Objavljamo nagovor Alenke Puhar ob včerajšnjem prižiganju sveč pred Vrhovnim sodiščem.

"JJ in napake

       Takoj potem, ko je moral Janez Janša v zapor, se je oglasil večkratni nekdanji predsednik in nam dal vedeti, da stvari niso tako hude kot se zdi. Saj ni nič zacementirano in dokončno. Motiti se je človeško. In tudi sodniki so ljudje pa se včasih zmotijo! Ampak imamo sistem in mehanizme, ki napake lahko odkrijejo in popravijo! Zato brez panike, dragi državljani, saj bo…. Saj bo…
        Ostrojezična Aljana (ki objavlja v Slovenskih novicah) se je na to odzvala s portretom do dna pretresenega sodnika, ki mu je ušlo:
       »Jebemti, res sem se zmotil… Milana Kučana bi moral obsoditi, ne Janeza Janše!!!!«
       Že je kazalo, da so politični vici izumrli in zginili z obzorja - ej, pa se spet rojevajo in iskrijo! Mogoče bi bilo koristno, da jih vzamemo resno?! In se vprašamo, najprej tole :
-          Zakaj se toliko teh vaj opravlja na plečih Janeza Janše? Navsezadnje je Janez že pred petindvajsetimi leti služil za vadbeni poligon, na katerem so sodniki preskušali, kaj bi se dalo naredit in kaj ne. Ko je poteklo deset let, je neko drugo sodišče ugotovilo, da so bile tu zagrešene napaka… Opla, oprostite, prosim!
-          Mogoče bi se vprašali še: Ali bi svoj hrbet nastavil še kdo drug? Kaj pa, ko bi žrebali za kakšen vrsten red? Če so stvari tako preproste, zakaj ne?!
-          Predlog se mi zdi vreden resnega upoštevanja, ker v ozračju kar prasketa od množice trditev, da si je Janša itak sam kriv, da uživa v vlogi žrtve in si sam kreira ustrezne situacije, samo da bi prišel do mučeniške slave in s tem do večje politične popularnosti. Res je nerodno in nevredno demokratične družbe, da se to nefair uveljavljanje nudi samo njemu. Ali ne bi zaradi sprejetih ali danih obljub hitro pospravili na zatožno klop vseh voditeljev teh ubogih strank, ki nikakor ne pridejo do prave priložnosti za slavo in veljavo?
-          Dobro, vredno je opozorila, da se stvari ponavadi vlečejo. Za večino prepoznanih sodnih zmot, ki so jih sodišča zagrešila nad političnimi zaporniki, je bilo treba pred popravo opraviti dužbeni prevrat oz. zrušiti berlinski zid. Viktor Blažič, ki smo ga pokopali ta teden, je za priznanje, da so se sodniki zmotili, čakal dobrih 20 let. Ljubo Sirc, ki so ga najprej obsodili na smrt, potem pa pomilostili na dolga leta ječe, je čakal dobrih 40 let. Mnogi so bili že mrtvi in so se za njihovo dobro imeli morali truditi potomci. Veliko pa je tudi takih, da za njimi ni bilo nikogar, ki bi jim pomagal k priznanju sodnikov, da so se zmotili.
-          Ker govorimo o tem, kako se učijo in na kakšnih napakah vežbajo sodniki, bi rada predlagala še to, da bi se moral vsak seznaniti z usodo dr. Borisa Furlana, pravnega strokovnjaka, ki je bil aretiran kot dekan pravne fakultete v Ljubljani, in obsojen na smrt prav v tej stavbi tukaj. Publika v dvorani se je privoščljivo zabavala in pogosto smejala, ko so sodili njemu in ducatu soobtoženih.
Tako, spoštovani, pa se dobri politični vici prevesijo v črn humor ali gaugenhumor…

Alenka Puhar, 3.julij 2014"