»Mama« je prva beseda, ki jo zloguje dojenček, večkrat pa tudi zadnja, ko se človek poslavlja. V spominu imam mladega moža, katerega zadnje besede so bile: Smrt je tu, kje pa je moja mati? Če se vprašamo, koliko src ima mati, lahko odgovorimo: Mati ima eno samo veliko srce, polno ljubezni, ki jo je pripravljena vsak hip dati svojim otrokom.

Cankarjeva desetica, skodelica kave, sveto obhajilo so samo simboli te materine ljubezni. Pesnik Vergil v pesmi spodbuja: »Začni, ljubi mali, s smehljajem spoznavati svojo mater!« Spomnimo se na Cankarjev roman Na klancu in na Solzice Prežihovega Voranca. To je njegova zadnja knjiga, ki je izšla leto pred njegovo smrtjo (1949). Posvetil jo je svoji materi, na katero je bil silno navezan; to je »mili spomin« na blago mater. Spremno besedo ji je napisal Oton Župančič. Solzice na Koroškem pravijo šmarnicam. Nekega večera je Vorančeva mati rekla: »Oh, kako rada bi nesla jutri v cerkev solzice, pa jih nikjer več ni!« Oče je bil mnenja, da v Peklu pa najbrž so še. »Pekel« je bila odvratna grapa (globel), kamor se je mali pastirček Voranc vedno bal gnati krave past. To materino željo je slišal, zbral pogum in naslednje jutro tam nabral polno solzic. Vrnil se je na domače dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudovito lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. »Planil sem pred njo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: »Mati, mati …solzice …!« Župančič se sprašuje: »Ali je mogoče lepše prikazati mater, njeno ljubezen do otroka in otroško ljubezen do nje? Pri nas je znal to samo še I. Cankar.«

Kaj bi rekli pisatelji, ki so poveličevali matere, zahtevi, da ne smemo več izpostavljati matere, da ne bi s tem koga prizadeli, npr. otroka, ki ima dva očeta, matere pa ne. Pomislimo na Michelangela in njegovo Pieta, kako mu je uspelo v hladen marmor vnesti človeško bolečino! Kaj bi rekle slovenske matere? V družini se nas je rodilo sedem otrok, štirje fantje in tri dekleta. Bili smo nič več in nič manj kot normalna družina. Teta je rodila 16 otrok. Nobenega dvoma ni bilo, kdo je kaj: devet deklic in sedem fantov (eden je umrl kot dojenček). Zdaj pa že triletnim otrokom zbujajo dvom o lastnem spolu in v šoli oblačijo dečke v obleke deklic in obratno, da bi na osnovi »izkušenj« spoznali svoj spol. Ubogi otroci!

Ne glede na to, na kakšen način je bil kdo spočet, na ljubezenski ali tehnični, ima vsak otrok očeta in mater. In pravico ima poznati svoje biološke starše, če je seveda mogoče. Kako pomembni so bili rodovniki pri Judih! Poznamo rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega. Čim daljši rodovnik je lahko nekdo navedel, tem uglednejši je bil. Judovski zgodovinar Jožef Flavij našteva svoje prednike za dve sto let in za vsakega navede celo letnico rojstva in zaključi: »Sem odličnega rodu, zato se nasmehnem vsakemu, ki bi me hotel zasramovati.«  Postavlja se vprašanje, ali bomo v jaslice še postavljali sveto Družino; ali bomo še smeli peti: Marija, mati moja …?

Nastanek človeškega življenja je svet trenutek, saj gre  za dejanje, ki presega človeški razum: za novo življenje, ki nima konca. Starši niso želeli mene, saj me niso poznali, želeli so »otroka«, mene je hotel Bog, ki me je poznal, preden sem začel bivati v telesu. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, kot moža in ženo ju je ustvaril in jima naročil, naj bosta rodovitna. To je na prvih straneh Svetega. pisma. Srečen otrok, ki raste v urejeni družini! Posvojitve naj bodo samo izjeme, če je pač potrebno. Pa še te naj bodo omogočene le nadomestni materi in očetu, ki bosta vsaj v določeni meri sledila  zahtevam dobre vzgoje.

Vsi imamo enako število prednikov ne pa tudi enako število potomcev. Tudi števila let nam roditelji ne morejo določiti; tudi spola si nismo sami izbrali, ne barve las itd. Seveda obstaja želja po potomcih, a za nekatere neuresničljiva. Ta to ne velja samo za to željo!! Naučiti se moramo kljub neuresničljivim  željam živeti polno življenje (Dietrich Bonhoeffer). Držati se je treba naravnih zakonov, kajti živeti v nasprotju z njimi je zelo drago. Toliko bolj, če ravnamo v nasprotju z resnico božjega Razodetja. Otrok je dar in se ga ne da izsiliti. Trgovanje in manipulacija z njim je nedopustna.

S posvojitvijo otrok, ki bi jih dobili istospolni pari, se postavlja vrsta vprašanj: komu bo otrok pripadal, če se bosta dva očeta oz. dve materi razšli? Po kom bo imel priimek? Kako bo otrok imel enako rad dva očeta? Kako ju bo klical, po imenu ali priimku? Kako se bo počutil, če bo med njima prišlo do ljubosumja? Kako se bo najstnik počutil med njima brez lika matere, ko se bo njegovo srce »zganilo« do vrstnic? Kako bo v jaslicah dojemal sveto Družino? Kako mu bo pri srcu, ko bodo v šoli peli (če sploh bodo smeli peti!): »Mamica je kakor sonček, / srček njen  je zlat, / kakor žarek, ki posije preko sončnih trat …,« če bo živel med dvema očetoma (ali, kakor naj bi po novem rekli) osebama?
Res bo najbrž teh posvojitev malo in zato bo toliko bolj čudno, če bomo morali zaradi teh primerov toliko stvari spremeniti (menda tudi osebne dokumente), da otrok  ne bomo prizadeli. Kako ljubkovalno otroci rečejo »mami«, »oči« ali ponekod »mamika«! Podoba matere je sveta!

Da, za otroke gre! Tudi ne smemo enačiti zveze moža in žene z zvezo dveh oseb, bodisi moškega ali ženskega spola, ker to ni enako!

Valentin J.