V kratkem se v Sloveniji obeta sprememba definicije zakonske zveze. Te očitno po novem ne bosta sestavljala več mož in žena, kot je veljajo do sedaj, ampak zgolj dve osebi. Ker so v Državnem zboru ugotovili, da gre za manj pomembno zadevo, bodo spremembe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij obravnavali kar po skrajšanem postopku. Zakonodajni postopki so namreč jasni: »Po skrajšanem postopku je mogoče predloge zakonov obravnavati le, če gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona …« (vir: DZ RS) Očitno kolegij predsednika DZ RS, ki je potrdil predlagani postopek, meni, da je sprememba definicije zakonske zveze obrobna in za našo državo nepomembna zadeva.

Oprostite, ampak ne vem, kdo se tu dela norca iz državljanov. Če je sprememba definicije zakonske zveze manj pomembna sprememba, potem mi naj kdo razloži, katere so pomembne. Spreminjati nekaj tako temeljnega za družbo kot je zakonska zveza brez vsakršne možnosti javnega soočenja različnih mnenj in različnih skupin, kaže najmanj na popolno ignoranco političnih strank, ki so podprle tak predlog, do drugače mislečih. Ki jih ni tako malo. Tri leta nazaj smo Slovenci zavrnili take spremembe. Sprašujem se, kje je ob vsem tem predsednik Vlade RS. Še niti ne leto dni nazaj je v enem izmed intervjujev zatrjeval, da sicer ni nasprotnik pravic istospolnih, da pa jih »v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratičen konsenz.« Da, se strinjam. Take spremembe se ne bi smele dogajati s silo, kot se to dogaja sedaj. In vendarle se predsednik vlade ne oglasi in svojih poslancev ne poziva, da naj takega predloga radikalne levice ne podprejo. Ne zato, ker se morda ne bi strinjali s tem, da se da več pravic istospolnim, ampak ker se tako pomembne spremembe ne bi smele dogajati po skrajšanem postopku. V resnici pa je še slabše. »Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu …« je pred desetimi dnevi komentiral predlagane spremembe predsednik. Ni tako hudo to, da so z referendumom povezani visoki stroški, hudo je, da se predsedniku, ki je še leto dni nazaj zagovarjal demokratični konsenz, ne zdi vredno, da bi o taki temi, za katero verjetno vsaj sluti, da imajo ljudje različna mnenja, odprl javni diskurz.
Da, pričakovala in želela bi si, da bi naša politika zmogla ob tako občutljivi temi ali pa predvsem pri tako občutljivi in pomembni temi, ki se pravzaprav dotika vseh državljanov, ob upoštevanju demokratičnih standardov in spoštovanju drugače mislečih, odprt dialog. Da bi zmogla poslušati zagovornike različnih skupin in prepričanj in v dialogu z njimi poiskati rešitve, ki bi bile sprejemljive tako za zagovornike družine in zakonske zveze moškega in ženske kot za istospolne osebe. Pričakovala bi, da se ne bi bali soočenja z argumenti tistih, ki menijo, da je zakonska zveza moža in žene tisti temelj, ki ga družba nujno potrebuje za svoj obstoj. In glede na to, da ima prav ta politična opcija, ki tako (totalitarno) forsira te spremembe, toliko povedati o diskriminaciji in se sama ničkolikokrat postavlja za varuha takšnih in drugačnih »diskriminiranih« skupin, bi pričakovala, da se sama ne bi obnašala tako diskriminatorno in izključujoče do vseh tistih, ki mislijo drugače.
Naj zaključim. Ob ravnanju našega parlamenta (in predsednika vlade) se počutim nemočno, predvsem pa obupano. Ker si nisem nikoli zares predstavljala, da so se v hramu demokracije dejansko sposobni obnašati tako nedemokratično in izključujoče. Nikoli si nisem zares predstavljala, da se bo nekdo, ki odloča tudi v mojem imenu, tako požvižgal na to, kaj jaz mislim in zagovarjam. Skrajšani postopek bo tako zmaga argumenta moči nad močjo argumenta. Bo zmaga strahu nad dialogom. Bo zmaga ignorance nad sodelovanjem. Bo zmaga skrajne levice nad ljudstvom.

(HELENA JAKLITSCH v Časniku, 24.2.2015)
http://www.casnik.si/index.php/2015/02/24/levica-vs-ljudstvo/ )