V nobeni izmed evropskih držav se ne ohranja dediščina komunizma tako zavzeto kot prav v Sloveniji. Državne dotacije nekdanjim komunističnim organizacijam, ohranjevanje in urejanje komunističnih spomenikov na državne stroške, prenašanje komunistične mitologije preko šolskih programov, izplačevanje posebnih pokojnin revolucionarjem, financiranje posebnega zdravstvenega nadstandarda nekdanjim pripadnikom partije, praznovanje komunističnih praznikov, udeležba najvišjih državnih predstavnikov na proslavah, kjer se slavi komunistična revolucija - to vse dela Slovenijo za posebnost v vsej Evropi. To dokazuje tudi nedavna primerjalna študija Državnega zbora z naslovom Dediščina komunizma v nekaterih evropskih državah, ki jo je objavil letos. Vabimo vas, da si jo preberete.

1. UVOD

V zadnjih petindvajsetih letih je na ozemlju Evrope nastalo veliko sprememb v političnih sistemih vzhodnoevropskih držav, nekatere pa so se formirale tudi na novo oziroma (baltske države) obnovile svojo samostojno državnost izpred druge svetovne vojne. Skupni imenovalec teh držav je bila nedemokratična ureditev; pomembno vlogo so imele politične organizacije, ki so bile ideološko usmerjene v izgradnjo komunizma kot družbeno-ekonomskega sistema, ... »ki naj bi na podlagi razvoja proizvajalnih sil zamenjal kapitalistično ureditev« (Wikipedia: Komunizem).1 V vsaki od teh držav so bila ustvarjena različna obeležja in uvedeni drugi simboli ideološke narave. Po spremembah sistemov se je obstoj teh obeležij in simbolov praviloma izkazal kot sporen. »Radikalne spremembe političnega sistema praviloma povzročijo spremembe v simbolnem redu države, kar pomeni odstranitev simbolov starega reda in vpeljavo tistih, ki predstavljajo novo ideologijo in novo politično vodstvo.« (Jezernik, 2004).
V primerjalnem pregledu smo prikazali, kako so v devetih nekdanjih komunističnih državah po političnih spremembah ob koncu 80-tih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja v normativnem in dejanskem smislu poskrbeli za odpravo oziroma zaščito dediščine komunističnega obdobja, in sicer glede kulturne dediščine (predvsem spomenikov) iz komunističnega obdobja, glede poimenovanja krajev, ulic in šol, glede določitve praznikov in dela prostih dni, ter glede muzejev in deloma glede arhivskega gradiva. Te države po izboru naročnika so: Češka, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška, Srbija in ZRN (samo glede Nemške demokratične republike). Podatke smo pridobili prek Evropskega centra za parlamentarne raziskave in dokumentacijo (ECPRD), poleg tega pa smo pregledali tudi zakonodajne spletne strani posameznih držav, spletne strani posameznih specializiranih institucij ter nekatere dostopne strokovne publikacije.
Tudi v Sloveniji je prišlo do nekaterih sprememb na obravnavanem področju. V tem pregledu se nismo podrobneje ukvarjali s stanjem v naši državi, ki sicer nima posebnega zakona, s katerim bi sistemsko uredila področje odpravljanja oziroma ohranjanja dediščine bivšega sistema.
Večina najpomembnejših spomenikov iz komunističnega obdobja se kljub nekaterim razpravam še vedno nahaja na svojih mestih, nekaj pa jih je bilo prestavljenih na druga mesta (v muzeje ali parke).2 V Sloveniji spomenikov, posvečenih npr. Leninu in Marxu, ni bilo. Občasne diskusije se nanašajo na spomenike v počastitev nekdanjih politikov in revolucije. Odstranjen je bil npr. spomenik nekdanjem politiku Edvardu Kardelju, ki je stal pred Univerzo v Ljubljani; sedaj se nahaja v muzeju. Načrtnega uničevanja spomenikov sicer ni bilo, občasno pa se pojavljajo posamični primeri vandalizma.3

1 V tem besedilu zato pogojno uporabljamo izraz komunistične države/sistemi...
2 »Spomeniki, ki naj bi trajali 'do konca človeške zgodovine' so preživeli samo pol stoletja. To kratko obdobje je bilo dovolj, da se je pokazalo, da je bila Titova Jugoslavija država, v kateri nacionalna in družbena vprašanja niso bila rešena. Kot vemo, je temu sledil razpad druge Jugoslavije in na njenem ozemlju je nastalo pet novih držav. V novonastalih državah so bili spomeniki nekdanjih junakov deležni posebne pozornosti. Tako je bilo eno prvih uradnih dejanj novega slovenskega vodstva odstranitev fotografij Josipa Broza Tita iz vladnih uradov; tudi njegovi kipi so bili hitro odstranjeni. Kip v naravni velikosti, ki ga je kipar Boris Kalin izklesal iz belega marmorja leta 1957, je stal v preddverju slovenskega parlamenta do leta 1990, ko je bil preseljen v Mestni muzej.« /.../ »Predlog za odstranitev Kardeljevega in Kidričevega spomenika je sprožil zelo živahno razpravo.« (Jezernik, 2004).
3 Po podatkih iz leta 1994 je na lokalnem nivoju prišlo do sprememb v zvezi s spomeniki iz komunističnega obdobja v približno polovici občin. Uničenih, poškodovanih ali »popravljenih« je bilo okoli 60 spomenikov in spominskih plošč, odstranjenih pa je bilo tudi precejšnje število manjših kipov, ki so se nahajali po dvoranah, v katerih so se odvijale različne proslave (Zupan, 1993: str. 55).


Glede preimenovanja krajev, ulic in šol so bile nekatere konkretne spremembe izvedene predvsem na lokalni ravni, torej z občinskimi oz. mestnimi odloki, večinoma v letu 1991. V Ljubljani sta bila tako npr. z odlokom preimenovana trga, ki sta nosila ime po Leninu in Marxu, preimenovana sta bila med drugim Trg revolucije in Trg VII. Kongresa ZKJ, ukinjeno pa je bilo tudi poimenovanje »Titova cesta«. V nekaterih slovenskih mestih so poimenovanja po Titu ostala, saj lokalne oblasti v to niso posegale. Mesto, ki je bilo od leta 1981 imenovano Titovo Velenje, je bilo s sklepom občinske skupščine iz leta 1990 zopet preimenovano v Velenje. Univerza v Ljubljani pa se od leta 1990 ne imenuje več po Edvardu Kardelju.
Kar se tiče praznikov in dela prostih dni, so se s sprejetjem Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji /ZPDPD/ (Uradni list RS, št. 112/05 - UPB, 52/10 in 40/12 - ZUJF) v letu 1991, ki je razveljavil prejšnjo zakonodajo s tega področja, ukinili nekateri prazniki in dela prosti dnevi, ki so obstajali v prejšnjem režimu. Šlo je za praznična obeleževanja, vezana na državnost bivše SFRJ.
Z evidentiranjem, pridobivanjem, hranjenjem, raziskovanjem in promoviranjem gradiva slovenske novejše zgodovine, tudi iz povojnega obdobja, se ukvarja Muzej novejše zgodovine Slovenije. Poleg tega se z raziskovanjem povojnega obdobja ukvarjata še Inštitut za novejšo zgodovino in Študijski center za narodno spravo.
V zvezi z arhivskim gradivom, ki predstavlja kulturno dediščino preteklih obdobij, tudi komunističnega, pa smo v Raziskovalnem oddelku že izdelali dve nalogi, ki natančneje osvetljujeta položaj glede pristojnih institucij in dostopa do gradiva tako pri nas kot tudi v nekaterih drugih obravnavanih državah: Dostop do arhivskega gradiva (št. 5/2007) in Dostop do arhivskega gradiva v državah EU (št. 4/2014). Za namene te naloge le kratko omenimo, da so se nekatere države odločile, da dele arhivskega gradiva iz povojnega obdobja zaupajo posebni instituciji in da posebej določijo pogoje dostopa do njega (npr. Nemčija, Poljska, Češka, Slovaška, Litva), zlasti če gre za gradivo nekdanjih obveščevalnih služb ali partijskih organizacij. Druge države (Slovenija, Latvija, Estonija, Hrvaška in Srbija) nimajo specialnih arhivov, ki bi se navezovali na komunistično obdobje.
2. DEDIŠČINA KOMUNIZMA - PREGLED UREDITEV IN STANJA V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH
2.1 Češka
V tej državi ni posebne zakonodaje v zvezi z ravnanjem s simboli komunistične preteklosti (odgovor ECPRD, št. 2728).
V prvih letih po žametni revoluciji4 je bila večina spomenikov in drugih simbolov komunističnega obdobja odstranjena (Montero, 2010). Čehi so se znebili večine tega, kar jih je spominjalo na okupacijo s strani Sovjetske zveze, ravno tako pa tudi niso hoteli ustvariti posebnega tematskega parka, v katerem bi se nahajali spomeniki iz komunističnega obdobja, tako kot so to naredili v nekaterih drugih državah. Nekaj spomenikov so tudi enostavno pretopili in iz njih ustvarili spomenik v Lidicah - vasi, ki je bila uničena med drugo svetovno vojno. Določeni
4 Gre za dogodke v novembru 1989, ki so privedli do konca prosovjetskega komunističnega režima; zborovanje študentov v počastitev spomina študenta Jana Opletala, ki je umrl kot pripadnik protinacističnega gibanja leta 1939, se je sprevrglo v konflikt s policijo, rezultat pa je bil približno 200 poškodovanih študentov, kar je sprožilo številne nemire po državi in na koncu tudi zamenjavo oblasti (The Prague Post, spletna stran).
4

ostanki iz tega obdobja pa so vseeno ostali na svojih mestih, čeprav so bili nekateri predelani. Od spomenikov, ki so ostali iz prejšnjega režima, je treba omeniti predvsem dva mahajoča kozmonavta blizu postaje podzemne železnice Haje ter Kip osvoboditve, ki se nahaja sredi glavne železniške postaje in upodablja češkega vojaka, ki objema sovjetskega vojaka ob osvoboditvi na koncu druge svetovne vojne (povzeto po The Prague Post, spletna stran). Na Češkem tudi ni centralnega skladišča oziroma odlagališča za spomenike iz komunističnega obdobja. Nekateri so bili poškodovani, drugi so bili shranjeni v lokalnih skladiščih ali muzejskih depojih. Na primer, v mestu Brno sta Leninov spomenik in spomenik Klementu Gottwaldu (prvi predsednik Češkoslovaške), ki sta bila prej del javnega prostora, shranjena v skladišču (depository) mestnega muzeja v Brnu. Nekateri spomeniki so tudi zaščiteni v skladu s splošno zakonodajo, predvsem z Zakonom o skrbi za državne spomenike - Act of the Czech National Council of 30 March 1987 on State monument care, No. 20/1987 Coll., s kasnejšimi spremembami (odgovor ECPRD, št. 2728). Ohranjenih je tudi precejšnje število tipičnih primerkov komunistične oz. stalinistične arhitekture. Tak primer je Hotel International v Pragi, katerega značilnost je poseben stolp, na vrhu katerega se nahaja komunistična peterokraka zvezda. Na dveh javnih mestih se še vedno nahajata tudi srp in kladivo - simbol, ki predstavlja komunizem in komunistične politične stranke (povzeto po The Prague Post, spletna stran).
Večina imen cest, trgov, parkov, javnih stavb in postaj podzemne železnice, ki so imela značilnosti komunističnega obdobja, je bila v prvih letih po žametni revoluciji spremenjena. Nekaj imen pa je tudi ostalo, kar je sprožilo polemike. V letu 2007 se je tako vnela razprava o tem, ali je primerno, da je nekaj ulic še vedno poimenovanih po ruskem maršalu Ivanu Stepanoviču Konjevu, ki je sicer leta 1945 osvobodil Prago, je pa v letu 1956 tudi sodeloval pri zatrtju vstaje na Madžarskem (Montero, 2010). Med ulicami, ki so obdržale svoje poimenovanje iz komunističnega obdobja, je tudi ulica v centru Prage (Nabreži Ludvika Svobody), imenovana po bivšem češkoslovaškem generalu, obrambnem ministru in predsedniku Češkoslovaške v letih 1968-1975 (odgovor ECPRD, št. 2728).
Na Češkem ni bilo posebnih praznikov ali dela prostih dni, ki bi bili povezani s komunističnim režimom. Izjema je bil 9. maj kot dan osvoboditve Češkoslovaške s strani Rdeče armade v letu 1945 (odgovor ECPRD, št. 2728). Sedaj se dan osvoboditve praznuje na 8. maj (Izvozno okno, spletna stran).
Med muzeji je treba med drugimi omeniti Muzej komunizma (Muzeum komunismu) v Pragi, ki je v zasebni lasti. V njem se nahaja precejšnje število kipov in drugih obeležij povojnega komunističnega obdobja. Med maloštevilnimi javnimi muzeji, ki pokrivajo to obdobje, je treba omeniti Muzej III. odpora v mestu Pribram (Museum III. Odboje Pribram), ki ga upravlja Zveza političnih zapornikov Češke republike (Konfederace politickych veznu ČR) (Montero, 2010). V okolici tega mesta se nahaja tudi »Vojna Memorial« - muzej, ki je posvečen žrtvam komunizma in se nahaja v prostorih bivšega zapora za politične zapornike, še pred tem pa je bil na tem mestu rudnik uranove rude (zato je muzej v bistvu del rudarskega muzeja). V mestu Jachymov pa obstaja spominska učna pot z nazivom »Jachymovski pekel« (Naučna stezka "Jachymovske peklo"), posvečena trpljenju političnih zapornikov, ki so bili na tem območju v času komunističnega režima prisiljeni kopati uranovo rudo (povzeto po odgovoru ECPRD, št. 2728 in po spletnih straneh Mining museum Pribram in Naučna stezka "Jachymovske peklo").
5

2.2 Estonija
Estonija je leta 1990 sprejela Zakon o simbolih Estonije, s katerim so ukinili rabo grba, zastave in himne, ki so jih imeli kot ena izmed sovjetskih republik. Uradno ime države je od takrat dalje Republika Estonija.
Večinoma so bili spomeniki (npr. Leninu), imena ulic in mest ter šol postopoma spremenjeni, četudi to ni bila zakonska zahteva oz. ni bilo predpisano. Tudi veljavni estonski pravni red nima predpisa, ki bi urejal odstranitev ali ohranjanje dediščine bivšega sovjetskega režima. Tisoče ulic je bilo preimenovanih v nazive, ki so jih nosile pred okupacijo leta 1940, ali pa so dobile nepolitična imena. Gre tudi za jezikovni vidik sprememb: vsi napisi so samo še v estonskem jeziku (povzeto po odgovoru ECPRD, št. 2728 in po Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States).
Na zasebno pobudo je bil ustanovljen Muzej okupacij (Museum of Occupations), ki zbira in proučuje gradivo iz obdobja okupacije med letoma 1940 in 1991 (odgovor ECPRD, št. 2728). Občasno so se pojavile tudi posamezne ideje o posebnem parku, kjer bi razstavili spomenike iz sovjetskega oz. stalinističnega obdobja, kot nekakšen »anti-spomenik«, vendar ideja ni zaživela. Zdi se, da so bili prebivalci že tako siti različnih bronastih junakov, da je misel, da bi se zopet ukvarjali z njimi, naletela na prevelik odpor (povzeto po: Hein: Denkmäler der sowjetischen Ära in Estland).
Iz medijev je razvidno, da sta se najbolj odmevna odstranitev spomenika in prekop posmrtnih ostankov vojakov zgodila leta 2007 v primeru spomenika Bronasti vojak, posvečenega padlim sovjetskim vojakom, ki je stal v parku v središču Talina. Odstranitev so izvedli na podlagi Zakona o varstvu vojnih grobov in mnenja sedemčlanske Komisije za vojne grobove. Odstranitev spomenika in prekop na vojaško pokopališče sta spodbudila množične nemire in proteste prorusko usmerjenega dela prebivalstva, prišlo pa je tudi do napetosti v meddržavnih odnosih med Estonijo in Rusijo (povzeto po Pristavec idr., 2014).
2.3 Hrvaška
Posebnega zakona ali drugega predpisa, ki bi urejal vprašanje dediščine prejšnjega režima, na Hrvaškem ni. Zakon o varstvu in ohranjanju kulturne dediščine varuje tudi kulturne spomenike iz prejšnjega režima, ki so bili varovani še po prejšnjem zakonu iz leta 1967. Vse stare registracije kulturne dediščine so torej še veljavne, razen če je iz reevalvacije izhajalo, da spomenik nima več zahtevanih kulturnih atributov in pomena.
Najpomembnejši so kulturni spomeniki nacionalnega pomena, a jih iz obdobja bivše Jugoslavije ni. Kulturni spomeniki lokalnega pomena so razglašeni z akti lokalnih skupnosti, s tem pa mora biti seznanjeno Ministrstvo za kulturo. V tem primeru je postopek odstranitve spomenika enak kot za njegovo postavitev.
Številni državljani Hrvaške imajo po domovinski vojni ambivalentne občutke do prejšnje države in režima. V obdobju 1991-1998 so bili zato številni spomeniki iz socialističnega obdobja uničeni, kar zlasti velja za območja, kjer so potekali vojaški spopadi. Večina spomenikov na območju, kjer spopadov ni bilo (npr. Zagreb in Istra), pa je ohranjenih, še zlasti v Istri so tudi ostali na svojih prvotnih krajih. V drugih mestih pa je bila kulturna dediščina iz nekdanje Jugoslavije v skladu z lokalnimi akti pospravljena v depoje, v muzeje in galerije.
6

Danes na Hrvaškem ni več spomenikov, posvečenih Leninu, Marxu in drugim socialističnim veljakom. So pa tudi izjeme, v Zagrebu se najlepši in najpomembnejši trg imenuje po maršalu Titu.
Po vojni so se tudi na Hrvaškem pojavljali posamezni primeri vandalizma, ki so jih oblasti preganjale. Sistematičnega uničevanja in odstranjevanja spomenikov pa ni bilo.
Glede imen mest, trgov, ulic in šol se je največ sprememb zgodilo večinoma v letu 1991 na podlagi sklepov lokalnih in regionalnih organov. V Zagrebu sta bila preimenovani npr. Trg republike in Trg oktobrske revolucije. Preimenovane so bile tudi skoraj vse ulice in trgi v večjih mestih (v Zagrebu ni več Avenije Kosta Nada ali Ulice proletarskih brigad). Drugod, zlasti pa v Istri, pa so bili ohranjeni prejšnji nazivi ulic, šol in trgov. V Zagrebu pride včasih do preimenovanj v skladu s tem, katera politična opcija je na oblasti.
Prazniki in prosti delovni dnevi, ki so bili povezani s politično ideologijo prejšnjega jugoslovanskega sistema, so bili ukinjeni, z izjemo 1. maja, mednarodnega praznika dela (odgovor ECPRD, št. 2728).
2.4 Latvija
V Latviji ni posebne zakonodaje, ki bi celovito urejala vprašanje ohranjevanja dediščine prejšnjega političnega sistema.
Deloma se na to vprašanje nanaša zakonodaja s področja varstva kulturne dediščine, ki prepoveduje uničevanje kulturnih spomenikov; njihovo premeščanje ali spreminjanje pa je mogoče le v izjemnem primeru in le z dovoljenjem Inšpektorata za varstvo kulturne dediščine, če gre za nepremične kulturne spomenike.
Zakon o lokalni samoupravi pa določa, da le mestni ali občinski svet lahko imenuje ali preimenuje ulice, parke in javne trge.
Vprašanje civilnih in vojaških žrtev druge svetovne vojne ter žrtev politične represije in njihovih grobov je predmet bilateralnega sporazuma med Latvijo in Rusijo. Latvija se je zavezala, da bo skrbela in ohranjala grobove vseh ruskih žrtev na svojem ozemlju, kot to določajo mednarodno sprejeta načela. To zajema tudi skrb za spomenike in spominska obeležja, prav tako pa tudi za različna grobišča in pokopališča.
Zadeve glede drugih vrst spomenikov pa so še v pristojnosti številnih drugih organov na državni ali lokalni ravni: Ministrstva za kulturo, vlade, občinske Agencije za spomenike v Rigi, itd. V Rigi deluje tudi Občinski svet za spomenike, ki daje strokovna mnenja v zvezi s spomeniki, obeležji in spominskimi ploščami, kadar gre za njihovo postavljanje, obnavljanje in spreminjanje. Ta svet daje tudi mnenja o načrtih za postavitev spomenikov pomembnim kulturnim ali zgodovinskim osebam ter dogodkom na javnih površinah.
Številni spomeniki v Rigi so iz časov sovjetske okupacije, npr. obelisk v Parku zmage (Victory Park) je bil postavljen v tem obdobju v spomin zmage ZSSR v drugi svetovni vojni. Še danes se tam vsako leto 9. maja zbere na tisoče ruskih veteranov, njihovih otrok in vnukov. Po drugi strani ima spomenik tudi številne nasprotnike, leta 1997 so ga celo neuspešno skušali bombardirati, pri čemer sta člana ultranacionalistične skupine umrla. Kljub temu je mestni svet Rige doslej zavrnil zahteve za njegovo odstranitev (povzeto po Wikipediji in po Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealth with in the Member States).
7

Spomenik Salaspils je postavljen v spomin žrtvam nacističnega koncentracijskega taborišča.
V Latviji je še vedno nekaj bronastih ali granitnih spomenikov Lenina, saj je bilo pravzaprav obvezno, da ga postavijo v vsakem sovjetskem mestu. Številni so bili po osamosvojitvi odstranjeni, sem in tja pa se še najdejo. Tisti iz Rige je bil odstranjen leta 1991 in je sedaj v skladišču na obrobju mesta.
Komunističnemu obdobju so namenjeni nekateri posebni muzeji in privatne zbirke. Med njimi je Muzej okupacije Latvije med 1940 in 1991, ki prikazuje številne eksponate iz obdobja več kot petdesetletne nacistične in sovjetske okupacije, obe totalitarni ideologiji, opozicijo in kako so Latvijci ponovno pridobili svobodo. Ta muzej omogoča tudi virtualni ogled stavbe, v kateri je imela prostore in zapore nekdanja KGB - t.i. vogalna hiša (Corner House). Omeniti pa je treba še Latvijski vojni muzej, ki prikazuje številne predmete, dokumente in fotografije iz življenja v sovjetskem času, povezane s takratno ideologijo in številnimi omejitvami (npr. občinska skupna stanovanja).
Preimenovanje ulic se je začelo že v obdobju po letu 1987, in sicer so ulice spet dobile imena, ki so jih imele pred sovjetsko okupacijo. V tem obdobju je bilo preimenovanih devet ulic in trgov (npr. Trg pionirjev), največ sprememb pa je bilo leta 1991, ko je bilo vrnjenih 51 starih imen.
V Latviji ni šlo le za ponovna poimenovanja v »predsovjetska« imena, pomembna je tudi ponovna uporaba latinice za (ulične) napise in simbolna povezava s časom neodvisnosti pred okupacijo (povzeto po: Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States).
Leta 1990 so bili ukinjeni tudi prazniki iz prejšnjega sistema (odgovor ECPRD, št. 2728).
2.5 Litva
Po letu 1990 je bila velika večina spomenikov iz dobe sovjetske okupacije odstranjena, nekateri spontano, drugi pa v skladu s sklepi občinskih organov. Večinoma so bili najprej shranjeni, potem pa prestavljeni v park Grutas, ki je bil leta 2001 ustanovljen na zasebno pobudo. Neuradno ga imenujejo tudi »sovjetski Disneyland« in je danes popularna turistična zanimivost. Gre za razstavo na prostem, kjer si je na 2 km dolgi poti možno ogledati sovjetske kipe Lenina, Marxa, Stalina, lokalnih komunističnih politikov in poveljnikov Rdeče armade. Skupno je na 20 hektarjih razstavljenih 86 spomenikov, ki jih je ustvarilo 46 različnih avtorjev (odgovor ECPRD, št. 2728).
Nekaj spomenikov iz sovjetskega obdobja, ki so jih ustvarili pomembni litovski umetniki, pa je kulturna dediščina. Veliko razprav je namenjenih Zelenemu mostu v Vilni, ki s štirimi skupinami kipov (sovjetski vojaki, delavci, kmetje in študentje) predstavlja takratne družbene razrede. Nekateri menijo, da jih je treba odstraniti, drugi pa so prepričani, da gre za kipe, ki so pomembno delo socrealizma (odgovor ECPRD, št. 2728).
Z nekaterih objektov pa so odstranili peterokrake zvezde, srp in kladivo (npr. most v Kaunasu) (povzeto po: Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States).
Lokalne skupnosti so večinoma preimenovale ulice. V nekaterih krajih pa so ostali spomeniki ali predmeti, ki predstavljajo pomembne litovske pisatelje ali umetnike, četudi so aktivno sodelovali s sovjetskimi okupacijskimi oblastmi.
8

Preimenovani sta bili tudi dve mesti, ki sta imeli ime po komunističnih politikih.
Izmed praznikov pa so ukinili praznovanje 7. novembra (dan oktobrske revolucije) in 9. maja (dan sovjetske osvoboditve) (odgovor ECPRD, št. 2728).
2.6 Nemčija
Za prejšnji režim so za Nemčijo značilni berlinski zid in številni z njim povezani obmejni objekti. Zid je bil med mirno revolucijo v času 1989/90 večinoma podrt. Nastali pa so številni muzeji oz. spominska mesta, ki na avtentičnih mestih spominjajo na delitev Nemčije: npr. v Marienbornu5, v Modlareuthu6 in v Berlinu7. Berlinski mestni senat je sprejel strategijo, po kateri naj bi se ohranjal spomin na zid, njegovi ostanki naj bi se obdržali, posebni napisi in table pa naj tudi naslednje generacije spominjajo na delitev Nemčije in na potek zidu.
Številni spominski kraji in muzeji so namenjeni ohranjanju spomina na različne vidike nekdanjega političnega sistema. Številne projekte oz. ustanove podpira zvezna vlada (npr. spomin na prostore in zapore bivšega Stasija, nadalje razne stalne razstave in forume) na podlagi Zvezne strategije o spominskih mestih (Gedenkstattenkonzeption des Bundes8), ki je bila sprejeta leta 1999 in posodobljena leta 2008. Obstajajo pa tudi različne lokalne in zasebne pobude, med njimi je najbolj znan DDR muzej iz Berlina, v katerem je na ogled razstava Vsakdan v DDR. Med lokalnimi pa je treba za primer navesti DDR muzej Pirna. Te ustanove pogosto podpirajo občine in deželne vlade.
Po letu 1990 so bili številni spomeniki, ki so bili posvečeni komunističnim politikom, odstranjeni.
V Berlinu, Potsdamu, Dresdnu in v številnih drugih mestih so bili odstranjeni spomeniki Leninu. To pa ne velja za vse Leninove spomenike, tako njegov (kontroverzni) spomenik še vedno stoji v Schwerinu, v Berlinu pa imajo še vedno spomenik nekdanjemu predsedniku KP Nemčije Thalmannu.
V nekdanji Vzhodni Nemčiji je bilo po letu 1990 veliko preimenovanj mest, ulic, podjetij, šol, kulturnih ustanov ipd. Mesto Karl-Marx-Stadt je ponovno dobilo ime Chemnitz. Mesto, ki se je prej imenovalo po edinem vzhodnonemškem predsedniku »Wilhelm-Pieck-Stadt Guben«, je zdaj zopet samo Guben. Tudi številni mostovi, ulice in trgi so dobili svoja prvotna imena - samo v Dresdnu je prišlo do okoli 300 preimenovanj (preimenovali so npr. Trg Thalmannovih pionirjev). Številna poimenovanja iz časov DDR, ki so še ostala, pa so predmet številnih javnih diskusij. To velja npr. za ulice, ki se imenujejo po Wilhelm-Piecku. V Chemnitzu je bila njegova ulica preimenovana, po poročilih nekaterih medijev pa je v t.i. novih deželah še okoli 68 ulic poimenovanih po njem.
V številnih deželah so bili preimenovani trgi nemško-sovjetskega prijateljstva. Novo ime so dobile tudi številne šole, ki so nosile ime po prejšnjih komunističnih politikih, kar pa je ponekod vodilo do kontroverznih razprav. V Berlinu je bila tako Višja šola Wilhelm-Pieck preimenovana v Gimnazijo Rosa-Luxsemburg.
Prazniki, značilni za DDR, so bili ukinjeni leta 1990. To velja za npr. 7. oktober (dan republike), za dan državne varnosti, dan obmejnih čet in dan ljudske armade (odgovor ECPRD, št. 2728).
5 http://www.stgs.sachsen-anhalt.de/gedenkstaette-deutsche-teilung-marienbom/
6 http://www.museum-moedlareuth.de/
7 http://www.berlin.de/mauer/gedenkstatten/berliner mauer/index.de.php
8 http://dipbt.bundestag.de/doc/btd/16/105/1610565.pdf
9

2.7 Poljska
Poljska nima posebnih predpisov v zvezi z odpravo oziroma ohranjanjem dediščine bivšega komunističnega režima. Dejansko je bila večina navedene dediščine odstranjena (npr. spomeniki, imena ulic ali šol), vendar pa sama odstranitev ni bila urejena z zakoni ali drugimi predpisi (odgovor ECPRD, št. 2728).
Načeloma je postavljanje in tudi odstranjevanje spomenikov stvar lokalnih oblasti. V 13. točki drugega odstavka 18. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ustawa z dnia 8 marca 1990 r. o samorzqdzie gminnym/ terytorialnym) je med drugim določeno, da odločanje o postavljanju spomenikov spada v izključno pristojnost občinskega sveta. Če pa so posamezni spomeniki razglašeni z zakonom, je zakonska podlaga potrebna tudi za njihovo odstranitev. Objekti iz komunističnega obdobja, ki so razglašeni za zgodovinske spomenike, so zaščiteni z Zakonom o varstvu in ohranjanju spomenikov (Ustawa z dnia 23 lipca 2003 r. o ochronie zabytkow i opiece nad zabytkami) (odgovor ECPRD, št. 660 in besedilo zakona,9 spletna stran). Leta 2007 je poljska vlada predlagala sprejetje zakona, ki bi lokalnim oblastem omogočil odstranitev vseh spomenikov iz komunističnega obdobja. Med drugim naj bi bilo odstranjenih tudi precej spomenikov, posvečenim ruskim vojakom med drugo svetovno vojno. Pri tem so predstavniki vlade posebej opozarjali, da zakon ni usmerjen proti Ruski federaciji, ki je sicer izrazila nasprotovanje sprejetju zakona. Na ozemlju Poljske naj bi bilo v obdobju prejšnjega sistema skupaj okoli 2000 spomenikov iz sovjetskega obdobja, čeprav točno število ni znano, večina pa jih je bila po koncu hladne vojne uničena10 (Spiegel Online, spletna stran). Obravnava zakonskega predloga je bila po odločitvi Sejma z dne 8. 5. 2007 preložena za nedoločen čas in se kasneje ni obnovila (Strategic Culture Foundation, spletna stran).
Zgoraj navedeni Zakon o lokalni samoupravi v omenjenem delu, ki govori o pristojnosti za postavljanje spomenikov, določa, da spada tudi poimenovanje ulic in trgov v izključno pristojnost občinskega sveta (besedilo zakona, spletna stran). Obstajajo tudi drugi zakoni, podzakonski akti in lokalni predpisi, na podlagi katerih se lahko spreminjajo imena vojvodstev, okrajev (counties), občin, narodnih parkov, pa tudi druga zemljepisna imena. Na območjih občin se preimenovanja izvajajo z občinskimi akti, imena šol lahko spremenijo oblastni organi, pristojni za njihovo upravljanje, imena nekaterih drugih objektov v zasebni lasti pa lahko spreminjajo njihovi lastniki. Pristojni organi tako lahko spremenijo tudi imena, ki simbolizirajo komunistično obdobje poljske zgodovine (odgovor ECPRD, št. 2728). Na Poljskem je bila sicer večina imen ulic, povezanih s komunističnim obdobjem, nadomeščena z imeni izpred leta 1944 oziroma so bile poimenovane po herojih in dogajanjih med letoma 1944 in 1989 (Montero, 2010). Je pa po drugi strani na javnih mestih ostalo še nekaj komunističnih simbolov, ki sprožajo polemike. S tem v zvezi je treba omeniti dva aktualna zakonska predloga. Prvi se nanaša na odstranitev vseh komunističnih simbolov iz javnega življenja na Poljskem (številka predloga 283), drugi pa na prepoved promoviranja komunističnega ali drugega totalitarnega režima z imeni stavb in drugih javnih objektov (ulic, trgov, mostov...), ki ne smejo biti posvečeni ljudem, organizacijam, dogodkom ali datumom, ki simbolizirajo komunizem ali kak drug totalitaren režim (številka
9 Glede na to, da smo pri pripravljanju pregleda za to državo uporabili tudi nekatera relevantna gradiva v poljskem jeziku, smo pri prevajanju uporabili prevajalnik brskalnika Google.
10 Podatki o tem se kar precej razlikujejo. Po podatkih poljskega Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino je v letu 2007 obstajalo še nekaj (približno dva do tri ducate) zgodovinskih pomnikov (historical sites), ki spominjajo na komunistično preteklost in tujo vladavino v državi (Strategic Culture Foundation, spletna stran), po drugih virih je bilo v letu 2007 takih spomenikov celo med 200 in 300 (Montero, 2010). V tem letu naj bi bilo na ozemlju Poljske skupaj tudi še 561 spomenikov ruskim vojakom (Strategic Culture Foundation, spletna stran).
10

predloga 1651). Oba predloga zakonov sta že prestala prvo obravnavo (odgovor ECPRD, št. 2728).
Na podlagi pravnih aktov, sprejetih po uvedbi demokratičnih sprememb v letu 1989, so bili na Poljskem odpravljeni vsi komunistični prazniki. Nadomestili so jih bodisi novi prazniki bodisi prazniki še izpred druge svetovne vojne, ki jih je nato odpravila komunistična oblast (odgovor ECPRD, št. 2728).
Kar se tiče muzejev, ki se nanašajo na polpreteklo obdobje, je treba omeniti predvsem dva. Prvi je Muzej neodvisnosti (Muzeum Niepodlegfosci) v Varšavi, ki je bil ustanovljen leta 1990 in je nadomestil prejšnji Muzej zgodovine poljskega revolucionarnega gibanja (Muzeum Historii Polskiego Ruchu Rewolucyjnego). Ena od stalnih zbirk je posvečena opozicijskemu gibanju v državi med letoma 1945 in 1998. Drugi pa je Muzej socrealizma (Muzeum Zamoyskich-Muzeum Socrealizmu), ki vsebuje velik delež komunističnih kipov, ki so bili odstranjeni s svojih mest po vsej državi in nato prestavljeni v muzej, pa tudi številne druge predmete komunistične umetnosti (Montero, 2010). Obstaja še nekaj muzejev s tematiko komunističnega obdobja, ki pa so v zasebni lasti (odgovor ECPRD, št. 2728).
2.8 Slovaška
Tudi na Slovaškem nimajo posebnega zakona, ki bi celovito uredil vprašanje odprave oziroma zaščite simbolov komunističnega obdobja (odgovor ECPRD, št. 2728).
V prvih letih po žametni revoluciji je bila večina spomenikov komunističnega obdobja odstranjena, podobno kot na Češkem (Montero, 2010). Nekateri kipi so bili razstreljeni (spomenik zgoraj navedenemu Klementu Gottwaldu), nekateri so bili preneseni npr. v depo Slovaške narodne galerije (Slovenska narodna galeria), nekateri pa so tudi ostali, kot npr. spomenik partizanom v Bratislavi (Hvorecky, 2012, spletna stran). Za odstranjevanje spomenikov in simbolov ni bilo pravne podlage; do njihove odstranitve in prestavitve na različne lokacije (v občinska skladišča ali muzejske depoje) je prihajalo spontano. Na Slovaškem ni centralnega skladišča oziroma odlagališča za vse spomenike iz prejšnjega režima. Po drugi strani pa je ostala nedotaknjena večina primerov socrealistične arhitekture (npr. mostov ali upravnih zgradb) ter objektov, ki so posvečeni spominu na drugo svetovno vojno. Med temi objekti je treba omeniti Muzej slovaške ljudske vstaje (Muzeum Slovenskeho narodneho povstania) v mestu Banska Bystrica, ter t.i. »Slavin«, spomenik v Bratislavi, posvečen ruskim vojakom, ki so osvobodili slovaško ozemlje ob koncu druge svetovne vojne. Oba objekta sta bila razglašena za državna kulturna spomenika. Poleg vsega navedenega pa je na javnih mestih (železniških postajah, poštnih uradih in drugih javnih objektih) ostalo precej obeležij (npr. reliefov, mozaikov), ki prikazujejo delavce v proizvodnji, kmete, znanstvenike in socialistično pot v modernizacijo. Od leta 2002 je v veljavi novi Zakon o varstvu spomenikov in zgodovinskih mest (Act no. 49/2002 Coll. on the Protection of Monuments and Historic Sites), po katerem posebni organ - Odbor za spomenike (Monuments Board) odloča o tem, kateri predmeti spadajo v kulturno dediščino (odgovor ECPRD, št. 2728).
Imena mest, ulic, šol in podobno so se po uvedbi demokratičnega sistema večinoma nadomestila z drugimi imeni. Na primer, občina Švermovo, ki se je v prejšnjem režimu imenovala po komunistu Janu Švermi, se je v letu 1990 preimenovala nazaj v Telgart. V glavnem mestu Bratislavi je bilo v letu 1992 v skladu s sklepom mestnega sveta preimenovanih približno 87 ulic. Po drugi strani pa na Slovaškem obstajajo nekatera mesta, v katerih so obdržali poimenovanja ulic po komunističnih politikih ali po pomembnih dogodkih v luči prejšnjega
11

režima. Pravna podlaga za preimenovanje ulic je bil Zakon o ustanovitvi občin (Act No 369/1990 Coll. on Municipal Establishment) s kasnejšimi spremembami; pristojnost za preimenovanje je v rokah lokalnih oblasti. Za preimenovanje občin in mest je bilo v začetku 90-ih let pristojno notranje ministrstvo, sedaj pa je za to pristojna slovaška vlada (odgovor ECPRD, št. 2728). Med drugim je bilo prejšnje ime vrnjeno tudi mestu Zlin, ki se je med letoma 1948 in 1990 imenovalo Gottwaldov po zgoraj omenjenemu predsedniku Klementu Gottwaldu (Wikipedia: Klement Gottwald).
V času prehoda v demokracijo je glede državnih praznikov na ozemlju Češkoslovaške veljal zakon o praznikih (Act no. 93/1951 Coll. on public holidays) s spremembami. V maju leta 1990 je bil ta zakon spremenjen in dva praznika sta bila odpravljena: 25. februar kot dan prevzema oblasti s strani komunistov (v letu 1948) in 7. november kot dan oktobrske revolucije. Drugi prazniki (vključno s 1. majem) pa so bili ohranjeni (odgovor ECPRD, št. 2728).
V zvezi z muzeji velja opozoriti na Muzej zločinov in žrtev komunizma (Museum of crimes and victims of communism) v Bratislavi (odgovor ECPRD, št. 2728). Poleg tega je treba med muzeji, ki vsebujejo tudi predmete iz obdobja po drugi svetovni vojni, še enkrat omeniti tudi Muzej slovaške ljudske vstaje v mestu Banska Bystrica (Montero, 2004), ki v svoji stalni zbirki med drugim prikazuje preganjanje nasprotnikov režima po letu 1948 (Muzeum SNP, spletna stran).
2.9 Srbija
V Srbiji ravno tako nimajo posebnega zakona, ki bi urejal odpravo ali zaščito dediščine iz obdobja komunističnega režima (odgovor ECPRD, št. 2728).
Status kulturnih spomenikov urejajo Zakon o kulturi, Zakon o kulturni dediščini11 ter podzakonski predpisi, ki jih izdaja Ministrstvo za kulturo in informiranje (Ministarstvo kulture i informisanja). Zelo malo spomenikov iz komunističnega obdobja je bilo dejansko odstranjenih. Večinoma je bila razlog odstranitve oziroma prestavitve spomenikov sprememba namembnosti posamezne stavbe ali območja. Tako je bil npr. spomenik Borisu Kidriču prestavljen iz parka, ki se nahaja med Ministrstvom za finance in Ministrstvom za zunanje zadeve (odgovor ECPRD, št. 2728).

Na lokalni ravni je z občinskimi akti prišlo do preimenovanj nekaterih krajev, ulic in šol. Primer je bivši Trg Marxa in Engelsa v centru Beograda, kjer se nahaja tudi državni parlament (Narodna skupština Republike Srbije), ki je bil v letu 1997 s sklepom Skupščine mesta Beograda preimenovan v Trg Nikola Pašica (odgovor ECPRD, št. 2728 in Wikipedia: Trg Nikole Pašica). V Srbiji sta se sicer v času SFRJ dve mesti poimenovali po bivšem predsedniku SFRJ Josipu Brozu Titu, in sicer Titovo Užice (od leta 1946) ter Titov Vrbas v Vojvodini (od leta 1983). Obe sta bili v letu 1992 preimenovani nazaj v prvotni imeni - Užice oziroma Vrbas. Še dandanes pa v nekaterih mestih12 obstajajo ulice, poimenovane po Titu. To so: Maršala Tita v Bački Topoli in Bečeju, Ulica maršala Tita v Kanjiži in Vrbasu ter Aleja maršala Tita v Subotici (povzeto po Wikipedia, Dodatak: Popis mjesta imenovanih po Josipu Brozu Titu).

Kar se tiče praznikov, jih je bilo nekaj takih iz prejšnjega komunističnega režima ukinjenih z Zakononom o državnih in drugih praznikih v Republiki Srbiji (Zakon o državnim i drugim praznicima u Republici Srbiji), nekaj pa jih je ostalo oziroma so bili uvedeni na novo. Med drugim v srbščini: Zakon o kulturnim dobrima (kar dobesedno pomeni kulturne dobrine), v angleščini Law on Cultural Heritage.

Vsa mesta, v katerih se nahajajo ulice, poimenovane po Titu, so v okviru Avtonomne pokrajine Vojvodina je v Srbiji državni praznik tudi dan zmage (Dan pobede) - 9. maj (odgovor ECPRD, št. 2728 in besedilo zakona, spletna stran).

Muzej zgodovine Jugoslavije (Muzej Istorije Jugoslavije) vsebuje več kot 200.000 eksponatov, ki ilustrirajo jugoslovansko zgodovino 20. stoletja, s posebnim poudarkom na življenju in delu Josipa Broza Tita. Ustanovljen je bil v letu 1996 ter je nasledil dve predhodni instituciji: Spominski center „Josip Broz Tito“ (Memorijalni centar „Josip Broz Tito") in Muzej revolucije narodov in narodnosti Jugoslavije (Muzej revolucije naroda i narodnosti Jugoslavije) (odgovor ECPRD, št. 2728 in Muzej istorije Jugoslavije, spletna stran) (odgovor ECPRD, št. 2728 in SaznajLako, spletna stran). Več muzejskih zbirk se nahaja tudi v okviru spominskega kompleksa Kadinjača pri mestu Užice (odgovor ECPRD, št. 2728).

3. ZAKLJUČEK
Po pregledu ureditev v prikazanih bivših komunističnih državah lahko med njimi ugotovimo določene podobnosti. Pripomniti pa je treba, da smo se pri svojem delu glede na usmeritve naročnika omejili samo na nekatere vidike posledic obdobja, zaznamovanega s prevlado komunistične ideologije. Tako se npr. načeloma nismo posebej ukvarjali z uporabo simbolov totalitarističnih režimov, ki je v določeni meri prepovedana v kazenskih zakonodajah posameznih držav.

Dve od obravnavanih držav (Hrvaška in Srbija) se nekoliko razlikujeta od drugih držav, saj sta nastali po razpadu Jugoslavije in nista bili članici Varšavskega pakta. Pri teh dveh državah je opaziti do neke mere manjšo zavzetost pri odpravljanju dediščine komunističnega obdobja, kar se npr. kaže tudi po tem, da je vsaj ponekod ohranjenih še kar nekaj poimenovanj ulic in trgov po bivšem predsedniku Jugoslavije Josipu Brozu Titu.

V obravnavanih državah sicer nimajo posebnih zakonov, ki bi celovito urejali vprašanje odprave oziroma zaščite simbolov komunističnega obdobja. Ugotovimo lahko, da je bila večina navedene dediščine odstranjena, vendar pa npr. odstranitev spomenikov ni bila določena z zakoni ali drugimi predpisi in je do nje pretežno prišlo spontano.

Večina spomenikov, neposredno povezanih s komunističnim režimom, je bila predvsem v obravnavanih državah članicah Varšavskega pakta odstranjena. Nekateri spomeniki so bili razstreljeni ali uničeni na drug način, drugi pa so bili prestavljeni, predvsem v različna skladišča ali muzejske depoje. Poseben tematski park, v katerem bi se na enem mestu nahajali vsi glavni spomeniki v državi, imajo samo v Litvi, od drugih držav, ki jih na tem mestu nismo obravnavali, pa ima tak park Madžarska. Nekateri spomeniki iz komunističnega obdobja pa so vseeno ostali na svojih mestih. V Srbiji je bilo zelo malo spomenikov iz komunističnega obdobja dejansko odstranjenih, in še to predvsem zaradi spremembe namembnosti posamezne stavbe ali območja. V nekaterih državah (npr. Češka, Slovaška) obstaja na javnih mestih tudi precej ohranjenih primerkov arhitekture in različnih obeležij iz komunističnega obdobja, skupaj s pripadajočo simboliko. V Estoniji so bili spomeniki komunističnim politikom večinoma odstranjeni, posamezne ideje v smislu spominskega parka pa niso zaživele. V Latviji so nekateri spomeniki ostali (npr. obelisk v Parku zmage v Rigi), številni spomeniki Leninu in Marxu so bili odstranjeni (npr. v Rigi), nekateri pa so tudi še ostali. V Nemčiji je bil berlinski zid večinoma podrt, številni spomeniki, ki so bili posvečeni komunističnim politikom, pa odstranjeni.

V Berlinu, Potsdamu, Dresdnu in v številnih drugih mestih so bili odstranjeni spomeniki Leninu. To pa ne velja za vse Leninove spomenike, tako njegov (kontroverzni) spomenik še vedno stoji v Schwerinu, v Berlinu pa imajo še vedno spomenik nekdanjemu predsedniku KP Nemčije Thalmannu. V vseh državah so kulturni spomeniki zaščiteni s splošno nacionalno zakonodajo.

V vseh obravnavanih državah je bila po odpravi stare politične ureditve spremenjena večina imen cest, trgov, parkov, javnih stavb, postaj podzemne železnice ipd., ki je imela značilnosti komunističnega obdobja. Večinoma so se ponovno določila imena, ki so bila v veljavi pred začetkom komunističnega obdobja. Nekaj imen pa je tudi ostalo, kar ponekod v javnosti še vedno sproža polemike. Načeloma spreminjanje imen povsod spada v pristojnost lokalnih oblasti; na Slovaškem je vlada pristojna za preimenovanje občin in mest, v začetku 90-ih let pa je bila ta pristojnost v rokah notranjega ministrstva. Na Poljskem je v zakonski proceduri predlog zakona, po katerem bi se prepovedalo promoviranje komunističnega ali drugega totalitarnega režima z imeni stavb in drugih javnih objektov. Za Hrvaško in Srbijo je značilno, da poimenovanja po bivšem predsedniku Titu ostajajo v veljavi samo na nekaterih območjih (Istra ter glavno mesto Zagreb na Hrvaškem in Vojvodina v Srbiji). V baltskih državah so bile ulice in mesta preimenovani v predvojna imena, ne le simbolni pomen je imela vrnitev latinice in odprava dvojezičnih napisov. V Nemčiji je bilo v t.i. novih deželah veliko preimenovanj mest (npr. Chemnitz, Guben), ulic, podjetij, šol in kulturnih ustanov. Nekatera poimenovanja so tudi ostala, polemike pa povzročajo predvsem poimenovanja po vzhodnonemškem predsedniku Wilhelm- Pecku.
Tudi večina praznikov oziroma dela prostih dni, povezanih s komunističnim režimom, je bila po spremembi političnih sistemov v prikazanih državah odpravljena (Hrvaška). Na Češkem se sedaj kot dan osvoboditve praznuje 8. maj, v komunističnem obdobju pa se je praznoval 9. maj kot dan osvoboditve Češkoslovaške s strani Rdeče armade v letu 1945. Na Poljskem so bili odpravljeni vsi komunistični prazniki, ki so jih nadomestili bodisi novi prazniki bodisi prazniki še izpred druge svetovne vojne, ki jih je nato odpravila komunistična oblast. Podobno je bilo tudi v drugih državah. V Srbiji je kot državni praznik ostal dan zmage, ki se praznuje 9. maja. Spremembe glede določitve praznikov so bile izvedene v nacionalnih zakonodajah. Prazniki, značilni za DDR, so bili tudi v Nemčiji ukinjeni (npr. dan republike, dan ljudske armade), enako tudi v baltskih državah, kjer je prišlo do sprememb, saj so ukinili dan oktobrske revolucije in dan osvoboditve (9. maj).

Glede muzejev na temo komunističnega obdobja lahko ugotovimo, da jih je precej v zasebni lasti, obstajajo pa tudi javni muzeji. V številnih tovrstnih muzejih se med drugim nahajajo tudi kipi in druga obeležja komunističnega obdobja. Na Poljskem npr. obstaja Muzej socrealizma, ki vsebuje velik delež komunističnih kipov, ki so bili odstranjeni s svojih mest po vsej državi in nato prestavljeni v muzej, pa tudi številne druge predmete komunistične umetnosti. Na Češkem so ti muzeji pretežno povezani s političnimi zaporniki. V Srbiji pa med drugim deluje Muzej zgodovine Jugoslavije, ki vsebuje več kot 200.000 eksponatov, ki ilustrirajo jugoslovansko zgodovino 20. stoletja, s posebnim poudarkom na življenju in delu Josipa Broza Tita. Veliko muzejev na temo totalitarizma deluje v prostorih, v katerih so že v komunističnem obdobju delovali muzeji ali represivni državni organi. Tudi v baltskih državah imajo posebne muzeje, posvečene okupaciji, za Litvo pa je značilno, da obstaja še zasebni muzej na prostem s številnimi spomeniki iz obdobja socializma. V Nemčiji tako zvezna vlada kot deželne in lokalne vlade podpirajo številne muzeje in razstave, ki ohranjajo spomin na povojno delitev Nemčije in na življenje v DDR.

Pripravila:
Janez Blažič,  Marjana Križaj


Literatura in viri
Uvod in splošno
- Inštitut za novejšo zgodovino: http://www.inz.si/index.php (januar 2015).
- Jezernik, Božidar: Moč spomina, premoč pozabe; Zgodovina ljubljanskih 'nacionalnih spomenikov. Zgodovina za vse. leto XI, 2004, št. 1. Spletna stran:
http://www.sistorv.si/publikaciie/prenos/?urn=SISTORY:ID:2232 (januar 2015).
- Križaj, Marjana (2007): Dostop do arhivskega gradiva. Raziskovalna naloga št. 5/2007. Državni zbor Republike Slovenije.
- Križaj, Marjana, Blažič, Janez in Lekše, Ana (2014): Dostop do arhivskega gradiva v državah EU. Raziskovalna naloga št. 4/2014. Državni zbor Republike Slovenije.
- Muzej novejše zgodovine Slovenije: http://www.muzei-nz.si/sl/index.php (januar 2015).
- Prevajalnik brskalnika Google: https://translate.google.com/ (januar 2015).
- SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika): http://bos.zrc- sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj testa&expression=totalitarizem&hs=1 (januar 2015).
- Študijski center za narodno spravo: http://www.scnr.si/sl/ (januar 2015).
- Wikipedia: Komunizen. Spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Komunizem (januar 2015).
- Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji /ZPDPD/: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO865 (februar 2015).
- Zupan, Gojko: Les monument et l'espace public slovene de 1945 a 1991 v: Bildersturm in Osteuropa, Die Denkmäler der Kommunistischen Ära im Umbruch; ICOMOC, Nationalkommite der Bundesrepublik Deutschland, 1994.
Češka
- Izvozno okno, Navodila za poslovni obisk Češke: http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki o drzavah/ceska/Poslovni obisk/Nasveti za na pot 4 69.aspx (januar 2015).
- Mining museum Pribram: http://www.muzeum-pr¡bram.cz/en/vo¡na-memor¡al-leset¡ce/from-h¡storv/ (januar 2015).
- Montero, Carlos Closa (2010): Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States; Institute for Public Goods and Policy Centre of Human and Social Sciences CSIC, Madrid, Spain. Spletna stran: http://ec.europa.eu/justice/fundamental- rights/files/totalitarian regimes final study en.pdf (januar 2015).
- Naučna stezka "Jächymovske peklo": http://www.mestojachymov.cz/naucna-stezka-quot- ¡achvmovske-peklo-quot/ds-1072/arch¡v=0&p1=2109 (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- The Prague Post (2. 8. 2014): Traces of communism hard to find: http://www.praguepost.com/166- expats-in-cz/40635-traces-of-communism-hard-to-find (januar 2015).
Estonija
- Hein, Ants: Denkmäler der sowjetischen Ära in Estland v Bildersturm in Osteuropa, Die Denkmäler der Kommunistischen Ära im Umbruch; ICOMOC, Nationalkommite der Bundesrepublik Deutschland, 1994.
- Montero, Carlos Closa (2010): Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States; Institute for Public Goods and Policy Centre of Human and Social Sciences CSIC, Madrid, Spain. Spletna stran: http://ec.europa.eu/justice/fundamental- rights/files/totalitarian regimes final study en.pdf (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Pristavec Dogic Mojca, Križaj Marjana, Zeilhofer Nina (2014): Množična grobišča. Raziskovalna naloga št. 11/2014. Državni zbor Republike Slovenije.
15

Hrvaška
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
Latvija
- Montero, Carlos Closa (2010): Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States; Institute for Public Goods and Policy Centre of Human and Social Sciences CSIC, Madrid, Spain. Spletna stran: http://ec.europa.eu/justice/fundamental- rights/files/totalitarian regimes final study en.pdf (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Wikipedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Victory Memorial to Soviet Army (januar 2015).
Litva
- Montero, Carlos Closa (2010): Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States; Institute for Public Goods and Policy Centre of Human and Social Sciences CSIC, Madrid, Spain. Spletna stran: http://ec.europa.eu/iustice/fundamental- rights/files/totalitarian regimes final study en.pdf (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
Nemčija
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Sigel, Paul: Dealing with GDR-Era Monuments, spletna stran: http://www.goethe.de/kue/arc/dos/dos/zdk/en204232.htm (januar 2015).
Poljska
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Montero, Carlos Closa (2010): Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States; Institute for Public Goods and Policy Centre of Human and Social Sciences CSIC, Madrid, Spain. Spletna stran: http://ec.europa.eu/justice/fundamental- rights/files/totalitarian regimes final study en.pdf (januar 2015).
- Muzeum Zamoyskich w Koztowce, spletna stran: http://www.muzeumzamoyskich.pl/socrealizm (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 660: Memorials and Monuments. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Spiegel Online (8. 5. 2007): Tension over Communist Monuments: Poland on Collision Course with Russia over Plans to Remove Soviet Statues: http://www.spiegel.de/international/europe/tension-over- communist-monuments-poland-on-collision-course-with-russia-over-plans-to-remove-soviet-statues-a- 481797.html (januar 2015).
- Strategic Culture Foundation (15. 5. 2007): Should Poland Get Rid of the Principal Symbol of the Communist Dictatorship?: http://www.strategic-culture.org/pview/2007/05/15/5719.html (januar 2015).
- Ustawa z dnia 23 lipca 2003 r. o ochronie zabytkow i opiece nad zabytkami: http://¡sap.se¡m.gov.pl/Deta¡lsServlet?¡d=WDU20031621568 (januar 2015).
- Ustawa z dnia 8 marca 1990 r. o samorz^dzie gminnym/ terytorialnym: http://¡sap.se¡m.gov.pl/Deta¡lsServlet?¡d=WDU19900160095 (januar 2015).
Slovaška
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
16

- Gulaj, Marian, Soočanje s komunistično preteklostjo na Slovaškem; na podlagi besedil, izbor opravil Goethe-Institut v Bratislavi (2010): http://www.goethe.de/ges/pok/pri/usv/svg/sl7612920.htm (januar 2015).
- Hvorecky, Michal, Heroično proti osebnemu; Funkcija spomeniških kipov in obeležij v slovaškem javnem prostoru. Goethe-Institut (2012): http://www.goethe.de/ges/pok/pn/usv/svg/sl8980341 .htm (januar 2015).
- Montero, Carlos Closa (2010): Study on how the memory of crimes committed by totalitarian regimes in Europe is dealt with in the Member States; Institute for Public Goods and Policy Centre of Human and Social Sciences CSIC, Madrid, Spain. Spletna stran: http://ec.europa.eu/justice/fundamental- rights/files/totalitarian regimes final study en.pdf (januar 2015).
- Muzeum SNP, Stala expozicia Muzea SNP: http://www. m uzeu msnp.sk/expozicie/stala-expozicia- muzea-snp/ (januar 2015).
- Ûstav pamati naroda (ÛPN): http://www.upn.gov.sk/en/organizational-structure/ (januar 2015).
- Wikipedia: Klement Gottwald, spletna stran: http://sl.wikipedia.org/wiki/Klement Gottwald (januar 2015).
Srbija
- Muzej istorije Jugoslavije: http://www.mH.rs/poseta/prostor.html (januar 2015).
- Odgovor ECPRD, št. 2728: Preservations of symbols of the communist past. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/secured/request.do (januar 2015).
- Predlog zakona o arhivskoj gradi in arhivskoj službi: http://www.parlament.gov.rs/upload/archive/files/lat/pdf/predlozi zakonaZ3184-12Lat.pdf (januar 2015).
- SaznajLako, spletna stran: http://sazna¡lako.com/2013/11/23/muze¡-¡legaln¡h-part¡¡sk¡h-stampar¡¡a/ (januar 2015).
- Wikipedia, Dodatak: Popis mjesta imenovanih po Josipu Brozu Titu. Spletna stran: http://hr.wikipedia.org/wiki/Dodatak:Popis mjesta imenovanih po Josipu Brozu Titu#cite note-8 (januar 2015).
- Wikipedia: Trg Nikole Pašica. Spletna stran: http://sr.wikipedia.org/sr-
el/%D0%A2%D1 %80%D0%B3 %D0%9D%D0%B8%D0%BA%D0%BE%D0%BB%D0%B5 %D0%9F %D0%B0%D1 %88%D0%B8%D1 %9B%D0%B0 (januar 2015).
- Zakon o arhivskoj gradi Savezne republike Jugoslavije („Službeni list SRJ”, br. 12/98 i 13/98): http://www.komunikacüa.org.rs/komunikacüa/casopisi/arhiv yu/I 1/d003/show download?stdlang=ser
lat (januar 2015).
- Zakon o državnim i drugim praznicima u Republici Srbiji ("Službeni glasnik RS", br. 43/2001, 101/2007 i 92/2011):
http://www.paragraf.rs/propisi/zakon o drzavnim i drugim praznicima u republici srbiji.html (januar 2015).
- Zakon o kulturi, ("Službeni glasnik RS", broj 72/2009): http://www.paragraf.rs/propisi download/zakon o kulturi.pdf (januar 2015).
- Zakon o kulturnim dobrima, („Službeni glasnik RS”, broj 71/94, 52/11 -dr. zakoni, 99/11 -dr. zakon): http://www.paragraf.rs/propisi download/zakon o kulturnim dobrima.pdf (januar 2015).
17