Pred meseci je znani upokojeni odvetnik Ingo Falk Pasch Wallersberg vložil tožbo zoper bivšega vodjo državnega tožilstva v Murski Soboti Ludvika Gornjeca in sedanjega vodjo Žarka Bejeka. Ta dva sta najbolj zaslužna, da sta bila oba agresorska jugokomandirja general major Trifunović in polkovnik Popov na tamkajšnjem Okrožnem sodišču oproščena vojaško terorističnega napada JLA na Slovenijo.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je 21.3.2017 odločilo o zadevi in oba tožilca popolnoma zaščitilo pred kakršnokoli odgovornostjo. A Ingo Falk Pasch Wallersberg se ne da in je že vložil pritožbo, ki jo v celoti objavljamo.

-----------------

II Ks 33484/2016

OKROŽNO SODIŠČE V MURSKI SOBOTI
Slomškova ul 1

9000 Murska Sobota

Datum: 31.03.2017

Oškodovanec kot tožilec: Ingo Falk Pasch Wallersberg – prej, pred popravkom imena Ingo Paš – stan. Stari trg 11 a, 1000 Ljubljana, upokojenec, pred tem odvetnik, minister v prvi demokratično izvoljeni Vladi RS 1990-1992, izvršni direktor in predsednik slovenske Zbornice za zasebno varovanje 1993-2010

Osumljenca:  1) g. Ludvik GORNJEC, nekdanji vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti
                         2) g. Žarko BEJEK, vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti

P R I T O Ž B A

oškodovanca kot tožilca
(v nadaljevanju pritožnik)

zoper sklep naslovnega sodišča opr. št. II Ks 33484/2016-20 z dne 21.3.2017

3 x
1 x na Vrhovno sodišče RS
Priloge: 3 v 3 izvodih

Pritožnik spodbijam zg. cit. sklep  naslovnega sodišča, s katerim je bila moja zahteva za izvedbo preiskave zoper osumljenega g. Ludvika Gornjeca, nekdanjega vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti zaradi suma storitve k. d. nevestnega dela v službi po 258. členu KZ RS in zoper g. Žarka Bejeka, sedanjega vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti zaradi suma storitve k.d. nevestnega dela v službi po 258. členu KZ RS kot nedovoljena zavržena, in sicer zaradi:

bistvene kršitve določb kazenskega postopka
zaradi kršitve kazenskega zakona
zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in
p r e d l a g a m,

da Višje sodišče, ki ga v skladu z mojo vlogo v predmetni kazenski zadevi (pod opr. št. I Kpr 33484/2016, zveza: I K 43392/2010) z dne 31.01.2017 ter mojima predhodnima vlogama v tej zadevi z dne 11.8.2016 in 18.10. 2016 določi Vrhovno sodišče RS, tej pritožbi ugodi in spodbijani sklep razveljavi.

O b r a z l o ž i t e v:

1

S spodbijanim sklepom senata je Okrožno sodišče v Murski Soboti zavrglo pritožnikovo zahtevo, da se opravi preiskava zoper nekdanjega vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti g. Ludvika Gornjeca ter zoper sedanjega vodjo navedenega tožilstva g. Žarka Bejeka  zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. čl. KZ RS.  Sodišče je to odločitev  sprejelo, čeprav je senatu znano, da o predlogu pritožnika za določitev drugega sodišča izven območja Višjega sodišča v Mariboru  za vodenje postopka v predmetni zadevi, ki ga je pritožnik podal še z dodatno utemeljitvijo nazadnje s svojo vlogo z dne 31.01.2017 na Vrhovno sodišče RS, še ni odločeno.

S tem je podana bistvena kršitev postopka po 2.odst.371. čl. ZKP

Dokaz:
vloga pritožnika z dne 31.01.2017 v spisu

2

Spodbijana odločitev senata naslovnega sodišča je bila pričakovana, saj gre pri osumljenih državnih tožilcih za vodji (prejšnjega in sedanjega) navedenega državnega tožilstva, upoštevajoč, da ima vodja tožilstva še posebej tesna razmerja s pristojnimi delavci in sodniki sodišča, pri katerem opravlja svoje naloge zastopanja obtožbe. Glede na to pa, da o predlogu pritožnika za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (izven območja Višjega sodišča v Mariboru) sploh še ni bilo odločeno, je spodbijani sklep preuranjen in ga je že zato potrebno odpraviti.

S tem je podana bistvena kršitev postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP

Dokaz :
poizvedbe na Vrhovnem sodišču RS
sodni preudarek

3

Okoliščina, da sem pritožnik v svojih vlogah spremenil pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja, ne more biti razlog za zavrženje moje zahteve za izvedbo preiskave. S tem soglaša tudi sodišče. Očitek sodišča pa je, da pritožnik nisem glede osumljenega Žarka Bejeka prevzel pregona za isto kaznivo dejanje kot historični dogodek, za katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona ter da ne morem kot oškodovanec začeti pregona, če državni tožilec o ovadbi še ni odločil ali če mu kaznivo dejanje sploh še ni bilo prijavljeno, kot je to v primeru osumljenega Ludvika Gornjeca. Oba navedena očitka zavračam, kot je razvidno v nadaljevanju.

4

Prevzem pregona zoper osumljenega g. Žarka Bejeka

Dne 14.12.2015 sem podal ovadbo na podlagi skope informacije o umiku obtožnice zoper obd. polkovnika nekdanje JLA Berislava Popova zaradi hudih kaznivih dejanj v zvezi s pobijanjem ljudi in rušenjem civilnih objektov na območju Gornje Radgone v okviru zločinskega napada takratne JLA na Slovenijo v letu 1991 (kot se je to žal dogajalo v več dosedanjih kazenskih postopkih na naših sodiščih zoper takratne vodje agresije JLA na našo državo, ki so se končali z zavrnitvijo obtožbe ali oprostitvijo za obdolžence !!). Ovadbo sem podal zoper neznanega mursko-soboškega okrožnega državnega tožilca. V navedeni ovadbi očitam temu neznanemu državnemu tožilcu, da je s svojim ravnanjem oziroma opustitvijo pregona omogočil, da ta storilec za svoja javno znana, tudi po mednarodnem pravu najstrožje sankcionirana kazniva dejanja ne bo nikoli odgovarjal. Obenem pa sem v tej ovadbi tudi izpostavil, da vse doslej noben odgovoren vodja vojaške agresije takratne komunistične vrhuške JLA vse do danes kljub sproženim sodnim postopkom ni bil pravnomočno obsojen za storjene zločine. Ovadba je konkretno izpostavila omenjeni umik obtožnice, vendar pa je tudi očitala državnemu tožilstvu popolno neučinkovitost pri pregonu odgovornih vodij omenjene agresije JLA na Slovenijo.

Dokaz: cit ovadba v spisu

5

Kot je iz navedenega razvidno, je bila ovadba zaradi pomanjkanja informacij popolnoma skopa. O njej je odločalo Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu (delegirano z odredbo Vrhovnega državnega tožilstva) in jo zavrglo ter me kot ovaditelja napotilo, da lahko sam začnem kazenski pregon zoper osumljenca, ki ga je v obrazložitvi sklepa tudi samo navedlo, in sicer v 5. odst.  na njegovi drugi strani z besedami:

»Višji državni tožilec, Žarko Bejek, je na glavni obravnavi v ponovnem sojenju, dne 22. 10. 2015, po izvedenem dokaznem postopku, obtožbo zoper obtoženca umaknil.«

Ni pa navedlo drugega osumljenca g. Ludvika Gornjeca, predhodnika zgoraj navedenega, ki je vodil preiskavo v isti kazenski zadevi pred njim in na katerega se je nedvomno prav tako (glede na dobo njegovega vodenja te kazenske zadeve pa dejansko še prav posebej) nanašala moja ovadba. Ta pomanjkljivost zato nikakor ne more pomeniti, da z navedenim sklepom o zavrženju ovadbe ni bilo odločeno tudi o delu, za katerega je odgovoren ta drugi osumljenec. 

S tem je podana bistvena kršitev postopka po 2. odst. 371 čl. ZKP

Dokaz: cit sklep ODT Slovenj Gradec št. Ktm 135/2016 z dne 15.7.2016
            dopis ODT M.Sobota z dne 10.10.2016
 
6

Šele na tej podlagi sem se sploh lahko natančneje seznanil s to kazensko zadevo, med drugim tudi z vlogo general majorja JLA Vlada Trifunovića, katerega nerazumljivo tolerantno obravnavo s strani tožilstva (takrat pod vodstvom g. Gornjeca) sem nato kot dodatno okoliščino vključil v dejanski opis očitanega kaznivega dejanja (glej navedbe pod tč. VIII/3 vloge pritožnika z dne 1.2.2017). V tej zvezi velja pripomniti, da osumljeni g. Bejek niti na prvi niti na drugi stopnji nikoli ni navedel aktivne vpletenosti Trifunovića v navedene vojne spopade.

Dokaz: cit. vloga pritožnika z dne 1.2.2017, že v spisu

7

V svoji vlogi z dne 1.2.2017 sem pritožnik v zvezi s pozivom naslovnega sodišča z dne 19.1.2017 ustrezno popravil in dopolnil vloženo zahtevo za izvedbo preiskave, pri čemer sem na podlagi pridobljenih podatkov po pregledu obstoječih kazenskih spisov v tej zadevi (opr.št. I K 43392/2010 nasl. sodišča in nadaljnji) nato podal ustrezen opis dejanj oziroma opustitev osumljenega g. Žarka Bejeka in z njim konkretno opredelil očitano kaznivo dejanje (prvotno napačno kvalificirano kot pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. in 2. odst. 282. čl. KZ RS, po nujni prekvalifikaciji tega očitanega dejanja – skladno z navedbo v obrazložitvi cit. sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu - pa kot kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po čl. 258 KZ RS). Očitano kaznivo dejanje pa je tako po spremembi njegove pravne kvalifikacije kot še posebej tudi po njegovem natančnejšem opisu identično, t.j. da gre za hudo malomarno izvajanje kazenskega pregona.

Dokaz: kot zgoraj

8

Tako na podlagi pridobljenih podatkov iz omenjenih kazenskih spisov storitev tega očitanega kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (vloga z dne 1.2.2017, tč. IX) konkretiziram z navedbami,

da je osum. g. Žarko Bejek:

utemeljil obtožbo zoper oba navedena poveljnika JLA le zaradi pravnih kršitev pri delovanju v vojnih spopadih, ne pa tudi na podlagi določb o vojaški agresiji na našo državo, ki se je takrat že v celoti konstituirala na tleh razpadle federacije
s tem bistveno zmanjšal odgovornost obeh obtoženih poveljnikov JLA
in celo postavil pod vprašaj legitimnost odpora slovenskih obrambnih sil
v celoti zamolčal zlorabo znamenja Rdečega križa in aktivno udeležbo general majorja Vlada Trifunovića v teh spopadih
s tem prispeval k sprejetju pravnomočne oprostilne sodbe za zgoraj navedenega general majorja JLA
ni upošteval niti obveznih natančnih navodil Višjega sodišča v Mariboru o ponovni izvedbi dokazov
se zadovoljil z mnenjem dveh domnevnih, spornih izvedencev (zaposlenih častnikov JLA v času tega vojnega spopada !), po katerem je bilo vojno delovanje enote JLA na območju Gornje Radgone upravičeno (!)
na zaključni obravnavi izjavil, da umika obtožbo ter se odpovedal obrazložitvi sodbe in pritožbi.

Komentar ni potreben. Že samo dejstvo, da osumljeni g. Žarko Bejek brez vsakega utemeljenega razloga (za katerega prav gotovo ne moremo šteti »mnenja« dveh častnikov JLA, ki je mimogrede v popolnem nasprotju z mnenjem tako ugledne osebnosti, kot je g. general Ciril Zabret), ni upošteval obveznih natančnih navodil Višjega sodišča v Mariboru glede izvedbe dokazov zoper obt. Berislava Popova, samo po sebi zadošča za utemeljitev podane zahteve za preiskavo. 

Dokaz: cit. mnenje generala Cirila Zabreta v spisu

9

Prevzem pregona zoper osumljenega g. Ludvika Gornjeca

Kot je bilo zgoraj navedeno, sem svojo ovadbo z dne 14.12.2015 podal zoper neznanega državnega tožilca, saj mi konkretne okoliščine opustitve tega kazenskega pregona oziroma umika obtožnice niso bile znane. V danem primeru pa seveda ta singular lahko pomeni tudi množino (uporaba ednine za množino, pars pro toto), t.j. velja za vse tiste državne tožilce, ki so hudo malomarno vodili kazenski pregon zoper vojaške poveljnike enot JLA, ki so napadle R Slovenijo pri Gornji Radgoni (zaradi takratne neobveščenosti je bil v ovadbi od teh odgovornih poveljnikov naveden samo polkovnik Popov). Pomen te ovadbe je bil nedvomno ta, da se uveljavi odgovornost tistega ali tistih zastopnikov državnega tožilstva, ki so krivdno povzročili (»pomagali«), da odgovorni vodje napada JLA v letu 1991 na Slovenijo na območju Gornje Radgone niso bili obsojeni.

Reči moram, da sem se zgrozil, ko sem bil nenadoma soočen z dejstvom, da je pristojna Uprava za notranje zadeve že takoj po odvrnjenem izjemno hudem napadu JLA na področju Gornje Radgone (ali morda celo že med tem napadom?), t.j. že dne 15.7.1991 podala tako obširno in utemeljeno kazensko ovadbo za storjene zločine JLA pri tem napadu, medtem ko smo bili – t.j. slovenska javnost - o tem nerazumljivem umiku obtožbe zoper odgovornega poveljnika enot JLA, ki so ta napad izvršile, obveščeni po več kot desetletju in pol. Na kakšen način in kdaj pa sem sploh lahko izvedel za ime državnega tožilca g. Žarka Bejeka, ki je obtožbo umaknil, sem opisal zgoraj - v oktobru 2015 !

Dokaz: cit ovadba z dne 14.12.2015 v spisu
            cit. ovadba UNZ M. Sobota z dne 1991 v spisu

10

Povedati moram, da sem se ves čas in da se še vedno pri svojem raziskovanju oziroma ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s sprožitvijo tega kazenskega postopka srečujem z neverjetnimi težavami, še posebej z vztrajno blokado potrebnih informacij. To velja predvsem za nujne podatke, potrebne za sprožitev in vodenje ustreznih pravnih postopkov (še posebej za možnost vročanja pisanj). Izjemoma pa sem  v septembru lani (dne 23.9.2016) vendarle dobil odgovor Ministrstva za pravosodje, s katerim sem bil prvič seznanjen, da je osumljeni g. Žarko Bejek predmetno kazensko zadevo prevzel v obravnavanje šele 31.8.2007. Na moje naknadno zaprosilo, ki sem ga poslal takoj zatem, t.j. dne 26.9.2016, sem nato dobil odgovor s strani Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 10.10.2016, s katerim me je seznanilo, da je predmetno kazensko zadevo zoper obd. Berislava Popova (in obd. Vlada Trifunovića) vodil od prejema kazenske ovadbe dne 16.7.1991 do upokojitve dne 25.10.2007 bivši vodja navedenega tožilstva g. Ludvik Gornjec. 

Dokaz: cit. dopis MP z dne 23.9.2016
cit. odgovor Okrožnega DT, M. Sobota z dne 10.10.2016
 

11

Popolnoma nesporno je, da ovadba, ki sem jo vložil zoper neznanega storilca in ki se nanaša na nerazumljivo nedejavnost tožilstva, zajema kot (so)-storilca tudi g. Ludvika Gornjeca (o čigar nerazumljivi nedejavnosti v tej kazenski zadevi javnost nikoli ni bila obveščena, še posebej ne o tem, da je v tej 16 letni dobi, ko je imel zadevo v obravnavi, celo absolutno zastaral pregon očitnega, brez težav dokazljivega kaznivega dejanja zlorabe znamenja Rdečega križa s strani osum. general majorja Vlada Trifunovića ).  Samo dejstvo, da na podlagi natančno obrazložene ovadbe UNZ in neoviranih možnosti za pridobitev takrat še povsem svežih dokazov o storjenih zločinih obeh vodij tega zločinskega napada JLA, t.j njenem nasilnem vdoru na ozemlje R Slovenije in izvajanju vojaškega napada na območju Gornje Radgone z vsemi strahotnimi človeškimi žrtvami in ogromno materialno škodo ter številnimi popolnoma kriminalnimi dejanji ropanja gospodarskih družb in prebivalstva na tem območju, osum. državni tožilec Ludvik Gornjec v tej tako dolgi dobi za ta najhujša kazniva dejanja znanih storilcev ni uspel vložiti niti obtožnice, govori samo zase.

Dokaz : vloga nasl. ODT št. KT 246-91-36-ŽBb z dne 4.4.2008 v spisu

12

Sum storitve očitanega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po čl. 258 KZ RS s strani osum. Ludvika Gornjeca spodbijani sklep ne prereka, prav tako tudi ne njegove konkretizacije v zahtevi za izvedbo preiskave (vloga z dne 1.2.2017, tč. IX:), to je,

da je osum. g. Ludvik Gornjec

nerazumno dolgo, celih 16 let od prejema obrazložene kazenske ovadbe s strani UNZ Murska Sobota pa vse do svoje upokojitve, zavlačeval izvedbo preiskovalnega postopka zoper osumljenega general majorja JLA Vlada Trifunovića in osumljenega polkovnika JLA Berislava Popova zaradi suma storitve k.d. vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in k.d. zlorabe mednarodnih znamenj
da v vsej tej nerazumno dolgi dobi tega postopka sploh ni dokončal, tako da v vsem tem času zoper znana osumljenca teh hudih kaznivih dejanj ni bila vložena niti obtožnica
da je pri tem celo zastaral pregon kaznivega dejanja zlorabe mednarodnih znamenj, t.j popolnoma evidentnega kaznivega dejanja, katerega storilec in izvedba sta bila od vsega začetka znana in o njegovi storitvi na razpolago popolnoma očitni dokazi
da po zastaranju pregona zgoraj navedenega kaznivega dejanja sploh nikoli ni niti odstopil od kazenskega pregona za to dejanje, zaradi česar je bil prisiljen to storiti šele njegov naslednik Žarko Bejek, in to z zamudo skoraj 7 let.

Pač pa spodbijani sklep prereka – enako kot tudi pri osum. Žarku Bejeku – da pritožnik kot zasebni tožilec ne morem začeti pregona, ker navedeno kaznivo dejanje sploh ni bilo prijavljeno državnemu tožilcu. **  Vendar ta ugovor ne drži. Popolnoma očiten pomen moje takratne ovadbe, ki je bila v čustvenem vznemirjenju napisana nestrokovno, je, da neznani državni tožilec v Murski Soboti, ne opravlja zadovoljivo svoje naloge pregona odgovornih poveljnikov JLA, t.j. v konkretnem primeru (meni takrat edinega znanega polkovnika Berislava Popova) za storjene zločine protipravnega vdora na ozemlje naše države in vodenja zločinskega vojaškega napada na območju Gornje Radgone. Neustrezna pravna kvalifikacija, po kateri sem pritožnik to izjemno problematično ne-delo tožilca v čustveni vznemirjenosti povezal z možnim sumom, da bi lahko šlo pri tem malomarnem pregonu opisanih kaznivih dejanj morebiti celo za pomoč njihovemu storilcu, da se izogne kazenski odgovornosti (kar pa je dejansko neverjetno), na povedanem nič ne spremeni. Bistvo ovadbe je bilo nezadovoljivo, malomarno delo tožilca (oz. tožilcev) pri pregonu odgovornih vodij navedenega vojaškega napada.

Dokaz : cit sodni sklep
             cit. ovadba
             vloga oškodovanca z dne 1.2.2017
             vse v spisu

13

V tej zvezi pa je treba posebej odgovoriti na navedbe pod tč. 11. spodbijanega sklepa, s katerim se utemeljuje zavrženje podane zahteve za preiskavo v nasprotju z ugotovitvijo, da oškodovanec nisem vezan na pravno kvalifikacijo dejanja.  Navedena izvajanja so zaradi tega popolnoma odveč oziroma so v resnici le poskus, da se pravno utemelji odločitev o zavrženju navedene zahteve. Pri tem je očitno, da je poskus te utemeljitve z mojimi navedbami v moji navedeni ovadbi popolnoma neposrečen. *** Sicer pa velja pripomniti, da je glede na opisana ravnanja in opustitve osumljencev v tej kazenski zadevi, ki imajo nedvomno znake kaznivih dejanj, njihova ustrezna pravna kvalifikacija vse prej kot enostavna. Takšna pravilna kvalifikacija pa zanesljivo ni  pogoj oz. obveznost za vložitev kazenske ovadbe. V navedeni kazenski ovadbi - ki uvodoma poudarja, da »vse doslej noben vodja takratnega napada JLA na našo državo še ni bil obsojen za storjene zločine« – se nato konkretno očita, da »je državni tožilec na Okrožnem sodišču v Murski Soboti iz popolnoma nerazumljivih razlogov umaknil obtožbo zoper Berislava Popova in s tem onemogočil, da ta znani storilec za svoja javno znana, tudi po mednarodnem pravu najstrožje sankcionirana kazniva dejanja vojnega hudodelstva ne bo nikoli odgovarjal«. Gre za očitek  neuspešnosti pregona odgovornih vodij vojaških enot JLA, ki so napadle našo državo. In nedvomno soglašamo, da je samo to pomembno (ne pa poskusi pravnih kvalifikacij očitanih dejanj oziroma opustitev, ki so – še posebej v tej začetni fazi postopka - nepomembni).  Morebitne pomotne pravne kvalifikacije očitanih kaznivih dejanj pa ne morejo biti razlog za zavrženje zahteve za preiskavo. Zato je tudi brezpredmetno razlogovanje v spodbijanem sklepu, češ da  gre pri storitvi k.d. čl. 282/1 in 2 odst v povezavi s čl. 349, 351 in 360/1 KZ (pri čemer storitev očitanega k.d. po čl. 282 niti ni možna in tudi te povezave niso razumljive) za k.d. zoper pravosodje, pri k.d. po čl. 258 KZ pa za k.d. zoper uradno dolžnost ter da gre za različna kazniva dejanja, pri katerih je objekt kazensko pravnega varstva različen.

Dokaz: cit. ovadba pritožnika
             sklep nasl. sodišča II Ks 33484/2016 z dne 21.3.2017
             oboje v spisu

14

Na podlagi navedenega je očitek, češ da tožilstvo ni odločalo o kaznivem dejanju, ki se sedaj očita osumljenemu Žarku Bejeku neutemeljen. Sprememba pravne kvalifikacije dejanja še ne pomeni nobene dejanske spremembe očitanega kaznivega dejanja. Ugotoviti bi bilo treba, ali so bili v danem primeru podani utemeljeni razlogi za umik obtožnice zoper obt. polkovnika nekdanje JLA Berislava Popova, ki je v juniju in juliju 1991 vodil enote JLA iz  Hrvatske v Slovenijo, pri čemer so se te enote na območju Gornje Radgone spopadle s slovenskimi obrambnimi enotami in je podan utemeljen sum, da je bilo storjenih več hudih kaznivih dejanj pred, med in po tem spopadu, kar je vse je še vedno zelo sporno in bi se moralo ugotoviti v predlagani preiskavi.  Navedeni umik obtožnice (oziroma izsiljenje zavrnitve obtožbe s popolno pasivnostjo  s strani osumljenega g. Žarka Bejeka na glavni obravnavi) so nedvomno upravičen razlog za ugoditev temu mojemu zahtevku (še posebej ker se na tej obravnavi razen zaslišanja dveh nekdanjih pripadnikov JLA kot izvedencev – pri čemer je ta njun status ostal do danes sporen – niso izvedli nobeni drugi dokazi ).

Dokaz: sodba OSMS opr. št. I K 4339272010 z dne 22.10.2015 v cit.spisu

15

V zvezi z očitkom, da zoper osumljenega g. Ludvika Gornjeca tožilstvo sploh ni odločalo, ker zoper njega ni bila podana nobena ovadba, je skladno z že povedanim treba ponoviti, da je bila ovadba dana zoper takrat neznanega storilca, kar pa  je seveda vključevalo tudi možnost dveh ali več storilcev. V danem primeru gre za neposrednega predhodnika osumljenega g. Žarka Bejeka, za katerega velja očitek storitve enakega kaznivega dejanja. Tožilstvo se je pri svoji odločitvi nedvomno zavedalo teh okoliščin, zaradi česar so njegove sedanje navedbe, da »o dejanju, katerega naj bi storil Ludvik Gornjec sploh ni odločalo« neprepričljive. Slednji je s svojo očitno nedejavnostjo celo povzročil zastaranje kazenskega pregona v zadevi kaznivega dejanja zlorabe mednarodnih znamenj zoper obd. Vlada Trifunovića KT 246/91-36-ŽB/bb ODT, M. Sobota ter  -kot že omenjeno – celih 16 let zavlekel preiskavo v cit. zadevi zoper Vlada Trifunovića in Berislava Popova opr.št. I K 43392/2010 OSMS. V smislu moje vložene ovadbe je tedaj prav slednji glavni osumljenec, njegovo zamolčanje s strani tožilstva pa ne more imeti škodljivih posledic za izvedbo tega postopka.

Dokaz: navedena spisa pri nasl sodišču 
            cit. sklep ODT Slovenj Gradec v spisu

S tem je pritožba utemeljena.

Ingo Falk Pasch Wallersberg

*Tako ne navaja, da je Trifunović ukazal enotam JLA pod vodstvom polkovnika Popova napad na R Slovenijo, da je tem enotam pri njihovem napadu na področju Gornje Radgone, ko so bile zaradi učinkovite obrambe slovenskih vojaških enot oz. TO že popolnoma pasivizirane s kršitvijo mednarodnih pravil o uporabi znamenja Rdečega križa dovažal orožje in strelivo, da je potek teh spopadov ves čas nadziral in v tej zvezi tem enotam in polkovniku Popovu, ki jih je operativno vodil, tudi dajal obvezna navodila kakor tudi javno objavljal odkrite grožnje slovenski Vladi, t.j. » da se bo s to Vlado najbolj ostro obračunalo«. 

**Ob takšnem očitku se je težko vzdržati pripombe, da je več kot 16 letno zavlačevanje preiskave v tej zadevi ter celo absolutno zastaranje pregona popolnoma evidentnega hudega kaznivega dejanja znanega storilca po očitni krivdi takratnega vodje tožilstva (ki je to zadevo obravnaval) zanesljivo moralo biti znano celotnemu kolektivu tožilstva. Še posebej pa nasledniku osum. Ludvika Gornjeca, to je današnjemu vodji tega tožilstva, ki je zaradi zastaranja pregona v navedeni zadevi moral celo odstopiti od kazenskega pregona, ker njegov prednik niti tega ni storil. Kaznivo dejanje ter njegov domnevni storilec sta tedaj morala biti temu tožilstvu brez vsake prijave že ves čas zelo dobro znana.)

***Gre za moj očitek državnemu tožilcu g. Žarku Bejeku, da naj bi »pomagal obtoženemu Berislavu Popovu …. s tem, da naj bi iz popolnoma nerazumljivih razlogov umaknil obtožbo zoper obtoženca in s tem omogočil,  da ta znani storilec za javno znana in tudi po mednarodnem pravu najstrožje sankcionirana kazniva dejanja vojnega hudodelstva ne bo nikoli odgovarjal.«  Kot je iz navedenega citata razvidno, gre le za ugotovitev objektivnih dejstev brez očitka kakršnega koli namena.