O končanju življenja nerojenega otroka se pogosto razpravlja iz pravnega ali verskega vidika: je končanje življenja nerojenega otroka zakonito in zakaj je greh? Poglejmo zavržno dejanje končanja nerojenega življenja z etičnega vidika. Kaj pravi o končanju življenja nerojenega otroka filozofija, znanstvena disciplina, ki temelji na racionalnih argumentih?

Začnimo s trditvijo, ki ji mnogi ljudje verjamejo, ne glede na versko prepričanje, in ta je naslednja: " Če je končanje življenja nerojenega otroka pravno dopustno, potem ni nemoralno." Problem tega razmišljanja izhaja iz dejstva, da je končanje življenja nerojenega otroka zakonito v številnih državah, a to ne pomeni, da je tudi moralno! Za primerjavo poglejmo primer nacistične Nemčije, v kateri je bilo pobijanje Judov zakonito, čeprav vemo, da je bilo do konca nemoralno. Torej, če je nekaj zakonito, ne pomeni, da je tudi moralno in če je nekaj nemoralno (npr. laganje), iz tega ne izhaja, da je nezakonito. Med zakonitost in moralo  torej ni mogoče postaviti enačaja.

Verski vidik nasprotovanja končanju življenja nerojenega otroka je običajno prepričljiv le tistim, ki verjamejo v Boga in se držijo verskih zapovedi. Ateisti pogosto mislijo: ne verjamem v Boga, zato končanje življenja nerojenega otroka zame ni vprašanje ne/morale, ampak zakonov. Vendar pa ta stereotip preprosto ni odsev realnosti in zanj ni prepričljivih racionalnih argumentov.

Nerojeni otrok ima dostojanstvo osebe in pravico do življenja!

Etična razprava o vprašanju končanja življenja nerojenega otroka  pogosto izhaja iz vprašanja, ali je "nerojen otrok" že oseba in ali ima osnovno človekovo pravico, tj. pravico do življenja? Če je "nerojen otrok" že človeško bitje in oseba, potem je vprašanje, ali ima ženska pravico odločati o svojem telesu povsem nesmiselno – pritoževanje abortivnega lobija in skrajnega feminizma, da ima ženska pravico razpolagati s svojim telesom, ne vključuje telesa druge osebe, nerojenega otroka! Tako trditve zagovornikov končanja življenja nerojenega otroka-»Pro-choice«, ne vzdržijo. To je razlog, zakaj zagovorniki končanja življenja nerojenih otrok dokazujejo, da "nerojen otrok" ni človeško bitje ali oseba in zato nima pravice do življenja.

Pro-life organizacije pa nasprotno zagovarjajo dve najpomembnejši vrednoti zahodne civilizacije - življenje in svobodo. Pro-life zagovorniki nedotakljivosti človeškega življenja menimo, da je uničenje  življenja nedolžnega človeškega bitja skrajno zavržno in nemoralno dejanje, saj je nerojeni otrok od spočetja naprej že človeško bitje in tudi če ga nekateri imenujejo zarodek ali plod, gre za človeško bitje.

Moralno vprašanje je stvar srca, pa tudi zdrave pameti; če je ženska noseča z moškim, potem so potomci človeškega rodu.  Zdrava pamet zagovornikov življenja je tudi znanstveno podprta. Ob spočetju ima zarodek  človeško DNK, na podlagi katere lahko razberemo otrokov spol, barvo oči, predispozicije za določene bolezni, itd .. vse to ima tako imenovani »zarodek«. Z biološkim kriterijem si pogosto pomaga tudi forenzična znanost. Če na kraju zločina najde tkiva ali dlake z določeno DNK, lahko to uporabi kot sodni dokaz  prisotnosti človeka na prizorišču.

Vprašanje biološkega kriterija

Zdaj se postavi vprašanje: če je biološki kriterij dovolj dober za forenzično znanost, zakaj ni dovolj "znanstven", da bi dokazal, da je končanje življenja nerojenega otroka ubijanje ljudi?

Abortivni aktivisti divje napadajo  dejstvo, da ima nerojeni otrok od spočetja naprej svojo DNK in je znanstveno dokazano individualno človeško bitje. Sprašujejo, kako je lahko nevidna celica (zigota), oseba? Trdijo, da je nerojeni otrok »človek« šele takrat, ko ima dovolj razvite možgane da premore čustva, misli, potrebe, itd.

Zagovorniki končanja življenja nerojenih otrok trdijo, da je nerojeni otrok od spočetja naprej  potencialno, ne pa dejansko človeško bitje. Kot npr.želod ni hrast, tako zanje« zarodek« ni človek. Ta analogija temelji na nelogičnem razmisleku, saj želod še vedno spada v vrsto "hrast" in ni neke vrste "riba", čeprav sta želod in hrast na drugačni stopnji razvoja. Z drugimi besedami, iz želoda zrase hrast, iz bitja s  človeško DNK pa vedno  človek.

Zagovorniki končanja življenja nerojenih otrok trdijo, da biološki razlogi ne vzdržijo in je potrebno uporabljati racionalna merila, s katerimi se ugotovi, ali je nekaj oseba ali ne. Po ti. psiholoških kriterijih (Mary Anne Warren), mora človeško bitje ali oseba  izpolnjevati eno od naslednjih meril: (I) zavest in bolečine občutek, (II.) mišljenje, (III.) motivirana dejavnost, (IV.) zmožnost komuniciranja, (V .) samozavedanje, in tako naprej. Glede na to, da nerojeni otrok v zelo zgodnji šele razvija zavedanje o sebi in čut za bolečino,  za abortivne aktiviste še ni človeško bitje ali oseba, zato nima pravice do življenja. Zato za abortivni lobi in zagovornike smrti končanje življenja nerojenih otrok ni umor.

Ob filmčku Čudež življenja in oktobrski Tarči, ki sta vzbudila toliko pozornosti smo videli, da je vprašanje, ali ima vsako spočeto človeško bitje pravico do življenja zelo pomembno, saj razkriva globlja ozadja in vprašanje moralnih vrednot naše družbe: kdo ali kaj je človek in kdo ima pravico do življenja?

Zagovorniki končanja življenja nerojenih otrok trdijo, da govorimo o človeškem bitju, šele ko ta funkcionira na določen način. Vendar potem obstaja tveganje, da tudi odrasli ljudje v primeru kome, duševnih in hujših telesnih bolezni ne izpolnjujemo tega merila in posledično izgubimo  pravico do življenja. Kaj pa, če nekdo ne čuti bolečine? Ali iz tega sledi, da tisti, ki je priključen na aparate nima pravice do življenja? Kaj je z ljudmi z demenco  ali duševno bolnimi, ki ne morejo komunicirati in pri njih ni običajnega samozavedanja? Če duševno zaostala oseba, starejši in tisti v komi ne zmorejo socialnega odziva, ali to pomeni, da niso ljudje? Tukaj se je dobro vprašati – ali so te teorije etične? Na žalost se težnjam po neomejenem končevanju življenj nerojenih otrok  v Evropi pridružuje še zakonodaja, ki omogoča evtanazijo nekoristnih starejših. Vse to kaže, da je v ozadju vsiljena definicija o tem, kdo je človek, ki zagovornikom kulture smrti  omogoča arbitrarno odločanje o tem, kdo je človek in kdo ne.

V zgodovini naše zahodne civilizacije (nacistična Nemčija, komunistična Sovjetska zveza, fašizem, suženjstvo v ZDA) se je  zelo tragično pokazalo, da je ideološko razumevanje človeka recept za množične zločine. Če biološki kriterij za priznanje pravice do življenja ni dovolj, potem je vse dovoljeno. Katerakoli teorija o tem, kdo in kaj je človek, pa lahko spet postane instrument za množično uničevanje človeških življenj in teptanje človekove svobode. Če ne moremo obvarovati življenja nerojenih otrok, kako bomo zaščitili človekovo svobodo?

Povzeto po članku dr.Ksenije Puškarić: Zašto je abortus uvijek nemoralan