V Rimu je potekala  sinoda o družini (oktober 2015), ki naj bi družini pomagala iz krize in jo ubranila pred napadi. Razlogi za tako stanje so raznovrstni. Že sv. papež Janez Pavel II. jih je naštel celo vrsto. »Nemalo kulturnih, družbenih in političnih dejavnikov namreč prispeva k vedno hujši krizi družine. V popačeni obliki razmišljajo o ideji družine, vedno manj priznavajo vrednost neločljivosti zakona. Zahtevajo zakonsko priznanje ločljivosti zakona … in zahtevajo izenačenje raznih oblik skupnega življenja z zakonito sklenjenimi zakoni. Ne manjka poskusov, da bi sprejeli partnerstva, v katerih razlikovanje spolov ne bi bilo več pomembno.« (prim. CD 103,90)

V takih okoliščinah je Cerkev poklicana, da z vso močjo oznanja, kar evangelij govori o zakonu in družini. Zato Cerkev na sinodi potrjuje in poudarja resnico o družinski skupnosti – oče, mati, otrok.  Nobena druga oblika skupnega življenja tej ne more biti enaka.

Vsakdanje življenje kaže, da se današnji človek vedno težje odloča za sklenitev zakonske zveze brez možnosti poskusnega obdobja in brez možnosti preklica obljube in prekinitve zveze. Zdi  se, da je vse bežno, da vse hitro mine, torej tudi zakonsko življenje; videti je,  da človek ni zmožen globlje in trajne ljubezni in da  ne ve, »da vtisne hiši pečat doma predvsem ljubezen med tistimi, ki v hiši živijo«. Po ljubezni je v hiši navzoč Bog, ki je zadnji temelj vsakega doma. Če Bog ni več človekov domačin, kako naj človek pride do spoznanja, da imajo vsa zadovoljstva sveta svoj izvir v iskanju sreče drugega! V človeku je nastala praznina, ki je ni moč z ničimer zapolniti, in od tod prihaja nezadovoljstvo in razočaranje in posledice - ločitve, novi poskusi, apatičnost in celo družinske tragedije, ko slišimo »umorila ga je izvenzakonska partnerka«. V svetu vlada dolgčas, kljub drugačnemu videzu, zato teženje po spremembah, obenem pa vladata nemir in hrup, kar je znamenje bega pred minljivostjo in strahu pred smrtjo. Človek se je znašel v začaranem krogu.

Za življenjsko odločitev je poleg osebne zrelosti potrebna tudi duhovna dimenzija. To je središče družine. Temu pa nasprotujeta potrošniška miselnost in hlepenje po zabavi; to je postalo že kar način  življenje.  In tu je problem. Vse se dogaja zunaj  doma. Janez Medvešek takole razmišlja: »In če je družina v razsulu, je gnila vsa družba. V prejšnjem 'čudnem' sistemu smo delali osem ur, spali osem ur in za družino smo imeli časa osem ur. Pa s tem načinom nismo bili zadovoljni. Šli smo izpod strehe pod kap. Kaj kap, pod velik slap Boka (eden najlepših in najvišjih slapov v Sloveniji)! Zdaj starša komaj še podnevi vidita otroke, ki jih ves dan vzgajajo vsi drugi, le onadva ne. Ko nam denar več pomeni kot DRUŽINA, je to konec take družbe.« Danes mnogi opravijo delo tudi kar doma, npr. v družinskem podjetju, pa tudi ti so prav tako v nevarnosti, da stalno delajo, ker je pač delo na dosegu roke. Na tako zahtevno družinsko življenje, kot je danes, so le redki pripravljeni. Poleg tega niso navajeni, da bi se  v skrbi za lepo in urejeno družinsko življenje stalno izpopolnjevali.

Cerkev želi predstaviti družino kot vrednoto in zakoncem povedati, da morajo biti hvaležni, da jih Cerkev varuje z nerazvezljivostjo veljavno sklenjenega zakona. Urejena družina je najboljša šola človekovih kreposti. Zgled mirnega življenja, poštenega dela, medsebojnega spoštovanja in požrtvovalne ljubezni, odgovornosti in pripravljenosti  za spravo je nenadomestljiv. Zvestoba, še posebej zakonska, pa je po Slomšku  »mati sreče«.

Osrednje mesto v družini ima mati. »Pa naj reče mi, / kdor hoče, / če je lepši kraj še kje, / varen in udoben bolj, / kot je naročje matere in nje roke'« (Janez Medvešek).
Podprimo družino!                                                                                    

Valentin Jakop