Objavljamo pismo bralke iz Ljubljane, ki je bila pred dnevi "domiselno" ogoljufana.  Neznanka z "zlomljeno roko" jo je prosila za 14 EUR, da si bo lahko plačala slikanje na urgenci.

"DOMISELNA PREVARA

Deževno sobotno popolne. Oglasi se zvonec in sin po domofonu že odpira vrata. »Kdo je?« vprašam. »Ena gospa.« odgovori. Odprem vrata in pogledujem, kdo prihaja po stopnicah. Neznan obraz, bolj suha postava, malce neurejen videz, ženska srednjih let.

«Oprostite, pri vas sem pozvonila, ker spodnje sosede ni doma. Se opravičujem, saj niste hudi?«
»Kaj bi bila huda,« z zanimanjem čakam, kaj bo povedala.
»Soseda sem, stanujem na nasprotni strani ceste, na številki 2, vas poznam. Nesrečo sem imela, s kolesom. Roko imam zlomljeno. Živemu človeku se vse zgodi.« In - izza vetrovke potegne roko.
»Ojoj!« na ves glas vzkliknem ob pogledu na bledo, tanko roko in temno rdeče, skoraj kot klobasa velike zadebeljene prste. V primerjavi s tanko roko, neverjetno široko zapestje visi malo postrani. In kako ogromni so prsti! Sploh ne upam več pogledati v roko, tako grozljivo je videti. Otroci se že motajo okoli nog in prestrašeno zrejo v obiskovalko.

»Kako vam lahko pomagamo? Vas peljemo na urgenco?« pretresena vprašam.
»Gospa, hvala, ni treba. Imam urbano, avtobus je čez cesto. Bom že sama prišla. Mož je na službeni poti v Zagrebu. Zdravstveno zavarovanje mi je ravno poteklo in bi ga morala podaljšati... Zdaj bom morala slikanje plačati sama. Da ne boste mislili, imam 40 EUR v denarnici,« in hiti odpirat manjšo denarnico, »manjka mi 14 EUR«.
»Pojdi poklicat očija!« rečem hčerki.
Možu je v trenutku vse jasno. Tudi on zaprepaden zre v roko, posluša moj kratek povzetek in brez pomisleka potegne iz žepa 20 EUR.
»Vrnem vam takoj, ko se vrnem domov. Samo, najbrž bo na urgenci trajalo kake tri ure. Saj boste lahko počakali?«
»Seveda, ah dajte no, ni problema,« odvrne mož, »… kje stanujete, ste rekli?« še vpraša. »Na številki 2. Nasproti vas. Čez cesto.«
»Gospa, vas odpeljem na urgenco. Takole sami ne morete iti!« reče mož in si že obuva čevlje.
»Hvala, ni treba. Bom že sama. Urbano imam, avtobus je blizu.«
»Ne, ne. Ne moremo vas pustiti same. Seveda vas odpeljem!« je odločen mož.
»Potem vas bom pa prosila za mobitel, da sporočim možu, da me peljete na urgenco.« takoj reče.

Mož jo odpelje. Sama ob njunem odhodu v par minutah podoživim neobičajen obisk. Črviček dvoma me začne razjedati in že na njuni kratki poti do urgence pokličem moža po telefonu.
»Poznaš to sosedo?« ga vprašam.
»Ne.«

Zvečer mi mož mimogrede omeni, kako neverjetna dogodivščina je to bila. Tudi on je začel razmišljati o dogodku. Ko zjutraj vstaneva, ob kavici pogovor hitro nanese tudi na nesrečno sosedo.
»Koliko informacij nama je povedala,« začnem nizati misli, »ob tem, da jo je morala grozovito boleti roka, je prišla v četrto nadstropje; povedala vse o našem sosedskem poznanstvu, omenila našo spodnjo sosedo; pojasnila, da nima zdravstvenega zavarovanja; da je mož na službeni poti; v dokaz verodostojnosti odpirala denarnico… Jaz bi v podobni situaciji povedala kvečjemu dva stavka: Nimam denarja, ne telefona. Prosim, pomagajte in peljite me na urgenco.« Neverjetno se nama je zdaj zazdelo, da stanuje preko ulice in ne more do bančne kartice, ne telefona. Še poškodovano kolo je tako rekoč izginilo.

Dogodek je začel dobivati nove razsežnosti, še posebej, ko se naslednji dan ni oglasila, kljub temu, da je obljubila. Ali sva bila res tako naivna?« sva se začela zdaj že smejati.
»Ampak, roka. Si videl roko?«
»Roka je bila res neverjetna«, reče tudi on. »Mene kar zmrazi, ko se spomnim.«

To smo vzeli kot še en naš prispevek tistim, ki prosijo za denar. Pravzaprav je bila to odlično izvedena predstava. Privatna predstava, samo za našo družino. Z vožnjo do urgence je trajala pol ure. Če prištejemo nakup umetne roke, vložek pomočnika, ki je očitno čakal na cesti in je zaradi moževe prijaznosti moral zapeljati še do urgence, … to sploh ni bila tako poceni reč. Da o tveganju, če bi bila midva malce bolj družabna in bi na ulici poznala vsaj sosede iz bližnjih hiš, pa klicu z moževega telefona na pajdašev telefon sploh ne govorim.

Kar meče slabo luč na zgodbo je, da nisva vedela, kaj plačujeva. Še nikomur, ki naju je kaj prosil ali bil v stiski, nisva odklonila vsaj malega prispevka. V tej zgodbi pa sta manjkali iskrenost in poštenost. Zato kljub izjemni domiselnosti in pogumu, ki ju sicer ceniva, ostaja nekoliko slab priokus.

Dobra izkušnja. V tej obliki pri nama neponovljiva…  a kaj, ko človeška iznajdljivost ne pozna meja.

Prosim, naj vas to pismo ne odvrne od pomoči potrebnim. Kanček previdnosti pa vemo, da ni nikoli odveč.

Ljubljančanka"