ODSTRTO  -  DAN D  ZA OTROKE GRE

20. december 2016 – dan, ko smo odločali in se odločili za otroke. Dan  odločitve, ki sem ga sprejela kot svobodo naših otrok, vnukov, staršev in starih staršev; svobode, ki je ne morem izpustiti iz rok prostovoljno, ker imam do tega človeško pravico. Dan, na katerega  je vezanih toliko  mojih spominov, hvaležnosti in čustev.

Nedelja - lep, hladen zimski dan; vsepovsod pridih bližajočega božiča. Da odločamo o svobodni vzgoji svojih otrok in vnukov, iz zunanje podobe mojega kraja ni opaziti. Nobenih plakatov ni.  Koalicija »Za otroke gre«, ki sva jo do referenduma vodila z Alešem Primcem, za plakate ni imela denarja. Je dan volilnega molka, čas pričakovanja večernega izida, pa vendar se počutim mirno. Naše neutrudno delo je bilo opravljeno, zaključek pa je bil v drugih rokah.

Tako kot vsako nedeljo je naša razširjena družina odšla k maši  v malo župnijsko cerkev, nato pa skupaj v bližnjo šolo na volišče. Prav ta dan so skavti prinesli betlehemsko luč miru – ogenj, ki gori v baziliki Kristusovega rojstva v Betlehemu, odkoder ga v božičnem času skavti ponesejo po vsem svetu. Tudi moji vnuki so vzeli laternice z ognjem in jih ponesli s seboj med volilne skrinjice. Ne da bi načrtovali, je luč miru obsijala naše volišče, k meni pa je pristopil nepoznani gospod in rekel:
» Vsa krajevna skupnost je z vami«. Ljudi na volišču je bilo veliko, kasneje se je izkazalo, da je bil rezultat  zares izjemen. Vnukinja je šla z menoj v  prostor za izpolnjevanje glasovnic – prvi korak v državljansko vzgojo. Z lučko miru v eni  roki je z drugo oddala v skrinjico mojo glasovnico, kjer sem obkrožila »proti« zakonu in s tem »za«  otroke, materinstvo in očetovstvo. Tudi nekaj medijske pozornosti so mi namenili, ampak tega sem se tekom kampanje že navadila in sem prijazni novinarki z veseljem odgovarjala – le, da so  bili tokrat ob meni moji najožji – sinovi, snahe in vnuki.

D kot Dan Družinskega referenduma; D kot DA za otroke;  D kot Drag spomin.

Radijska poročila o volilni udeležbi ob 16h niso bila spodbudna – dan je bil lep in veliko ljudi je šlo na izlet; tudi mi na bližnji hrib, le da potem, ko smo oddali svoj glas. Pri tako veliki zadevi kot je referendum, se vedno delajo  kalkulacije kot pokazateljice možnega izida. Izračunali smo potrebno udeležbo za predpisani kvorum ( 20% volivk in volivcev, ki zakon zavrnejo). In ni kazalo dobro, ampak tekom časa sem ponotranjila Aleševo trditev, da se ne smemo obremenjevat z rezultatom, ker ta tako ni samo v naših rokah.

Približeval se je večer in 19.ura, ko se zaprejo volišča. Novinarske hiše so želele spremljati rezultate skupaj z nami, a naš javni prostor je bil isti kot ves čas – stojišče zame in Aleša pred vhodnimi vrati parlamenta. Le, da so se tokrat zaradi teme novinarji postavili na drugo stran ceste.  Po kratkem intervjuju pred 19.uro sva z Alešem odšla v skupino naših sodelavcev,  prijateljev, ki so mizo obložili z domačimi dobrotami. Naš mladi računalničar je poskrbel za projekcijo rezultatov z državne volilne komisije in s TV medijskih hiš. In.. zgodil se je čudež, zgodil z Božjo pomočjo, saj smo bili sami preslabotni. Proti nam je bila vladna koalicija, ki zavzema dve tretjini parlamenta, iz nas so se norčevali mediji in nas razglašali za lažnivce, resničnih javnih soočenj na vodilnih TV programih ni bilo niti za prste ene roke. Premagala naj bi nas njihova tišina, da nas ljudje ne bi zaznali in ne bi prišli na volišča. 

Za odličen rezultat, namenjen otrokom Slovenije, smo bili hvaležni Bogu, drug drugemu in ljudem. Smeh in radost sta napolnila naš prostor, jaz pa sem  začela  jokat; šele takrat sem dojela, da sem  nosila breme, ki ga  lahko odložim. 
Govorniška skupina Koalicije »Za otroke gre«, ki je v času kampanje objela Slovenijo, je nato odšla pred Državni zbor,  z Alešem pa sva bila kmalu zatem povabljena v Odmeve, skupaj z zagovornikoma homoseksualnih porok. Mene odpelje mož, saj ženske pač potrebujemo za svoj izgled malce več časa, Aleš pa je ostal še  pred Državnim zborom in odgovarjal novinarjem.

A ga potem na RTV SLO ni bilo od nikoder. Sklep zmagovitega referendumskega  večera, pa brez Aleša? Nepredstavljivo!  Zadnjo sekundo pred snemanjem, in to dobesedno, je vstopil v studio; še enkrat se mi je odvalil kamen od srca.
Pozno ponoči odideva z možem proti domu. Slika za sliko hiti skozi spomin – biti na stojnici in neverjetne številke zbranih podpisov podpore; dopolnitev vloge za Ustavno sodišče  oddana tik pred iztekom roka:  minuto pred polnočjo; pozitivna odločba Ustavnega sodišča na godovni dan papeža sv. Janeza Pavla II.,kot sem že pred tem označila na koledarju  (z njim sem se sicer rokovala ob njegovem obisku  v Sloveniji l. 1996); izguba glasu, ko sem morala govoriti, a se je v zadnjem hipu našla pomoč; decembrski mraz v prostorih srečanj; hvaležni in gostoljubni ljudje;  podpora številnih ljudi, delo prostovoljcev,  prispevki podpornikov, ki jih je bilo ravno toliko, kolikor so na koncu znesli računi; z Angelco po Štajerski, Prekmurju in Prlekiji in srečanja s čudovitimi ljudmi; zadnje, zares pravo soočenje na POP TV z Urošem Slakom, uro pred volilnim molkom...  in še mnogo, mnogo dragocenih spominov.

Milostni čas zame in za vse nas.

Metka Zevnik