) Starševsko skrb izvršujeta starša sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne
sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi
družinski mediatorji.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini. 
(2) Kadar starša ne živita skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema, odločata o vprašanjih,
ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem
ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi
družinski mediatorji. O vprašanjih otrokovega dnevnega življenja odloča tisti od staršev, ki mu je
otrok zaupan v varstvo in vzgojo.
(3) Če se starša v primerih iz prejšnjih odstavkov ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na
otrokov razvoj, odloči o tem sodišče v skladu z določbo 141. člena tega zakonika.
(4) Kadar je eden od staršev zadržan izvrševati starševsko skrb, jo izvršuje drugi od staršev sam.
(5) Če eden od staršev ni več živ ali ni znan ali če mu je odvzeta starševska skrb, pripada starševska
skrb drugemu od staršev.
151. člen
(splošno pooblastilo)
Sodišče in center za socialno delo sta dolžna izvesti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo
otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.
Doda se: V primeru suma nasilja nad otrokom ali drugačne ogroženosti otroka se takoj izvedejo vsi
potrebni ukrepi za prekinitev izpostavljenosti otroka nasilju ali druge ogroženosti otroka.
171. člen
(načrt pomoči družini in otroku)
Center za socialno delo lahko v načrt pomoči družini in otroku umesti program družinske terapije,
Se nadomesti z: različne psihoterapevtske programe,
psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola ali nedovoljenih drog,
Doda se: program individualnega ali skupinskega treninga socialnih veščin za povzročitelje nasilja,
ter druge zdravstvene, izobraževalne in psihosocialne programe, če kaže, da bodo starši po terapiji
oziroma zdravljenju lahko ponovno prevzeli otrokovo vzgojo in varstvo, oziroma v drugih primerih,
ko je to v otrokovo korist.
174. člen
(omejitev ali odvzem pravice do stikov)
(1) Sodišče lahko enemu ali obema staršema, pa tudi osebi, ki je s sodno odločbo pridobila pravico do
stikov z otrokom, omeji ali odvzame pravico do stikov. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne
izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati otrokovo
korist.
(2) Odločitev o izvrševanju stikov z otrokom pod nadzorom je dopustna le z začasno odredbo po 164.
členu tega zakonika.
(3) Ukrep omejitve ali odvzema pravice do stikov lahko traja največ eno leto.
Doda se: razen v nujnih primerih, ko drugače ni mogoče zagotoviti otrokove varnosti med stiki.
198. člen
(svetovanje pred začetkom postopka v zakonskem sporu)
(1) Zakonca se morata, preden vložita tožbo ali predlog za razvezo zakonsko zveze, udeležiti
predhodnega svetovanja pri centru za socialno delo, razen:
- če nimata skupnih otrok, nad katerimi imata starševsko skrb;
- če je eden od zakoncev duševno bolan ali nesposoben za razsojanje;
- če ima toženec neznano bivališče ali je pogrešan;
- če živi en zakonec ali če živita oba zakonca v tujini.
Doda se: - če obstaja sum, da en zakonec izvaja nasilje nad drugim zakoncem.
(2) Namen predhodnega svetovanja je pomagati zakoncema, da ugotovita, ali so njuni odnosi
omajani do te mere, da je postala zakonska zveza za vsaj enega od njiju nevzdržna, ali pa
obstaja možnost za ohranitev zakonske zveze.
(3) Predhodnega svetovanja se udeležita zakonca osebno, brez pooblaščencev.
(4) Minister, pristojen za družino, s podzakonskim predpisom podrobneje uredi izvajanje
predhodnega svetovanja.
200. člen
(seznanitev z namenom in postopkom mediacije)
(1) Če zakonca ob predhodnem svetovanju ugotovita, da je zakonska zveza za vsaj enega od njiju
nevzdržna, strokovni delavec centra za socialno delo zakonca seznani s posledicami, ki nastanejo z
razvezo zakonske zveze zanju in za družinsko skupnost, ter jima predstavi namen in postopek
družinske mediacije.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini.
(2) Ob soglasju zakoncev lahko center za socialno delo predhodno svetovanje nadaljuje s
postopkom družinske mediacije ali pa se zakonca udeležita družinske mediacije pri drugih
izvajalcih. 
201. člen
(svetovanje pred začetkom postopka za varstvo koristi otroka)
(1) Starša se morata, preden sodišču predlagata, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka, o
njegovem preživljanju in o njegovih stikih z njima ali z drugimi osebami ali o vprašanjih
izvrševanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, udeležiti predhodnega
svetovanja pri centru za socialno delo razen:
- če je nasprotni udeleženec duševno bolan ali nesposoben za razsojanje;
- če nasprotni udeleženec živi v tujini, je pogrešan ali neznanega bivališča.
(2) Če gre za otrokove stike z drugo osebo, se mora svetovanja pred vložitvijo predloga
udeležiti tudi ta druga oseba in otrok, kadar je predlagatelj.
(3) Svetovanje je treba opraviti tudi pred vložitvijo predloga za izdajo nove odločbe o kateri
izmed zadev, navedenih v prvem odstavku tega člena.
Doda se: razen če je izdaja nove odredbe nujna zaradi kakršnekoli ogroženosti otroka.
(4) Predhodnega svetovanja se udeležita starša oziroma v drugem odstavku navedene osebe
osebno brez pooblaščencev ali pooblaščenk.
(5) Namen predhodnega svetovanja je starša oziroma v drugem odstavku navedeno drugo osebo
opozoriti na varstvo otrokove koristi pri urejanju razmerij z otrokom, na dober vpliv sporazumnega
urejanja teh razmerij in jih v tej zvezi seznaniti tudi z namenom in postopkom družinske mediacije.
Doda se: Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini.
(6) Ob soglasju staršev oziroma v drugem odstavku navedenih oseb lahko center za socialno
delo predhodno svetovanje nadaljuje s postopkom družinske mediacije ali pa se ti udeležijo
družinske mediacije pri drugih izvajalcih.
203. člen
(pojem družinske mediacije)
(1) Družinska mediacija je strukturiran postopek, v katerem ena ali več nepristranskih tretjih oseb –
mediatork ali mediatorjev (v nadaljnjem besedilu: mediator) pomaga udeležencem ali udeleženkam
(v nadaljnjem besedilu: udeleženec), da se dogovorijo o spornih vprašanjih, ki izvirajo iz
medsebojnih družinskih razmerij.
Doda se:  Družinska mediacija se ne izvaja v primeru suma na nasilje v družini.
(2) Družinska mediacija se lahko opravi pred začetkom, med ali po koncu sodnega postopka, obsegati
pa mora tako pomoč pri urejanju osebnih kot tudi premoženjskih razmerij.
265. člen
(imenovanje skrbnika za posebni primer)
Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil,
se doda: otroku v primeru nasilja v družini oz. nasilja nad otrokom – ko gre za konflikt interesov med
otrokom in starši,
odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja,
kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za
varstvo pravic in koristi posameznika.
Utemeljitev: v praksi poznamo primere kaznivih dejanj, ki se preganjajo na predlog, kot npr. »grdo
ravnanje« z otrokom s strani staršev, ko otrok – ker je bil mladoleten – predloga za pregon ni mogel
podati, CSD pa ni hotel postati skrbnik za posebne primere in podati predloga.  
Naj ob koncu izrazimo pripravljenost, da dodatno pojasnimo svoja stališča, če bi to
potrebovali. Naš kontakt – Katja Zabukovec Kerin, Društvo za nenasilno komunikacijo,
Miklošičeva 36, 1000 Ljubljana, 01/4344-822 ali drustvo.nenasilje@siol.net .
Prijazen pozdrav!
Zveza za nenasilje:
Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, Dalida Horvat
Društvo Ženska Svetovalnica, Olja Pleš
Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, Katjuša Popović
in
Društvo za nenasilno komunikacijo, Katja Zabukovec Kerin.