Vojna proti družini in nedolžnemu človeškemu življenju se bije na duhovnem področju. Ta vojna se zdaj bije za zidovi Cerkve. Kot je poudaril brazilski filozof Olavo de Carvalho, lahko dandanes po cerkvah na žalost bolj pogosto kot ne, slišimo dve vrsti pridig: ena je popolnoma ideološka, tako rekoč v korist 'vladarstvom in oblastem', druga pa je usmerjena izključno proti spolni nemoralnosti, materialni pokvarjenosti, potrošništvu, uživaštvu in drugim zemeljskim grehom, kar pomeni, da se bori izključno proti 'krvi in mesu' in ne proti 'vladarstvom in oblastem'.

Vojna proti družini in nedolžnemu človeškemu življenju

Ko je govora o napadu na družino na Zahodu, po navadi govorimo o potrošništvu, uživaštvu, individualizmu, interesnih skupinah, ki jih vodi brezobzirno hlepenje po materialnem dobičku. Potrošništvo in individualizem nista vzroka, ampak ugodna dejavnika. Šibita moralno odpornost ljudi in družb, nista pa vzrok. Napad na družino in človeško življenje je del širšega revolucionarnega poskusa preoblikovati človeško družbo in človeško naravo. Spodbuda zanj je duhovne narave, je oblika upora proti Bogu, proti njegovim moralnim zakonom in redu njegovega stvarstva.

Ob pogledu v zgodovino lahko vidimo, da je splav leta 1920 prvi dekriminaliziral Lenin. V Ameriki je do tega prišlo šele 53 let kasneje, leta 1973, po znani zvijači v primeru Roe proti Wade. Ločitev brez krivdnih razlogov so najprej uzakonili v Sovjetski zvezi leta 1918, kmalu zatem, ko so oblast prevzeli boljševiki. Američani so potrebovali 51 let, da so uzakonili ločitev brez krivdnega razloga, leta 1969 jo je namreč sprejela država Kalifornija.

Homoseksualnost je bila prvič dekriminalizirana v Sovjetski zvezi leta 1922. Kot prva ameriška država je homoseksualnost dekriminalizirala država Illinois leta 1961. Radikalno spolno vzgojo za šoloobvezne otroke so prvič uvedli leta 1919 na Madžarskem. Uvedla jo je boljševiška revolucija Béla Kuhna z jasnim ciljem spodkopati tradicionalno družino in moralnost z uničevanjem otroške nedolžnosti. V Ameriki je do tega prišlo šele v šestdesetih letih, ko je v šole prišla sprevržena spolna vzgoja pod vplivom potvorjene 'raziskave' Alfreda Kinseyja, ki je bila deležna velike pozornosti, ker jo je finančno podprla Rockefellerjeva fundacija. Alfred Kinsey je bil entomolog, ki naj bi dokazal, da je homoseksualnost daleč bolj razširjena v družbi, kot je uradno priznano (slavnih 10 %) zato bi morala veljati za normalno. Pomembno je omeniti, da je bil Alfred Kinsey komunist in prijatelj Harryja Haya. Harry Hay je leta 1950 v ZDA ustanovil prvo organizacijo za pravice homoseksualcev v zgodovini, ki se je imenovala Mattachine Society. Po naključju so bili vsi njeni člani, na čelu s Hayem, člani Ameriške komunistične partije – urada, ki ga je neposredno vodila Moskva.

Ne gre za naključje, ampak za vojno, ki nam jo je vsilila gnostična revolucionarna ideologija, proti judovsko-krščanski civilizaciji. Načrtovali in izvedli so jo pred več kot stoletjem, vodila pa je v položaj, kakršnega imamo danes. To presega vsako človeško sebičnost, spolno poželenje ali materialni pohlep. Gre za vladarstva, oblasti, svetovne gospodovalce te mračnosti, zlohotne duhovne sile. In nekateri ljudje, ki so njihova orodja, se pri polni zavesti odločijo, da bodo služili Satanu, drugi pa igrajo koristno vlogo somišljenikov. V zadnji kategoriji pogosto najdemo ljudi z dobrimi nameni, pogosto celo kristjane: »… kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči (Lk 16,8).

Knjiga Richarda Wurmbranda Marx and Satan (Marx in Satan) je na voljo na spletu v angleščini in mnogih drugih jezikih. Wurmbrand je bil v najstniških letih komunist, a se je spreobrnil v krščanstvo in postal evangeličanski pastor. 14 let je preživel po komunističnih zaporih v Romuniji in je znan po svojem junaškem ravnanju. Moj oče, ki ga je spoznal v zaporu, je o njem govoril z velikim spoštovanjem. Knjiga pastorja Wurmbranda je rezultat njegovega preučevanja satanističnih besedil Karla Marxa in njegovega delovanja.

V njej je zapisano, da Marx v svojih besedilih izraža globoko sovraštvo do Boga in do celotne človeške vrste. Marx ne zanika obstoja Boga, ampak je nanj ljubosumen. Sovraži ga in bi rad prevzel njegovo mesto. Wurmbrand tudi navaja pisma, ki jih je na Marxa naslovil njegov sin Edgar z besedami »Moj dragi vrag« in pričuje o nenavadnih obredih, ki jih je Marx izvajal v svoji hiši, vse to pa nedvomno kaže na dejstvo, da je bil častilec hudiča. To je ključ do razumevanja, kaj marksistična ideologija pravzaprav je. Ideologija je zmota verske narave. Vtis daje, da ima popolno razlago za resničnost in ponuja 'odrešenje' tukaj na tem svetu s človeškimi sredstvi in brez Boga.

Na tem ni nič novega ali 'naprednega'!

To je stara gnostična zmota v sodobni obliki. Cerkev pozna gnosticizem že od prvih stoletij obstoja krščanstva. Gre za poskus človeka, da bi prevzel nadzor z znanjem, ki bi človeku dovoljevalo zasesti božje mesto in popraviti, kar naj bi bilo 'narobe' z božjim stvarstvom. Osnovna ideja je enaka kot pri Adamu in Evi, ki jima je kača predlagala, naj jesta prepovedan sad in naj se ne zmenita za božjo zapoved – »da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo« (1 Mz 3,5). Papež Leon XIII. je že v 19. stoletju razumel, da je komunistična ideologija zmota verske narave. Imenoval jo je 'sekta' socialistov, komunistov oziroma nihilistov in jo zavračal. Pij XI. je v okrožnici Božanski odrešenik (Divini Redemptoris 1937) zapisal, da komunizem skriva »lažno mesijansko idejo« in »zmotni misticizem«. Po tem papeži niso več vztrajali na tem mnenju, na verski naravi te zmote, vse do okrožnice Ob stoletnici (Centesimus Annus). Laični raziskovalci in filozofi moderne ideologije opisujejo kot verske nadomestke in moderne oblike gnosticizma.

Eric Voegelin je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja napisal, da sta nacizem in boljševizem 'politični veri' z lastnimi simboli, preroki, svetimi spisi, hierarhijo, liturgičnim obredjem, koledarji itn. Pravzaprav sta bila ponaredka vere, kot je Voegelin kasneje razložil, ker nista zgradila kulture, ampak le uničevala obstoječe kulture. Ti ideologiji predstavljata določeno obliko gnostične zmote, ki ji je odvzeta presežna dimenzija, in naj bi temeljila na 'znanosti', 'imanentnem eshatonu'.

Kot je opazil Alain Besançon, je bil nacizem satanistični preobrat judovstva, ki je dajal vtis, da bo prinesel odrešenje po 'izvoljenem ljudstvu' in si prisvojil izvoljenost Izraelcev. Komunizem pa je bil satanistični preobrat krščanstva, ki je dajal vtis, da bo prinesel vesoljno odrešenje. Fatimska Mati božja je svarila pred »ruskimi zmotami«, ki se bodo razširile po vsem svetu. In od leta 1917 se dogaja prav to.

Komunizem se je razširil na dva načina. Prvi so bili nasilni vojaški napadi, koncentracijska taborišča, politična policija in vladni teror, s katerimi so vlade v času 'miru' pobile sto milijonov lastnih ljudi. Najprej je do tega prišlo v Rusiji, nato v preostalem tako imenovanem 'Vzhodnem bloku'. Drugi način je bil zahrbtni kulturni prevrat, katerega cilj je bilo uničenje moralnega odpora svobodnega sveta, ki se zaradi tega ne more več braniti pred komunizmom. Do tega je prišlo na Zahodu v glavnem po zaslugi 'kulturnega marksizma'. To so bile ruske zmote, ki po uradnem razpadu Sovjetske zveze niso preprosto izginile.

Kulturni marksizem je bil že na začetku zasnovan kot orodje za moralno in kulturno spodkopavanje Zahoda, ki bi bil nato lahek plen za komunistični prevzem. Danes se zdi še bolj revolucionaren, kot je bil klasični marksizem – daje vtis, da izpopolnjuje družino, spolno identiteto in človeško naravo, medtem ko je klasični marksizem dajal vtis, da izpopolnjuje družbo na podlagi nasilnega odvzema imetja.

Cilj obeh oblik marksizma je bil uvedba svetovne komunistične družbe. A kot je poudaril Hannah Arendt, cilj vseh totalitarnih ideologij »ni preobrazba zunanjega sveta ali korenita sprememba družbe, ampak sprememba človeške narave«. Razlike v nauku med obema marksizmoma niso tako pomembne kot to, kar imata skupnega: delita si sovraštvo do reda, s katerim je urejena resničnost in si želita njegovega uničenja.

Glede na skupne značilnosti, ki si jih delita obe obliki marksizma, mnogi prebivalci moje domovine določene propagandne tematike, določene politike, ki jih uvajata EU ali ZN in določene klišeje nagonsko prepoznajo kot 'komunistične'. To se pogosto vidi v spletnih klepetalnicah in forumih, kjer lahko na primer najdemo članke o pravilni uporabi politično korektnega govora. Mnogi se odzovejo z besedami »Saj to je komunizem!« Slutijo, da je to komunizem in prav imajo, čeprav ne morejo vedno podrobno pokazati na komunistični izvor teh pojavov.

Obstaja povezanost z Marxovim in Engelsovim naukom, za katera je meščanska družina očitno ovira revoluciji, in Leninom, ki je izvedel prvo spolno revolucijo v človeški zgodovini, uzakonil splav in homoseksualnost, spodbujal pogosto menjavanje spolnih partnerjev in poenostavil ločitev na raven kupovanja vozovnice za vlak (ne, to se ni zgodilo zaradi 'individualizma' ali 'potrošništva', ampak zaradi marksistično-leninistične satanistične ideologije).

Obstaja tudi povezanost Lenina s Frankfurtsko šolo, katere pobudnik je bil Lenin skupaj z Georgeom Lukácsom in Willijem Münzenbergeom, voditeljem Kominterne, ki naj bi izrekel besede: »Zahod bomo tako pokvarili, da bo zaudarjalo.« Frankfurtska šola je bila ustanovljena v Frankfurtu v Nemčiji, kasneje pa se je razširila v ZDA. Poznana je tudi pod imenom »Kritična šola« ali »Kritična teorija« in vodi neposredno od Lenina do današnjih 'pravic gejev' in ideologij 'spola', od Georgea Lukácsa, po Wilhelmu Reichu, Herbertu Marcuseju in mnogih drugih do … ideologije spola Judith Butler.

Snovalci Frankfurtske šole svoj trud vlagajo v uničenje zahodne kulture s kritiziranjem, 'razkrinkavanjem', majanjem njenega ugleda, razgrajevanjem vsakega njenega dela, a v zameno ne nudijo nobene izrecne utopije, zgolj sledijo pozivu svojega ustanovitelja, Georgea Lukácsa: »Kdo nas bo rešil pred zahodno civilizacijo?« Ena od značilnosti te šole je uporaba terminov in pojmov iz psihologije, ki združuje Marksa in Freuda, s katerimi pod vprašaj postavlja osnovna moralna načela in ustanove zahodne družbe, začenši z družino.

Druga pot, ki je vzporedna Frankfurtski šoli, je pot Antonia Gramscija. Gramscijev cilj je za razliko od cilja Frankfurtske šole popolnoma jasen: uresničiti komunistično družbo sovjetskega tipa. V nasprotju s klasičnim marksističnim naukom priporoča, da je naprej treba priti do 'kulturne nadvlade' – po postopnih, nezaznavnih spremembah jezika in socialnih vzorcev, ki se jih uvaja s pomočjo somišljenikov, kot so igralci ali druge slavne osebnosti, in po ustvarjanju lažnih manjšin, infiltraciji in prevzemih ustanov, po medijih, izobraževanju in najpomembnejše po Katoliški cerkvi, da bi se ljudje nekega dne zbudili v komunistični družbi, ne da bi sploh vedeli, kako so tja prišli. Ko govorimo o 'kulturnem marksizmu', imamo običajno v mislih ravno to.

Kulturni marksizem po svojem izvoru ni zahodni pojav, čeprav je nastajal na Zahodu. Dobro moramo ločevati med judovsko-krščansko civilizacijo in tem virusom, ki so ga razvili sovražniki z namenom njenega uničenja. 'Zahod' ni strnjen blok kot ruska, kitajska ali islamska diktatura. Za nas, ki zagovarjamo življenje in varujemo družino, je danes Zahod kraj silnih spopadov. Nikakor ga ne poveličujemo. Mnogi ljudje na Zahodu so obupani zaradi razkroja, ki ga vidijo, in porazov v kulturni vojni, zato se jim Zahod zdi popolnoma izgubljen in izprijen. Zaveznike proti Zahodu so pripravljeni iskati med svojimi sovražniki, ki jih poveličujejo. Ker ne morejo videti, kakšni so njihovi sistemi v resnici, nanje vplivajo propaganda in njihove lastne utvare o tujih varnih zatočiščih, kjer vlada red in kjer krepost varuje država. Zato so nekateri izbrali Putina za zaveznika proti lastni civilizaciji. Nekaterim se celo islam zdi morebitni zaveznik v ščitenju družine proti 'izprijenemu Zahodu'. Takšna izbira spominja na 'liberalno željo po smrti', ki jo je opisal Malcolm Muggeridge. Čeprav je Zahod že zelo načet, ima vsaj to prednost, da je še vedno bojišče. V ruskem, kitajskem in islamskem sistemu bojev skoraj ni. Nasprotovanja je zelo malo, ali skoraj nič. Za junaško dejanje posameznikov, ki skušajo sistemu nasprotovati, po navadi izvemo tedaj, ko slišimo, da so nekoga zaradi tega umorili ali strpali v zapor. Državne politike v takih sistemih določajo le vodilne sile, opozicija nanje nima vpliva. Pravzaprav v teh državah nihče ne ve, kaj državljani mislijo oziroma jim za to ni mar. Rusija, Kitajska ali Iran lahko delujejo le kot trdni bloki. 'Zahod', 'Američani' ali 'Judje' pa tega ne morejo. Ista propaganda, ki hvali Putinovo Rusijo, da ščiti krščanstvo, jih obtožuje kot sovražnike krščanstva. Trditi, da Putinov režim ščiti krščanstvo, je enako, kot bi Nemčijo po 2. svetovni vojni še naprej vodili isti gestapovci, katerih sveta naloga bi bila boj proti Judom. Za komunistične zločine v Rusiji ni odgovarjal še nihče. Poleg tega ni dokazov za to, da bi velikansko organizacijo KGB, katere člani so se infiltrirali po vsem svetu, sploh razpustili. In četudi predvidevamo, da so jo razpustili, posledice moralnega prevratniškega delovanja, ki ga je na Zahodu navdihnil komunizem, niso bile odpravljene, ampak se razvijajo naprej in širijo. To je zato, ker v Rusiji niti na Zahodu nihče ni obžaloval dejanj ali si izprašal vesti, komunistični agenti in koristni bedaki, ki so služili kot sostorilci moralnega in fizičnega uničenja, ki ga je navdihnil marksizem, to še vedno počnejo. Ruska vlada je vse prej kot krščanska. Rusija se še vedno ni spreobrnila.

Devica Marija je govorila o Rusiji in ne o Sovjetski zvezi

Ob bližnji stoletnici Fatime je Rusija še vedno največja grožnja za mir in svobodo ne le za tisti del sveta, s katerega prihajam. Zato je posvetitev Fatimski Materi božji se toliko potrebnejša. Rusija in celotni svet, ki trpi posledice ruskih zmot, nujno potrebujeta posvetitev Materi božji in spreobrnjenje. Še najbolj je osupljivo opazovati, kako se mnogi katoliki ne zmenijo za dramatične pozive ukrajinskih škofov (latinskih in grško-katoliških), in namesto, da bi izkazovali solidarnost našim bratom in sestram v Ukrajini, občudujejo in podpirajo svojega največjega sovražnika, Putina in ga proslavljajo kot 'zagovornika življenja'!

Drži, da ima zahodni svet v tem trenutku najslabše voditelje v vsej svoji nedavni zgodovini. Drži pa tudi, da je Zahod še vedno pluralen, v njem živi dobro in slabo, mnogo je frakcij, nekatere od njih so pozitivne, druge delujejo prevratniško ali celo samomorilno za svobodni svet. Kot je zapisal Olavo de Carvalho, tukaj na zemlji ne moremo pričakovati pravične družbe. Največ, na kar lahko upamo, je družba, v kateri se lahko še vedno borimo za pravico. Zato je zahodna civilizacija naše edino upanje.

Cerkev in boj proti družini in nedolžnemu človeškemu življenju

Papeži komunizem nenehno obsojajo že od njegovih zgodnjih začetkov. Pij IX., Leon XIII., Pij XI. in Pij XII. so radikalno odklanjali komunizem. Izrecno so tudi svarili, da je komunizem grožnja družini. Med 2. svetovno vojno in v petdesetih letih je ta nepopustljivi antikomunizem, ki sta ga izražala papež in Cerkev, navdihnil odpor proti komunizmu milijonov katolikov po Evropi. V zahodni Evropi je krščanska demokracija, ki jo je neposredno navdihnila Katoliška cerkev, skupaj z navzočnostjo ameriške vojske, po vojni zaščitila države onkraj meja železne zavese, da bi jih zajel komunizem. Krščanski demokrati so položili temelje povojni Evropski skupnosti, ki je temeljila na načelu subsidiarnosti. V vzhodni Evropi je celotna generacija kristjanov, ki je nasprotovala komunizmu, utrpela grozno preganjanje in mučeništvo. Cerkev je svojim sinovom in hčeram dala vero, moralno vodstvo, pogum in moč. In verniki so ji zaupali in ji sledili do konca. Eden od njih je bil moj oče, Ioan Bărbuș, študentski voditelj krščanske, pro-zahodne politične stranke, ki je bila v Romuniji zelo priljubljena. Komunistični režim ga je strpal v zapor. Tedaj sta bila moja starša že zaročena. Moja mati je svojega zaročenca v molitvi čakala sedemnajst let. Kot po čudežu je preživel. Poročila sta se potem, ko so ga izpustili. Moj oče je umrl 7. maja 2001, pred natanko petnajstimi leti. V debeli kartoteki, ki jo je o njem, moji sestri in meni vodila tajna komunistična policija, imenovana Securitate, sem odkrila informacije o njegovem obnašanju v zaporu. V petdesetih letih so v Aiudu na primer zapisali, da moj oče v ničemer ni spremenil svojih prepričanj. Opisali so ga kot 'sovražni element' za režim. Drugi zaporniki vesti so vedeli, da je grško-katoličan in so ga spoštovali in poslušali. Govoril jim je, da je Katoliška cerkev najmočnejša duhovna sila na svetu, ki se bori proti komunizmu. To kaže na dejstvo, da mu je vera v Cerkev vlivala poguma in je lahko spodbujal sozapornike, ki po večini sploh niso bili katoličani.

Naša grško-katoliška cerkev v Romuniji je bila ob sovjetski okupaciji zatirana. Naši škofje niso želeli sklepati kompromisov s komunisti, zato je naša Cerkev tudi preživela preganjanje. Škofje so svojo čredo v pridigah svarili proti komunistični ideologiji in vernike pripravljali na mučeništvo. Sami so nam bili v zgled v uporu proti strahovladi, zaporom in mučenju. Nihče od dvanajstih škofov se ni hotel odpovedati zvestobi Svetemu očetu. Sedem od njih jih je umrlo v zaporu. Papež Pij XII. je rekel, da je imel večjo srečo kot Gospod. Izmed njegovih dvanajstih apostolov je bil le eden izdajalec, njega pa ni izdal nihče od dvanajstih romunskih škofov grško- katoliške cerkve. Pija XII. pa je nasledil Janez XXIII. 2. vatikanski koncil ni obsodil komunizma, čeprav je pri tem vztrajalo mnogo koncilskih očetov. Vsi koncili v 2000 letih cerkvene zgodovine (razen 2. vatikanskega) so se odzivali na zmote in svarili pred njimi. Obsojali so zmote in tako se je katoliška teologija sploh izoblikovala. A papež Janez XXIII. je rekel, da je Cerkev njegovega časa, Cerkev usmiljenja, ki ne bo izrekala obsodb. Zato se največji cerkveni dogodek 20. stoletja ni zmenil za najbolj grozno, najbolj morilsko zmoto v vsej človeški zgodovini, zmoto, ki je prav v tistem času rasla in zasužnjila polovico človeštva in zahrbtno načela moralno trdnost druge polovice. Čeprav v tistem trenutku Cerkev še vedno ni bila naklonjena komunizmu, ji boj proti komunizmu ni bil več prednostna naloga. Nekateri katoliški škofje so se še naprej borili proti komunizmu – najbolj izstopa primer poljske cerkve pod vodstvom kardinala Wyszyńskega. Vsi katoliški škofje po svetu pa niso naredili enako. Nekateri so celo dejavno spodbujali komunizem v Cerkvi, na primer v obliki teologije osvoboditve v Latinski Ameriki, ki je bila zelo uspešna operacija KGB.

Nič čudnega, da krščanskim demokratom v Latinski Ameriki ni uspelo nasprotovati komunizmu. Še več. Postali so orodja prevzema v svojih državah – Salvador Allende je prevzel oblast v Čilu, zahvaljujoč podpori Eduarda Freia. Rafael Caldera je bil boter Huga Cháveza, v dobesednem in političnem pomenu besede. V šestdesetih letih, ko je že na desetine milijonov ljudi umrlo v imenu komunizma in se je na desetine milijonov ljudi okužilo z virusom kulturnega marksizma, je težava marksizma izginila iz vidnega polja Cerkve. Sistematičnega pridiganja proti komunizmu ni bilo več, tako kot pred 2. vatikanskim koncilom, in mnogi katoliki so začeli misliti, da predhodne obsodbe komunizma niso več zavezujoče. Jezik okrožnic, izdanih po 2. vatikanskem koncilu, se razlikuje od jezika prejšnjih papežev, ko je govora o komunizmu. Pij XI. je celotno okrožnico posvetil boju proti komunizmu, to je Božanski odrešenik (1937). Brez oklevanja je v njej pisal o Sovjetski zvezi in o grozodejstvih, ki so jih proti kristjanom zagrešili komunisti v ZSSR in v španski državni vojni, in poudaril, da ni šlo za osamljena primera, ampak za naravno posledico komunističnega režima. Pij XII. je rekel, da bo Cerkev posameznika in družino ščitila pred komunizmom. Rekel je: »Cerkev se bo borila do konca, ker gre za vprašanje najvišjih vrednot: človeškega dostojanstva in odrešenja duš.« Papeži pred Janezom XXIII. prav tako niso poveličevali komunizma, ampak so jasno dali vedeti, da ga je treba popolnoma zavreči, kapitalizem pa je treba popraviti.

Uradni cerkveni dokumenti so začenši z Janezom XXIII. prešli iz izrecnega antikomunizma v položaj neopredeljenosti med »dvema blokoma«, komunističnim in kapitalističnim, ki so ju enako krivili za materializem, za ogrožanje miru zaradi oboroževalne tekme v hladni vojni in za tekmo za tretji svet v njunem enako imperialističnem načrtovanju razširitve. Ta neopredeljenost Cerkve, njeni enaki pozivi obema blokoma k razorožitvi seveda niso imeli pravega učinka na sovjetski blok, na Zahodu pa so oslabili položaj in moralno avtoriteto antikomunističnih politikov. Z nagovarjanjem vlad in mednarodnih organizacij k sprejetju nove vloge in novih nalog je Cerkev prispevala k razvoju današnje socialne države. Prav tako pa je prispevala k rasti velikih mednarodnih organizacij, kot sta ZN in današnja Evropska unija, ki so danes glavne organizacije, ki izvajajo napade na življenje, družino in navzočnost krščanstva v javnem življenju. Cerkev je tako prispevala k sekularizaciji, kot jo je opisal papež Benedikt XVI.

Skoraj vse, kar je izumila krščanska Cerkev, dobrodelno dejavnost, pomoč revnim ter bolnim, bolnišnice, šole, univerze in del njenega poslanstva v svetu, so po 2. svetovni vojni postopoma prevzele in sekularizirale vlade in mednarodne ustanove. Po 2. vatikanskem koncilu je zavračanje marksizma v katoliškem družbenem nauku postalo manj radikalno, hkrati pa se je povečala sovražnost do ekonomske svobode. Jezik okrožnic se je spremenil iz običajnega krščanskega v ideološko okuženega medijskega. Pij XI. je v okrožnici Božanski odrešenik še vedno priporočal krščansko dobrodelnost kot glavno rešitev za revščino. Janez XXIII. v okrožnici Mir na zemlji (Pacem in Terris) opredeljuje socialne storitve v smislu človekovih pravic. Javne oblasti, naj poskrbi za socialni napredek in ljudem nudi vse vidike socialne pomoči, celo »pogoje za oddih«.

Medtem ko je leta 1963, v letu objave okrožnice Mir na zemlji, polovica planeta že podlegla marksističnim diktaturam, podjarmljenim Sovjetski zvezi, je bil papež zadovoljen: »Ljudje vseh narodov so namreč danes občani neodvisnih držav ali pa so na tem, da si jih ustvarijo«. Proslavljal je konec kolonializma, ni pa opazil, da je večina novonastalih 'neodvisnih' držav podleglo veliko hujši sovjetski kolonialistični prevladi. Poveličeval je Združene narode.

V okrožnici O delu za razvoj narodov (Populorum Progressio 1967), je Pavel VI. za revščino tretjega sveta krivil izključno posledice kolonializma, starega, zahodnega seveda, ne pa novega, sovjetskega. Ni omenil dejstva, da je bilo večina režimov, ki so vodili te države, globoko sprijenih, nesposobnih in krutih diktatur. V okrožnici je kritiziral »nebrzdani liberalizem«, »konkurenco kot najvišji zakon gospodarstva, zasebno lastništvo proizvajalnih sredstev kot absolutno pravico brez omejitev«, ni pa podrobno obdelal gospodarskih in moralnih katastrof, ki jih je povzročilo marksistično gospodarstvo v prav vseh državah, kjer so ga uporabili. Papež je hvalil vlogo usklajenega načrtovanja pri spodbujanju gospodarskega in socialnega napredka in uporabljal argumente, vzete iz neo-marksistične teorije neenake izmenjave in dejal, da »pravilo proste izmenjave samo na sebi ne more več uravnavati mednarodnih odnosov«. Pozival je tudi k »učinkoviti svetovni avtoriteti«.

Pristop katoliškega družbenega nauka do komunizma je bil bolj ali manj takšen, dokler papež Janez Pavel II. ni objavil okrožnice Ob stoletnici. V tej okrožnici je Janez Pavel II. spomnil na tisto, kar so opažali papeži pred 2. vatikanskim koncilom, da so te ideologije zmote verske narave. Svaril je pred 'političnimi verami', tistimi utopičnimi teorijami, ki trdijo, da bodo tukaj na zemlji uresničile popolno družbo.

Po drugi strani pa so papeži, še zlasti Pavel VI. in Janez Pavel II., zagovarjali življenje in družino, ohranjali in razlagali katoliški nauk o zakonu in spočetju v ključnih cerkvenih dokumentih, kot sta okrožnica Posredovanje človeškega življenja (Humanae Vitae) in Apostolsko pismo o družini (Familiaris Consortio), ki predstavljata močni utrdbi kulture življenja in družine v boju proti napadom revolucionarnih ideologij in dejansko proti kulturnemu marksizmu, čeprav ta v teh dokumentih ni izrecno omenjen.

Po zaslugi papeža Janeza Pavla II., poljske Solidarnosti in predsednika Reagana, je bil klasični komunizem leta 1989v večini držav poražen, izkazalo pa se je, da je bil ta poraz pravzaprav le preobrazba v kulturni marksizem (ki kadar koli lahko znova preide v nasilni marksizem, kar tistim, ki se spoznajo na marksistično dialektiko, ni presenetljivo). Ruske zmote, ki so omenjene v fatimski prerokbi, so se širile naprej. Dejstvo, da po nekaj desetletjih boj proti klasičnemu marksizmu ni bil več v ospredju katoliškega družbenega nauka, zato verniki, še zlasti katoliški politiki, kulturnega marksizma niso več znali prepoznati in se proti njemu boriti.

Ena od posledic pridiganja zgolj proti krvi in mesu oziroma polaganju krivde za kulturno revolucijo le na kapitalistični individualizem in potrošništvo in ne ideologijo, je prepričanje dandanašnjih ljudi, da je rešitev v omejevanju kapitalizma z nadaljnjimi ureditvami vlad in mednarodnimi organizacijami. Zato levica dobiva volitve zahvaljujoč katoliškim glasovom, in uvaja še več revolucionarnih sprememb in cerkveni voditelji jih znova krivijo za potrošništvo, in potem še več katoličanov voli levico, ki obljublja, da bo omejila kapitalistični individualizem in potrošništvo in začaran krog se nadaljuje.

Tako so v mnogih državah po svetu na koncu katoliški glasovi tisti, ki podpirajo kulturni marksizem. Evropski katoliški politiki so v petdesetih letih odločno in uspešno nasprotovali nasilnemu marksizmu. Le nekaj desetletij kasneje pa so se drugi katoliški politiki znašli v položaju, ko so v svojih državah pripomogli k uresničitvi kulturnega marksizma. Premier Giulio Andreotti, član krščanskih demokratov, je leta 1978 v Italiji ratificiral zakon o splavu. Wilfried Martens je leta 1990 v Belgiji podpisal podoben zakon. Nemški krščanski demokratski voditelji ponosno sodelujejo na paradah homoseksualcev. Jean-Marc Ayrault, ki je politično kariero začel v Mouvement rural de jeunesse chrétienne (Podeželsko gibanje krščanske mladine) je vodil francosko socialistično vlado, ki je uvedla poroko homoseksualcev in nasilno zatrla proteste gibanja za družino Le manif pour tous.

Evropska unija je zavrgla svoje krščanske korenine in temelje, ki so jih postavili krščanski politiki, kot so bili Robert Schuman, Alcide de Gasperi in Konrad Adenauer. Postala je super država, ki jo vodijo bivši radikalci iz šestdesetih let (ki so v tem času postali liberalni demokrati), in ki nenehno vsiljujejo svoje kulturno marksistične načrte svojim državam članicam – z zakonodajo, in drugim državam – s političnim in gospodarskim pritiskom. Članom nasilnih komunističnih gibanj v Latinski Ameriki v šestdesetih ni uspelo na svojo stran pridobiti ljudi, med desetletji pa so prešli v kulturni marksizem, ustanavljali stranke, ki se niso več imenovale 'komunistične', sodelovali so na demokratičnih volitvah in skoraj po vsej celini zmagali. To je bilo mogoče, ker je jezik in program teh levičarskih strank sovpadal z jezikom in prvenstvenimi nalogami Katoliške cerkve – socialna pravičnost, boj proti neenakosti, imperializmu, onesnaževanju in spremembam podnebja. Ko so prišli na oblast, so marksistični teroristi iz šestdesetih, kot so bili Mujica v Urugvaju, Dilma v Braziliji, nekateri nekdanji montonerosi, ki so jih povezovali s Kirchnerji v Argentini, prišli na čelo držav in začeli uzakonjati stvari, kot so splav in homoseksualne poroke.

Katoliški cerkveni dokumenti, kot sta apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii Gaudium) in Hvaljen, moj Gospod (Laudato Si.) papeža Frančiška, zdaj še z veliko bolj izstopajočim jezikom nasprotujejo ekonomski svobodi in pozivajo k vladnemu nadzoru. Izrazi, kot so 'vključenost', 'izključenost', 'marginalizacija', 'neenakost', 'trajnostni razvoj' so pogosti. Kritika ekonomske svobode, ki jo najdemo pri papežu Frančišku, je neomajna brez primere: »Takšna ekonomija ubija.«

Ker sem živel pod komunističnim režimom, lahko pričam o dejstvu, da vladni nadzor nad gospodarstvom ne daje življenja, ampak vedno uničuje nekdaj cvetoče države, povzroča veliko krivic, trpljenja in ponižanj. V socialističnih državah sta ropanje in nasilje državna politika, korupcija postane edina priložnost za pridobitev osnovnih dobrin, med novim, privilegiranim razredom in njegovimi zasužnjenimi podaniki, zazeva velikanski prepad, ki je veliko globlji od predhodnega. V današnjem svetu je težava pravzaprav v pretirani ureditvi in ne pomanjkanju le-te. V gospodarstvu je zelo težko najti kotiček, ki bi ga država ne urejala zelo podrobno. Kjer pa država manj posreduje, tam je manj revščine. Največjo revščino današnjega časa in največjo neenakost med privilegiranimi in revnimi državljani v Latinski Ameriki najdemo na Kubi in v Venezueli, kjer je gospodarstvo najbolj urejeno.

Skrbi nas, ker vidimo, kako Cerkev podlega tuzemskemu ideološko okuženemu aktivizmu, ki spodbuja nekatere 'napredne' skupine s popolnimi načrti za izgradnjo popolnega sveta (potem, ko bodo opravili s tem) – kot so 'priljubljena gibanja', okoljevarstveniki, mirovniki, borci za pravice prvotnih prebivalcev, borci proti diskriminaciji in 'strokovnjaki za prebivalstvo'. Na žalost Vatikan dandanes na predstavnike teh skupin gleda kot na častivredne sogovornike, med drugim tudi na brata Castro in Eva Moralesa. Caritas Internationalis sodeluje z njimi na Svetovnem socialnem forumu, organizaciji, ki v svetovnem okviru spodbuja splav, homoseksualnost in komunizem. Kot je nekdanji španski komunistični voditelj Santiago Carrillo nekoč rekel, se zaradi dialoga med katoliki in komunisti, še noben komunist ni spreobrnil v katolištvo, vsi vpleteni katoliki pa so postali komunisti. Katoliki, ki s komunisti sodelujejo v praktičnih zadevah, ne da bi se ob tem spraševali o zli ideologiji marksizma, postanejo somišljeniki revolucije. Namesto da bi poganom oznanjali pravega Boga, so pogani tisti, ki jih izrabijo za delovanje proti pravemu Bogu. Jezus je izrazil veliko strogost glede pomembnih stvari z besedami Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). V desetih zapovedih prepoved malikovanja stoji pred prepovedjo ubijanja, kraje in prešuštvovanja.

Mnoge duše se izgubijo zaradi spolnega poželenja ali pohlepa po materialnih dobrinah. Še huje pa je, če vse te grehe navdihuje satanistična želja po oblasti, v kateri ljudje skušajo najti nadomestke za Boga. S tem postanejo sestavni del velikanskega svetovnega sistema, ki širi zamero in sovraštvo med skupnostmi, moralno sprijenost v celotnih družbah, množične umore, kraje in materialno korupcijo neprimerljivih razsežnosti. Cerkev bi torej z namenom večnega odrešenja milijonov duš z javnim oznanjanjem in pri spovedi morala voditi boj proti ideologijam, še zlasti proti kulturnemu marksizmu. Jezus je rekel apostolom: »dajte jim jesti« Tako je v evangeliju ubesedeno načelo subsidiarnosti. Jezus ni rekel: »Pojdite prosit cesarja, naj organizira cesarski sistem socialnega varstva in zagotovo socialno pravičnost.«

Družina je prva in najboljša ustanova za boj proti revščini in socialni izključenosti.

Če želimo pomagati ljudem iz revščine, moramo zaščititi družino in krščansko moralnost, kajti katoliška dobrodelnost je neločljivo povezana z oznanjevanjem. Ne moremo ščititi življenja in družine ter v isti sapi želeti, da bi vlada okrepila svojo vlogo v družbi, ali da bi prišlo do ustanovitve svetovne vlade. Kristjani nikoli ne bi smeli podpirati ali sprejemati koncentracije moči v rokah peščice, ne glede na to, kaj čudovitega obljublja. Revolucionarji bodo vedno izrabljali to oblast proti krščanstvu.

Tako ni presenetljivo, da je družba sekularizirana, da je dobrodelnost nadomestil sistem socialnega varstva, da sta izobraževanje nadomestili ideološka indoktrinacija in odkrita moralna sprijenost, skrb za bolne evtanazija, svoboda vesti in govora politična korektnost, ki jo vsiljuje vlada, življenje državljanov podrobno urejajo družbeni inženirji in kultura življenja nenehno izgublja moč. Ni presenetljivo, da vlade uspešno uničujejo krščanske dobrodelne organizacije, ker jih silijo, da se odpovejo svojemu krščanskemu duhu v zameno za denarna sredstva, ali da jim vsiljujejo delovanje, ki je v nasprotju s cerkvenim naukom, zato mnoge katoliške nevladne organizacije izgubijo krščanskega duha, se odpovedo oznanjevanju in na koncu jim ostane le še socialni aktivizem.

Če želimo zaščititi družino, moramo svet iz rok revolucionarjev spet vzeti v svoje roke.

Potrebujemo rekonkvisto – najprej v duhovnem, nato v kulturnem in tudi v političnem pomenu. Če želimo družini zagotoviti varnost, moramo dobiti večjo vojno, vojno za svojo civilizacijo. Družina in človeško življenje sta namreč varna le v običajnih okoliščinah judovsko-krščanske civilizacije. Naši cilji, povezani z zaščito življenja in družine, so življenjsko pomembni, a če se bomo posvečali le njim, in nam ne bo mar za drugo, jih ne bomo mogli dosegati.

Če bomo dovolili, da bo druga stran nadzorovala vse drugo, jezik, kulturo, medije, izobraževanje, zakonodajo, gospodarstvo, javno življenje, vlado, zdravstveno varstvo, vse, – potem ne smemo biti presenečeni, da bo vsaka morebitna zmaga za družino zgolj kratkotrajna.
Pomemben pogoj za zmago v duhovnih in kulturnih bitkah je jasen jezik: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega« (Mt 5,37). Krščansko besedišče vsebuje vse potrebno za opis dejanskega stanja. Preprosto bi morali izbrati krščansko govorico, kot so včasih rekli v Španiji. Ni si nam treba izposojati jezikovnih orodij pri ideologijah, s katerimi se spopadamo. S tem jim le dovoljujemo, da imajo moralno prednost in nam dodelijo obrambni položaj, še preden se razprava sploh začne. Celo izrazi 'mir', 'pravičnost' in 'svoboda', ki so domači krščanskemu jeziku, se uporabljajo ideološko, zato je njihov izvirni pomen popačen ali spremenjen. Pastirjeva dolžnost je, da to jasno poudari. Oznanjati bi morali božje kraljestvo in njegovo pravičnost, ne socialistično 'pravičnost', ki je v pravzaprav vladni nadzor nad gospodarstvom ali razdelitvijo prihodkov. Oznanjati bi morali mir, kakršnega prinaša Kristus, ne miru, kot ga pojmujejo Združeni narodi.

V svojem oznanjevanju ne bi smeli nasprotovati svobodi, ker s tem soglašajo, da svoboda pomeni 'spolno razuzdanost', kakor so določili privrženci 'spolne osvoboditve' (kulturni marksisti), ali da to pomeni 'finančno brezobzirnost', kot trdijo privrženci planskega gospodarstva (klasični marksisti).

Cerkveni pastirji bi morali pridigati o pravi svobodi, ki je osvoboditev od greha, od suženjstva Satana. Veritas liberabit vos. Resnica vas bo osvobodila. Prava svoboda pomeni odrešenje in zato nikoli ne more biti slaba oziroma je ne more biti preveč. Nejasen, politično korekten in ideološko okužen jezik, ki ga cerkveni voditelji uporabljajo namesto božje besede, v mnogih katoliških družbah vodi v moralno in politično zmedo in v kulturni vojni povzroča poraze.

Verniki ne znajo več razpoznati vira napadov proti življenju in družini in se jim uspešno upreti.

Takšen jezik, ki ga uporabljajo cerkveni voditelji, je znak laikom, ki se udejstvujejo v politiki, naj se obračajo 'le v levo'. Za katoliške politike je zato skoraj nemogoče, da bi podpirali prosti trg, da bi nasprotovali pretirano zaščitniški državi, nasprotovali priseljevanju Muslimanov, da bi bili skeptični glede podnebnih sprememb in glede vloge Združenih narodov. Če to storijo, potem govorijo drugače oziroma v nasprotju s tem, kar svetu govori Cerkev. Zato kot katoliški politiki pridejo na slab glas, ali pa so prisiljeni podpirati cilje levičarjev.

To je eden od razlogov, zakaj v večini katoliških držav katoliki ne morejo imeti političnega zastopstva. Zaradi tega zdaj tudi v veliko katoliških državah vladajo kulturni marksisti, kljub dejstvu, da prave razmere na bojišču, v javnem prostoru, v katerih revolucionarne ideologije oporekajo krščanstvu, še zdaleč ni tako slab kot bi sklepali zgolj po informacijah, ki jih izvemo iz medijev. Upoštevati moramo tudi tiho večino običajnih ljudi, o katerih ni govora na televizijskih poročilih. To so milijoni ljudi, ki so na veliko 'presenečenje' novinarjev in analitikov prišli na pogreb Janeza Pavla II. To so milijoni ljudi, ki so pred kratkim šli na ulice Rima in protestirali proti ideologiji spola, in milijoni, ki se zdaj zbirajo v boju proti komunizmu v Braziliji. Ti ljudje potrebujejo le vodstvo svojih pastirjev v duhovnih bitkah.

Bolj bi morali moliti za svoje pastirje. Bolj bi morali moliti za Cerkev.

Ko pastirji vodijo svoje ljudi v duhovni bitki, tedaj lahko zmagujejo tudi v kulturnih vojnah in posledično lahko zmagujejo tudi v političnih bitkah. Tako zmago smo pred kratkim videli na Poljskem, kjer so pastirji oznanjali spreobrnjenje in vodili ljudi v množične 'molitvene ofenzive', v katerih so lahko uničili čare sodobnih ideologij zgolj s tem, da so jih razkrinkali, tako kot je sveti Irenej naredil z gnosticizmom v svojem času. Skrivnost poljskega uspeha ni bila v tem, da je Cerkev podpirala določeno stranko, ampak v tem, da je navdihovala in ustvarjala okrog sebe celovito živo vesoljstvo, sestavljeno iz neštetih dobrodelnih in kulturnih organizacij, društev, medijskih izpostav in pobud državljanov. Tako okolje je lahko botrovalo rojstvu politične stranke, ki učinkovito ščiti krščanstvo, družino in človeško življenje.

Kako torej popraviti svet?

»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« ( Mt 6,33). Zemeljska običajnost krščanske civilizacije z vsemi prednostmi je le drugotna posledica evangelizacije. Gre za »vse to vam bo navrženo«, če bomo najprej iskali »Božje kraljestvo in njegovo pravičnost«. Najpomembnejše naloge Cerkve bi morale biti vodstvo ljudi v duhovni bitki, reševanje duš in zdaj, ko nas od stote obletnice prikazovanj v Fatimi loči le še eno leto, sporočati svetu: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 3,2)! Nebeško kraljestvo, ki ni od tega sveta. Raja ne moremo doseči na zemlji, dobro in zlo še vedno sobivata v zemeljskih resničnostih, dokler Gospod ne bo prišel v slavi in sodil svet in vse postavil na svoje mesto. Določeno mero običajnosti pa lahko prispevamo z evangelizacijo in spreobrnjenjem ljudi in družb. To je največ, kar lahko storimo, da 'popravimo svet'.

Ko bo v naših skupnostih dovolj svetosti in kreposti, ko bo dovolj ljudi imelo za cilj ista moralna načela (deset zapovedi), potem se nam ne bo več treba zanašati na vsemogočne birokrate, da bodo družbo varovali pred džunglo anarhije. Ljudje bodo lahko zaupali drug drugemu in državljani, tako kot celotna družba, bodo lahko uživali v svobodi. Tedaj bodo ustanove opravljala le svoje delo tako kot je treba, družina bo varna in kultura življenja bo premagala kulturo smrti. Tedaj bo civilizacija moralno močna in se bo sposobna uspešno boriti pred barbarstvom in tudi oznanjati evangelij barbarom in jih spreobračati v krščanstvo. Tako je Cerkev ustvarila krščansko kulturo in prav tako bi morala nadaljevati.

Dr Anca-Maria Cernea

Association of Catholic Doctors of Bucharest

Več:

• voiceofthefamily.com