Spoštovani g. Miro Cerar! Prebrala sem intervju z vami na spletnem portalu Siol.net, ki je me spodbudil, da vam kot mama in delavka na pedagoškem področju napišem nekaj vrstic. 

Moram reči, da sem bila najprej kar razočarana, ko sem ugotovila, da tudi vi ne uvidite naravne pravice otrok do obeh staršev in tega, kako jo bo sprememba zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih v vsej možni širini brezskrbno kršila.
To, kar z novo zakonodajo uveljavljate, pomeni, da je v štartu življenja za vsakega otroka enako dobro, da ga vzgaja katerikoli poljubni in dovolj sposoben par (pa verjetno kmalu tudi posameznik), ki ga ima dovolj rad.

OTROCI BODO SAMI POVEDALI, KAJ JE ZANJE NAJBOLJŠE
Zastavite (pošteno, brez manipulacij) to trditev otrokom – in povedali vam bodo, kaj je zanje najboljše! Seveda tiste, ki nimajo možnosti živeti z rodnimi starši, vprašajte tudi, ali bi želeli živeti s svojo pravo mamo in očetom, ki bi jih ljubila. KDOR ima otroka zares rad, te ključne potrebe ne bo spregledal.
Otroci sami bodo jasno doživeli in videli, da se v naravi rojstva in obstoja človeka VEDNO pojavljata mama in oče. Otroci bodo do spoznanja tega »manjka« prišli sami, brez prepričevanj »z druge strani«. SAMI bodo vprašali svoje istospolne skrbnike – če se jih pri tem le ne bo omejevalo –, od kod so prišli, kdo pravzaprav so... Kljub vsem ljubečim odgovorom BODO spraševali ZAKAJ GA/JE NI …

NAVIDEZNA ENAKOVREDNOST VZGOJE SE NE DA UZAKONITI IN PRISILITI
Takšna navidezna "enakovrednost" vzgoje (da je vseeno, s kom si, samo da te imajo radi), se ne da uzakoniti, se ne da prisiliti. Tega, da je vse enako dobro, vam otroci NE BODO VERJELI oziroma vam bodo verjeli samo določen čas. V skladu s svojim spoznavnim razvojem bodo prišli do tega, da si bodo želeli družinske popolnosti, pa četudi jim tisti, ki mislimo drugače, nikoli ne bomo rekli nič. Menim, da je takšna totalna prevzgoja, kjer otroci tega primanjkljaja sploh ne bi »zaznavali« oziroma občutili kot bolečino, mogoča samo v primeru, kjer primeri popolnih, naravnih družin sploh ne bi obstajali. To pa se v človeški zgodovini še ni zgodilo.

SPOL IZVORNIH STARŠEV NI NEPOMEMBNA OKOLIŠČINA!
Verjamem, da bodo otroci ne glede na okoliščine ljubili svoje istospolne skrbnike, vendar bodo kljub temu čutili bolečino zaradi oropanosti izkušnje ključne pripadnosti in identitete, ki je ne nazadnje fizično zapisana v naš genotip in fenotip. V ospredje že prihajajo zgodbe odraslih ljudi, ki pripovedujejo prav o bolečini tega vzgojnega »vzorca«.
Mimogrede – pri dosedanjih posvojitvah se prakticirajo redni stiki s pravimi starši, v kolikor je to le mogoče. Vam to o čem govori? Zakaj menite, da je to ravnanje prepoznano kot pomembno, bistveno?
Zakonodaja pri posvojitvah zdaj tudi predvideva, naj bi bile okoliščine življenja v posvojiteljski družini KOLIKOR SE LE DA podobne izvornim (denimo barva kože, kultura, vera, jezik …). In zakaj bi si privilegirana družbena elita dovolila spol izvornih staršev – našo naravno danost – obravnavati kot nepomembno okoliščino za razvoj otrok? Ali bomo to še upoštevali ali pa bomo po sprejetju nove zakonodaje končali na % delitve otrok med te in one pare?

PREVEČ OTROK JE, KI ODRAŠČAJO BREZ PRAVIH STARŠEV – ZAKAJ UMETNO USTVARJATI NOVE?
Sedanji čas je za družine že tako zelo naporen – mnogi otroci, ki morajo odraščati brez enega ali obeh staršev (smrt, ločitve, zasvojenosti, odsotnost staršev zaradi sledenja lastni karieri …), TRPIJO.
Sama lahko iz svoje šolske prakse povem, da so se stiske otrok zaradi odsotnosti pravih staršev (ne glede na vzrok) jasno odražale v njihovem funkcioniranju, čeprav je debata o tem pri nas celo v pedagoških vodah malodane tabu tema.
Pridobivanje otrok, ki otroke že v štartu načrtujejo tako, da bodo živeli brez rodnih staršev, se mi zdi nesprejemljivo: ne glede na to, ali gre za homoseksualni par ali heteroseksualni par ali celo posameznika (kot se že dogaja v tujini).
Zakonodaja, ki to omogoča, močno precenjuje otrokovo celostno zmožnost dojemanja in razumevanja pogojev, v katerih živi in so v nesoglasju s tem, po čemer najbolj hrepeni - po pravem očetu in mami.
Gre za bistveno razliko, ali so otroci že v situaciji, da potrebujejo posvojitelja ali umetno ustvarjamo potrebo po posvojitvi. Družba bi si morala prizadevati, da bi bila potreba po posvojitvi stvar izrednih razmer in ne običajna norma.
To, da se pojavljajo primeri, ko otroci ne morejo živeti z rodnimi starši, ne pomeni, da ni pomembno, ali otroci živijo s svojimi rodnimi starši ali ne. Je teh situacij treba umetno in sistematično ustvarjati še več?
Prepričana sem, da bo predlagana zakonska rešitev (ki bo vplivala na to, kako se pojmuje družina, kaj pomenita rodna oče in mati), otroke, ki so že tako v težkem položaju, dodatno obsodila na trpljenje v življenju zaradi pomanjkanja idealnega vira pripadnosti, ki izhaja iz temeljnega, naravnega hrepenenja po obeh starših, tako očetu kot materi.

DRUŽINA S PRAVIM OČETOM IN MAMO BI MORALA BITI PRIVILEGIJ ZA VSAKEGA OTROKA
Spoštovani gospod predsednik vlade, zavedajte se, da ljubezen otroka, ki nima privilegija, da živi s svojimi starši, do lastnih skrbnikov in njegov morebitni zunanji uspešen razvoj, še ne pomenita, da je to zanj najboljše.
Otrokova primarna potreba je, da živi s pravim očetom in mamo, naloga družbe pa, da TO celico maksimalno podpira in zanjo ustvarja PRIVILEGIJE, tako da bi se mama in oče lahko trudila zanjo tudi v manj ugodnih pogojih.

IN ZGODBA SE TU NE KONČA …
Iz izkušenj v tujini (predvsem Kanada, ZDA) se jasno vidi, da se zgodba ne konča pri zakonski izenačitvi istospolnih zvez. Ker se človeške narave z zakonom ne da preusmeriti v nekaj, kar ni, je logična posledica, da se zagovorniki sprememb poslužujejo represivnih ukrepov, ki tistim, ki glede človeške spolnosti in vzgoje otrok mislimo drugače, onemogočajo normalno javno življenje in celo vzgojo lastnih otrok.
To je še en dokaz, da ne gre za nekaj, kar je v dobro družbe, da je potreben razmislek in dialog ter iskanje boljših in ustreznejših rešitev za vse strani. 

Pismo bralke je bilo objavljeno 20. februarja 2015 tukaj