Božo Rustja: ODMEV NEKE NAGRADE 

Za stanje duha v Sloveniji in na svetu so odgovorni tudi mediji. Zlasti oni dominantni, prevladujoči. Že v svetu vlada na področju medijev zaskrbljenost, saj po mnenju kritikov znižujejo raven kritičnega razmišljanja, poenostavljajo stvarnost in poplitvujejo mišljenje. V Sloveniji je medijski položaj še toliko bolj zaskrbljujoč, saj na medijskem področju vlada velika sivina. Če se izrazim v trendovski filmski govorici, je slabša kot 50 odtenkov sive, saj v slovenski medijski sivini ni odtenkov, kaj šele, da bi vladalo pisano in razigrano večbarvje.

O tej sivini naj spregovori ne tako oddaljeno podeljevanje nagrad za novinarsko delo. Po kom se je imenovala nagrada za izjemne dosežke v novinarstvu? Po Mitji Gorjupu (1943 -1977) - sicer nečaku znanega revolucionarja in velikega ideologa kršitve človekovih pravic Edvarda Kardelja - uredniku Dela, glasila, na katerem je bilo napisano komunistično geslo. V njegovem skromnem opusu je tudi knjiga Samoupravno novinarstvo (1978), ki ga uresničeval v praksi. To se je zlasti pokazalo ob jubileju disidentskega pesnika Mitja Ribičiča, sobojevnika v slovenski revoluciji. Gorjup je ob jubileju spraševal najvišji politični vrh, kaj naj piše Delo o Kocbekovem jubileju. Vrhu pošlje članek »v oceno« s ponižno obljubo, da na Delu ni nobene ovire, da se »lotijo Kocbeka«. Primer profesionalnega in »neodvisnega« novinarstva, ki bo postal za vzor novinarjem! Vsekakor primer udejanjenja samoupravnega novinarstva.

In po takem človeku so se imenovale nagrade za izjemne novinarske dosežke. Podeljevali so jih celo nekaj let v demokraciji. Podeljevalci te nagrade niso nikoli obžalovali svojega koraka, se opravičili za tako nepofesionalno obnašanje in pravzaprav za poimenovanje svoje nagrade po človeku, ki je kršil človekove pravice. Niso se se bili sposobni niti javno distancirati od nagrade!

Banalen primer, ki jih je bilo v preteklosti obilo, je zelo zgovoren. Novinarji iz takega testa še danes krojijo naše javno mnenje. Tudi večina današnjih novinarjev je šla skozi šolo tistih, ki so se ravnali po Gorjupovem zgledu in niso nikoli doslej obsodili njegovega ravnanja.
Slovenija se ni na tem področju ali morda predvsem na tem distancirala od nedemokratičnih praks. Slovensko novinarstvo še danes preveč boleha od opisane kronične bolezni. Kolikokrat nekritično ponavlja ustaljene vzorce in uporablja prežvečene fraze in opeva že stokrat opevane mite. Tako ravnanje kroji vodilno javno mnenje. Premalo je »drugačnega glasu«. Če kakšen časnik piše drugače od večine, se že pojavijo zastrašujoče in nedemokratične zahteve, da bi mu bilo treba prepovedati izhajanje. Že ob zahtevi po »utišanju« drugačnega medija bi morala demokratična javnost zastriči z ušesi. Če se ne strinjaš z pisanjem nekega časnika, potem utemelji svoje mnenje, ne zahtevaj pa, da neha izhajati.

O ponavljanju ustaljenih vzorcev in opevanju že stokrat opevanih mitov naj naštejem samo nekaj primerov. Publicist Aleš Maver je javnost opozoril, kako se skozi vodilne medije vleče tiha pošast neskončnega razumevanja za ruske fraze ob poročanju o vojni v Ukrajini.
Jubilantka Alenka Puhar je navedla primer praznovanja 70-letnice Rdečega križa na Slovenskem, ki se je rodil seveda med partizani. Vsi novinarji so pisali o tem kot o dejstvu. Nihče se ni potrudil, da bi to preveril in ugotovil, da je ta dobrodelna organizacija delovala na slovenskih tleh že skoraj enako dolgo časa pred »partizansko« ustanovitvijo ... Če k temu sami dodate še dejstvo, da tudi o veri, zlasti o katoliški Cerkvi, slovenska novinarska srenja popolnoma nekritično in neprofesionalno ponavlja prežvečene teze, ki so povečini nastale v avtoritarnem režimu, potem to pomeni, da razmišljate s svojo glavo.    

Še huje je glede pisanja o gejevski subkulturi. Gorje tistemu, ki se povsem ne strinja z njimi. Že s tem, da izraziš dvom, si nakoplješ veliko obsodbo gejevskih aktivistov. Kot kristjani ne obsojamo nobenega človeka, tudi z istospolnim nagnjenjem, ne moremo pa se strinjati z vsemi zahtevami gejevskih aktivistov. Slednji imajo enoglasno podporo v medijih. Najdite mi en medij, ki bi si upal pisati drugače, kot zahtevajo omenjeni aktivisti! Znani so primeri, ko so politike ali poslovneže, ki so javno izrazili samo dvom do kakšne trditve aktivistov, onemogočili v karieri. Nekateri so celo izgubili službo. Ne nazadnje imajo tudi podporo politike. Koliko strank si v Sloveniji upa reči, da se ne strinja z izenačitvijo istospolnih in različno spolnih skupnosti? Kdo si upa stopiti v bran družine in otrok? Morda je prav to dejstvo lepa priložnost, da se tisti verni ljudje in tisti, ki prisegajo na vrednote, lahko vprašajo, koliko je resnice v trditvah, da je vseeno, koga voli. Je res vseeno? Ali vsi branijo družino in zakon med možem in ženo?

Kakor je bilo v času medijskega imperija Mitje Gorjupa težko reči, da je to imperij laži in prevare, pa tudi imperij agresivne politične propagande in aktivizma, podobno je težko danes plavati proti toku splošne miselnosti, ki jo ne nazadnje ustvarjajo dediči Gorjupovske miselnosti. Kristjanom je tako čredniško malikovanje laži vendarle laže prepoznati. Postni čas nas k takemu razločevanju še močneje vabi.

(Objavljeno v marčevski številki revije Ognjišče)