Zavod ŽIV!M sestavljajo tisti, ki verjamejo, da ima vsak človek pravico do življenja od spočetja do naravne smrti. "Naše poslanstvo je pomagati otrokom in njihovim staršem, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo in tistim, ki trpijo zaradi posledic splava", je povedala direktorica Zavoda Ž!VIM Katarina Nzobandora, ki je mamica štirih otrok; enega ima v nebesih.

Zavod deluje na področju osveščanja in razkrivanja neresnic glede nerojenega človeškega življenja, umetne prekinitve nosečnosti, postabortivnega stresa in kontracepcije. Od kod ideja za zavod, kaj vas je nagovorilo?

Že od malih nog sem čutila, da imam neko poslanstvo, da mi je namenjeno, da v življenju sodelujem pri nečem, kar bo večje od mene. Ta misel me je spremljala skozi vsa leta odraščanja in se z leti krepila. Ko sem leta 2009 začutila, da naj se posvetim področju splava (umetni prekinitvi nosečnosti), sem se znašla v zagati, saj tega področja nisem poznala. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da so vse izkušnje in znanje, ki sem jih nato prejela, služile kot hitra in intenzivna »šola« o vrednosti življenja, sploh smrt sina Žana.
Začela sem spoznavati mame in očete, ki imajo izkušnjo splava, tako spontanega kot umetnega, in skupaj z njimi sem se učila sprejemanja, sočutja, razumevanja, neobsojanja. Življenje, strahove, preizkušnje, upe in obup spoznavam skozi njihove oči.

Kakšne so statistike v Sloveniji? Koliko so v povprečju stare ženske, ki se odločajo ali odločijo za splav, kakšne okoliščine jih v to ženejo?

Razlogov je toliko, kot je žensk, ki razmišljajo o splavu ali so ga opravile. Največ splavov opravijo osebe med 30. in 40. letom starosti. Večinoma odločitev za splav izvira iz hude stiske, ki jo ženska doživlja. Včasih je stiska finančna, včasih starost (mlada dekleta, najstnice), včasih je stanovanjski problem, pogosto pa imajo mame občutek, da so bile v splav prisiljene iz strani fanta/moža ali staršev. Mnoge mame pričajo, da niso imele druge izbire. Če je izbira le ena, potem to sploh ni izbira, ampak je prisila. Vsaka ženska ima pravico, da obdrži otroka, ima pravico, da je mama in demokratična in socialna država, ki je odprta za vse, bi morala to možnost ženskam omogočiti.

Mnoge, ki so se na vas obrnile tik pred odločitvijo za prekinitev nosečnosti, so si po pogovoru z vami premislile. Zakaj?

Ker so potrebovale nekoga, ki bi jih poslušal, jih razumel in jim stal ob strani. Mama je po naravi »levinja«, ki se bori za življenje svojega otroka. V stiski pa se prestraši in lahko pod pritiskom okolice kloni ter se tako odloči za splav. Kadar se mame obrnejo na nas, jim ponudimo varen prostor, kjer lahko splavijo to, kar jih v resnici boli: strah, negotovost, paniko, neskočna vprašanja, stisko. Če se odločijo, da bodo obrdžale otroka in imajo finančno stisko, jim pomagamo tudi z zbiranjem oblačil, opreme za otroka, hrane za vso družino pa tudi denar. Različne organizacije in posamezniki nam darujejo hrano in finančna sredstva za naše družine in mi jih enakovredno mednje razporedimo. Tako družine spremljamo več let, vse dokler nas potrebujejo. Če pa se odločijo za splav in to kasneje obžalujejo, se lahko oglasijo pri nas na pogovoru, terapiji ali se vključijo v skupino za starše po umetni prekinitvi nosečnosti (upn).

V Sloveniji je splav dovoljen do 10. tedna nosečnosti, ampak veliko splavov tudi kasneje odobri posebna komisija. Je to v primeru, če pri plodu odkrijejo kakšno »napako« ali kaj drugega?

Tudi tukaj so razlogi različni, a pozni splavi, npr. v 6., 7., 8. mesecu nosečnosti, se večinoma nanašajo na motnje v razvoju otroka.

Kako gledate na diagnostični pregled z nuhalno svetlino, pri kateri s pomočjo ultrazvočne preiskave v zgodnji nosečnosti zdravniki napovejo možnost kromosomskih in drugih nepravilnosti ploda?

Nuhalna svetlina ni zanesljiva in zato mnogim staršem prinese veliko stisko in strah, da bo otrok bolan, nato pa se rodi zdrav, je pa veliko bolj zanesljiva anmniocinteza. Ta pa je lahko nevarna za otroka, saj v določenem odstotku prihaja do spontanega splava. Sama nikoli nisem šla na nobeno takšno preiskavo, saj ne verjamem, da je kakšen otrok nepravilen, da je napaka. Nihče od nas ni napaka, vsak je neizmeren dar. Morda kakšen otrok ni takšen, kot smo si predstavljali ali želeli in bodo potrebne spremembe in prilagoditve v našem življenju, ampak to ne pomeni, da je slabši od ostalih ljudi, ne pomeni, da ne bo srečen. Tudi ne pomeni, da bomo mi nesrečni, če bomo imeli otroka, ki bo bolan ali se bo rodil z neko motnjo. Verjamem pa, da so nam dane različne preizkušnje z namenom, da bi duhovno zoreli. Če bomo otroka z motnjo zavrnili, bomo lahko zavrnili možnost, da bi postali boljši ljudje.

Obstaja več vrst splava, kateri postopek je najbolj pogost?

V porastu je kemični splav (splav s tabletami), pogost pa je tudi vakumski splav.

Kakšne so lahko fizične posledice prekinitve nosečnosti?

Splav (kemični ali kirurški) ima nesporne neželene učinke, kot so bolečine v trebuhu, krči, slabost, bruhanje in driska.
Splav prav tako prinaša tveganje za različne komplikacije, na primer krvavenje, infekcije, poškodbe organov (materničnega vratu, brazgotine na maternični sluznici, perforacija maternice, poškodbe notranjih organov), sepsa (zastrupitev krvi, lahko s smrtnim izidom), neplodnost. Ženske, ki so imele enega ali več induciranih splavov, imajo znatno povečano tveganje, da pri naslednjih nosečnostih rodijo predčasno. Predčasni porod je pri otrocih povezan s povečanim številom cerebralne paralize kakor tudi z ostalimi boleznimi možganov, respiratornimi boleznimi ter boleznimi črevesja in oči.

Kaj pa psihične oziroma čustvene posledice? Je to odvisno od tega, če so starši verni ali ne?

Čeprav nam družba in žal pogosto tudi zdravstveno osebje govori, da splav ni nič posebnega, je lahko splav za mnoge travmatična izkušnja. Ker je splav in postabortivni stres v današnji družbi še vedno tabu tema, mnoge ženske trpijo v tišini. Znaki post-abortivnega stresa so krivda, čustvena otopelost, težave s spolnostjo, žalost, zaprtost vase ali neiskrenost, zloraba alkohola ali drog, osamljenost, občutki panike, depresija, napadi joka, nočne more, sram, anksioznost ali živčnost, motnje spanja, obžalovanje, samomorilne misli, nemoč, brezup, jeza, motnje hranjenja, glavoboli, spremenjena razmerja (hladni odnosi), občutek manjvrednosti, škodljivi vedenjski vzorci (kaznovanje samega sebe, škodovanje samemu sebi), hladen odnos do otrok ali pretirano popustljiv odnos, pogoste misli na splav. Tisti, ki delajo na področju pro-life (za življenje) že desetletja, pravijo, da še niso srečali ženske, ki ne bi trpela posledic splava. Včasih mama obžaluje takoj, včasih še preden je splav sploh izveden, včasih tedne, mesece ali leta po splavu, lahko celo desetletja po tem. Mnoge dolgo držijo v sebi in ne povedo nikomur; tudi 30, 40 ali več let. Mislim, da ni razlike med vernimi in nevernimi, saj je vsaka od teh žensk mama. Ne glede na vero ima dostojanstvo Božje hčere, kar pomeni, da nosi v sebi pečat nedotakljivosti življenja od spočetja do naravne smrti.

V Zavodu Ž!VIM imate aktivni dve skupini; ena je za starše po spontanem splavu ali smrti otroka, druga za starše po umetni prekinitvi nosečnosti. Kako delujeta ena in druga, kakšne so njune specifike?

V skupini za starše po spontanem splavu ali smrti otroka se srečujejo starši, ki so po naravni poti izgubili otroka in želijo z našo pomočjo prehoditi en del poti žalovanja. Skupino vodiva skupaj z možem, da tako lahko pomagava mamam in očetom, da se vsak počuti sprejet in razumljen. V skupini po umetni prekinitvi nosečnosti pa se srečujejo starši, ki imajo za seboj izkušnjo splava in se soočajo ne le z žalovanjem ampak tudi z občutki sramu in krivde. Tukaj je pomemben korak, ki ga poskušamo narediti, korak odpuščanja – tako sebi, kot tudi tistim, ki so mamo prisilili v splav ali ji takrat niso stali ob strani. Moški morajo odpustiti ženi, ki jim je vzela otroka in Bogu, ki jim splava ni preprečil. Zelo sem vesela, da bo letos to skupino vodila mama, ki ima sama izkušnjo splava, strokovno pa ji bo pomagal terapevt.

Organizirate razne delavnice in predavanja. Katere so glavne teme le-teh?

V Zavodu ŽIV!M pripravljamo številna predavanja in delavnice za birmance, mladince, zakonce, šolarje, študente in odrasle ter tako širimo resnico o lepoti in dostojanstvu življenja. Pogovarjamo se o lepoti življenja, samospoštovanju, ženskosti, moškosti, pravi ljubezni, kontracepciji in splavu ter njegovih posledicah. V tem šolskem letu smo izvedli več kot 60 predavanj in delavnic po vsej Sloveniji.

Ponujate tudi telovadbo za nosečnice. Koliko bodočih mamic se je trenutno udeležuje in kako vadba poteka?

Telovadbe se nekatere udeležujejo redno, druge pridejo le enkrat ali dvakrat. Čez poletje telovadba ne poteka, bomo pa ponovno začeli septembra. Telovadba je celostna priprava na porod z elementi aerobne vadbe in poteka pod strokovnim vodstvom Petre Mihalek Novak, ki je zdravnica, vaditeljica aerobike in mamica šestih otrok. V nasprotju s klasično aerobiko, ki poteka v prepolnih dvoranah z glasno glasbo, je ta priprava na porod intimnejša vadba v majhni skupini. Na vadbi se udeleženke naučijo tudi globoke sprostitve za porod, vizualizacije za lepši in varnejši porod ter tehnik in položajev, ki lajšajo porodne bolečine in se prilagajajo ritmu porodnice. Udeleženke se pogovarjajo o nosečnosti, porodu, dojenju, materinstvu, poleg tega pa se gibajo in sproščeno poklepetajo.

K sodelovanju vabite tudi prostovoljce. Kakšno delo lahko opravljajo? Kakšni so njihovi odzivi?

Prostovoljec v Zavodu ŽIV!M (ZŽ) verjame v svetost in nedotakljivost življenja od spočetja do naravne smrti. Oseba, ki se odloči za prostovoljstvo v ZŽ, se odloči, da bo v prostem času delala po svojih močeh in sposobnostih za širjenje kulture življenja. Zaveda se, da se na svetu bije boj med dobrim in zlim in razume, kako pomemben je vsak najmanjši prispevek k izgradnji boljšega, bolj pravičnega sveta. Sodelovanje v projektih je prostovoljno in se prostovoljci za vsak projekt posebej odločijo, če želijo sodelovati. Naloge se po potrebi določijo tudi individualno. Poleg tega pa biti del Zavoda ŽIV!M predvsem pomeni biti del skupnosti, ki ni le odprta za druge, ampak gradi pristne prijateljske odnose znotraj zavoda. Zato se pogosto srečujemo, se iskreno pogovarjamo, načrtujemo, izobražujemo, izvajamo projekte in tudi jemo. Zelo radi jemo.

Obstaja tudi veliko zgodb o tem, da so dekleta zaradi stranskih učinkov določenih kontracepcijskih tablet umrla; pogosto zaradi krvnih strdkov. In pričevanja tistih, ki jim je po čudežu uspelo preživeti. Kakšno preventivo pred (neželeno) nosečnostjo vi zagovarjate?

Ker smo se v delovanje kontracepcijskih sredstev precej poglobili, jih raziskali, tako njihove učinke na telo, kot tudi na duhovno in čustveno življenje ženske in para, smo se v Zavodu ŽIV!M opredelili za naravno načrtovanje družine. Ne gre za naravno kontracepcijo ampak za način življenja. Živeti v skladu z naravo, z Božjim načrtom, je veliko več kot zanositi ali ne zanositi. Pomeni spoštovati sebe, svoje telo, svoj čustveni svet in spoštovati drugega. Pomeni sprejeti sebe v celoti in se zavedati, da noben del našega telesa ni napačno ustvarjen. Glavno sporočilo kontracepcije je: tvoja plodnost je napaka, je bolezen in mi te bomo »popravili, pozdravili« s tabletami (ali obliži, vstavki, injekcijami, kondomi itd.). Za žensko ni hujšega sporočila kot je ta, da je napačna, da ni dovolj dobra, da ni sprejeta takšna kot je, da ni ljubljena takšna, kot je. Plodnost je dar in ne glede na to, ali želimo še imeti otroke ali ne, lahko živimo svojo plodnost, lahko živimo v skladu s stvariteljskim načrtom, s svojim menstrualnim ciklom in tako s čustvenim nihanjem, ki spremlja vsako žensko.

Za konec pa še malce bolj osebno vprašanje. Ste mamica in imate že tri otroke. Kaj vam pomeni materinstvo?

Osebno vprašanje je, pa naj bo še oseben odgovor. Imam šriti otroke, enega v nebesih, trije pa naju z možem vsak dan razveseljujejo pa tudi spravljajo ob živce. Ko pomislim na materinstvo se mi zdi, da to pomeni, da gredo vsa čustva na maksimum: tako veselje, sreča, kot jeza, žalost, prevdsem pa ljubezen. Preden sem imela otroke, sem bila zadovoljna s svojim življenjem, a ko zdaj gledam nazaj se mi zdi, da je bilo tako, kot bi gledala življenje v višini svojih oči. Z materinstvom pa sem pogledala v nebo in videla, da je nad menoj še celo veseljo čustev, ki jih ne bi mogla spoznati, če ne bi doživela lepote materinstva. Biti mama... tega se ne da izraziti z besedami. Ko gladam svoje otroke, ki se igrajo, spijo, zunaj tekajo, se pogovarjajo, se mi zdi, da bi lahko umrla od sreče. Vesela in hvaležna sem, da imam možnost to srečo deliti z mojim čudovitim možem.

Vesna Vilčnik