Pesem o koroških dečkih
24.05.2017Čeprav se (po več kot letu ujetništva) primera kar sama ponuja, si ne morem sposoditi Gregorčičevega naslova »Ujetega ptiča tožba« niti ga spremeniti v »Ujetih dečkov tožba« – samo domnevam lahko, kaj se z dečkoma dogaja in kako utegne to vplivati na njun razvoj. Domnevam, sočustvujem, se žalostim in jezim – zato naj bo to moja:
TOŽBA O UJETIH DEČKIH
Če bi ujeta miška spregovorila,
mar ne bi za prostost prosila?
Če bi ujeta ptica smela,
mar ne bi k svojim poletela?
Če bi ujeta riba možnost dobila,
mar ne bi mreže zapustila?
Če bi imela priliko, da bi zbežala,
mar bi lisica v pasti ostala?
In še bi lahko nadaljevala …
Kaj pa, če bi ujeta fantiča vprašali:
mar ne bi želela k njuni babi?
A miške ne govorijo,
ujete ptice ne letijo,
ribe ne grizejo mreže
in lisice ne morejo raztegniti preže.
Dečki pa govorijo –
če jim odrasli pustijo.
Dečki lahko poletijo –
na krilih želja do ljubečega srca.
Dečki sami ne morejo iz mreže –
le kdor jih ujel je, lahko jih odveže.
A dečkov nihče nič ne vpraša,
kot mačka mlade se jih prenaša,
preklada, presaja po 'strokovnih' merilih ¬–
kdo bi se oziral po polomljenih krilih?
Biti moraš res jekleni kol,
če te ne presune vzklik upanja, veselja:
»BABI, A GREMO ZDAJ DOMOV?«
kot se glasila je fantiča želja.
A to se je zgodilo davno, lani –
kdo ve, kaj mu danes pravijo možgani?
Kdo ve, kaj mu zdaj pomeni dom,
kaj če v njem že raste dvom?
Je to cilj, ki ga želijo strokovne tete:
vzgojiti otroka brez korenin, identitete?
A če ga potem vihar življenja premetava,
če se ob skalah preizkušenj kdaj razbije,
kdo bo kriv te polomije?
H komu ranjen naj odtava?
Oh, ta mati (ali mačeha?) država …
Martina Krečič
Komentarji
Komentiranje trenutno ni mogoče.