Ljubljanski nadškof Stane Zore si bo prizadeval za zagotavljanje verske svobode. Pri tem ne želi nič več in nič manj pravic, kot jih imajo kristjani drugih evropskih držav, je dejal. Želi si tudi, da bi bil verouk priznan kot izbirna vsebina.

Vodenje frančiškanske province se precej razlikuje od vodenja nadškofije, posebej ker boste bolj izpostavljeni javnosti. Kako se navajate na novo službo?

V času od imenovanja sem si vzel deset dni za duhovne vaje, ki sem jih preživel v samoti, molitvi in povezanosti z Bogom ter odmaknjen od vsakdanjega vrveža. Sicer pa sem se v tem času že srečal z apostolskim administratorjem Andrejem Glavanom, z nekaterimi drugimi sodelavci in tudi s kar nekaj ljudmi. Ob njih spoznavam področja nove službe. Zavedam se, da se nanjo v kratkem času ne moreš povsem navaditi.

Že na novinarski konferenci po imenovanju ste izrazili željo po primernejši umeščenosti in ovrednotenju verouka.

Vemo, da je ustavno sodišče odločilo, da konfesionalnega pouka ne moremo izvajati kot obvezno vsebino v javnih šolah. To pa ne pomeni, da ne bi mogli ovrednotiti verouka kot izbirno vsebino v osnovnih in srednjih šolah. Mislim, da je prav, da spoštujemo čas in trud tako otrok kot tudi staršev, ki ju vlagajo v to dejavnost.

Dejavno in dobrohotno sodelovanje države in Cerkve na tem področju bi staršem, skrbnikom in vzgojiteljem močno olajšalo njihovo delo. Gre za dejavno uresničevanje človekove pravice. Na ta način bi se kot država in družba tudi približali praksi, ki je navzoča v vseh primerljivih evropskih državah. Prav tako pa bi verska vzgoja dobila primernejši status v slovenski družbi, kar bi brez dvoma močno prispevalo k strpnemu odnosu med različnimi verami in svetovnimi nazori.

Kako ocenjujete stanje (ne)strpnosti do verujočih v Sloveniji?

Na tem področju pogrešam celovite analize verske nestrpnosti, ki ima svoj izvor v preteklem sistemu. Sam si bom prizadeval za spoštovanje ustavno zagotovljene verske svobode državljanov in svobode delovanja vseh verskih skupnosti. Pri tem ne želim nič več in nič manj pravic, kot jih imajo kristjani v drugih evropskih državah.

Prav tako menim, da ni dovoljeno diskriminirati in stigmatizirati državljanov samo zato, ker so kristjani in ker v javnosti zagovarjajo katoliško etiko in načela družbenega nauka Cerkve. Tudi verni smo enakopravni državljani Slovenije z vsemi človekovimi in državljanskimi pravicami.

Kako lahko nadškof prispeva pri odpravi madeža, ki je padel na slovensko Cerkev zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije?

Najprej naj povem, da mi je žal, da je do tega zloma prišlo. Verjamem, da bo to dejstvo pomagalo, da bomo v Cerkvi pri upravljanju cerkvenega premoženja dosledno upoštevali tako evangelij kot tudi cerkveno zakonodajo. Trenutno v Nadškofiji Maribor še vedno potekajo pogajanja z bankami upnicami in upam, da bo čim prej prišlo do ustreznih dogovorov.

Madeža, ki je padel na slovensko Cerkev, se po mojem mnenju ne da izbrisati ne z administrativnim ukrepom ne z neko izjavo, ampak bo samo evangeljsko delovanje vseh nas obnovilo zaupanje v našo Cerkev. V to trdno verjamem.

Bi morala Cerkev spremeniti odnos do ločenih, ki so se ponovno poročili, in istospolno usmerjenih?

Cerkev mora imeti do vsakega človeka takšen odnos, kakor ga ji je pokazal Jezus Kristus v evangeliju. Njegov način je bil, da je vedno sprejel vsakega človeka, pri tem pa nikoli ni ne zanikal ne zmanjševal njegovega stanja.

Kar zadeva razporočene in ponovno civilno poročene, mora Cerkev stalno preverjati, koliko so ljudje še sposobni sprejeti temeljne pogoje za veljavno sklepanje zakonske zveze. S tem v zvezi pa mora Cerkev najti tudi pastoralne rešitve zlasti za tiste ponovno poročene, ki so se v tem položaju znašli neprostovoljno. Predvsem jim bo morala pomagati do spoznanja, da zaradi svojega položaja niso izključeni iz občestva, kakor to pogostokrat doživljajo sami pri sebi.

Podobno velja glede istospolno usmerjenih. Cerkev aktivne istospolne usmerjenosti ne bo nikoli sprejela, ker nasprotuje evangeljskemu nauku. To pa ne pomeni, da istospolno usmerjeni ne morejo biti dobri kristjani.

Kakšen pa je vaš pogled na družbene razmere v svetu? Na eni strani je jasno, da je socializem kot sistem propadel, na drugi strani se v kapitalizmu večji del bogastva koncentrira pri peščici. Bi bile potrebne spremembe? Obstaja kakšna srednja, bolj pravična pot?

Družbene razmere v svetu so pogostokrat krivične. Take so bile v komunizmu in take so v nezmernem liberalnem kapitalizmu. Tudi pri nas je veliko ljudi, ki jim delodajalci ne plačujejo zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in ki se lahko neprostovoljno znajdejo v položaju trajne brezposelnosti. Zame to pomeni, da takšnega človeka postavljamo v položaj, ko nima ne sedanjosti ne prihodnosti.

Zato je pomembno, da država in vsi državljani sprejmemo odgovornost in vzpostavimo takšne strukture, ki bodo vodile v ustrezno izobraževalno politiko, odpiranje novih delavnih mest ter vzpostavitev socialnih mehanizmov, ki bodo poskrbeli za tiste, ki so socialno izključeni. Kot katoličani smo pri tem še posebej pozorni na pravno državo, solidarnost in zavzemanje za brezposelne in socialno izključene. Pri zavzemanju za slednje sodelavci Karitasa in drugih humanitarnih ustanov naredijo veliko dobrega, za kar se jim iskreno zahvaljujem.