Izsledki študije kažejo, da za PAS-om trpi vsaj pol milijona Američank

Raziskovalci so v znanstveni reviji Archives of General Psychiatry potrdili, da nekatere ženske doživljajo postabortivni stres (PAS). Ekipa raziskovalcev je pod vodstvom dr. Brende Major postavila diagnozo PAS-a 1,4 % žensk, zajetih v vzorec, ki so pred dvema letoma naredile splav. Kritike splava je ta potrditev navdušila, kljub temu pa vztrajajo, da so raziskovalci opazili le »vrh ledene gore«.

»Celo ob nizkemu odstotku, ki se odraža v tej raziskavi, je vpliv izreden,« pravi dr. Vincent Rue, ki je leta 1981 prvi predlagal postabortivni stres za obliko posttravmatske stresne motnje. »Pri 40 milijonih splavov od leta 1972 ta številka pomeni 560 000 primerov PAS.«

Rue hkrati navaja, da je veliko žensk v raziskavi poročalo o psihiatričnih motnjah, ki so manj hude kot v celoti razvit PAS. Dvajset odstotkov žensk je v raziskavi Majorjeve doživljalo klinično depresijo. Prav tako je 31 % žensk na vprašanje, ali bi še enkrat storile enako, odgovorilo, da ne bi izbrale splava, oziroma so bile negotove. »Ker je ambivalenca dober napovednik postabortivnih težav, ima verjetno veliko teh žensk postabortivne simptome, ki pa enostavno ne zadoščajo za popolnoma razvit PAS,« pravi Rue.

Raziskovalna skupina dr. Majorjeve se je za razliko od Rueja osredotočila na odsotnost težav pri večini postabortivnih žensk. Ugotovili so, da »večina žensk dve leti po splavu ne doživlja psiholoških težav ali obžaluje svojega splava, nekatere pa. To so običajno ženske s predhodnimi anamnezami depresije.«
Dr. David Reardon, direktor postabortivno raziskovalne in izobraževalne organizacije z imenom Elliot Institute, vidi to povezavo s predhodno depresijo kot dokaz, da bi morali ponudniki splavov nuditi boljše preglede in svetovanja. »Ta raziskava nedvomno kaže, da bi morali ponudniki splavov ugotavljati predhodne depresije,« pravi dr. Reardon. »Prav tako ta raziskava potrjuje velik obseg starejših raziskav, ki kažejo, da se predhodne psihološke težave zaradi splava bolj verjetno poslabšajo in ne izboljšajo.«

Reardon raziskavi Majorjeve priznava veljavo, vendar vztraja, da ni primerno zaključiti s trditvijo, da je splav nenevarna izkušnja za večino žensk. »Največja pomanjkljivost te raziskave je velik osip in številne zavrnitve,« pravi Reardon. »Čeprav so ženskam ponudili plačilo za sodelovanje, je 15 odstotkov žensk, h katerim so pristopili, že v začetku zavrnilo sodelovanje, 50 odstotkov tistih, ki so sprva sodelovale, pa je sodelovanje pri poznejših intervjujih zavrnilo. Po ugotovitvah raziskav so tiste ženske, ki najverjetneje doživljajo negativne odzive po splavu, tudi najmanj pripravljene sodelovati pri postabortivnih raziskavah.«

To kritiko podpira nedavna raziskava s katero so ugotovili, da so ženske, ki so zavrnile sodelovanje pri intervjujih po opravljenem splavu, imele izrazito ujemajoče značilnosti tistih žensk, ki so najbolj doživljale postabortivne stiske. Dr. Hanna Soderberk, vodja in avtorica te raziskave, je ugotovila, da »je za veliko žensk razlog za nesodelovanje prav občutek krivde in obžalovanja, o katerem ne želijo govoriti. Zelo pogost odgovor, ki ga je dobila, je bil: ¨Nočem govoriti o tem. Samo pozabiti hočem.¨«

Soderbergina skupina raziskovalcev je opravljala intervjuje eno leto po opravljenih splavih in ugotovila, da je približno 60 odstotkov od njihovega vzorca 854-ih žensk doživljalo čustvene stiske po splavih. Pri 16-ih odstotkih žensk je bila ta stiska označena kot »huda« in potrebna profesionalne psihiatrične oskrbe. Poleg tega je preko 70 odstotkov žensk navedlo, da ne bi nikoli več razmišljale o splavu, če bi se soočile z neželeno nosečnostjo.

Reardon in Rue se strinjata, da je potrebno nameniti več pozornosti tudi nekaterim drugim ugotovitvam, ki jih je navedla skupina Majorjeve. »Raziskava Majorjeve nedvomno dokazuje prisotnost zapoznelih reakcij,« pravi Reardon. »Ugotovila je, da se negativna čustva in nezadovoljstvo z odločitvijo splava s časom povečujejo tudi med njeno končno manj rizično skupino žensk. Poleg tega, je le malo žensk navedlo pozitivne občutke in v povprečju ženske niso navedle nikakršnih ugodnih posledic njihovega splava. Ta splošna ambivalenca v zvezi s splavom skupaj s težnjo rastočih negativnih odzivov nasprotuje trditvi, da splav v splošnem koristi ženskam.«

Čeprav so se Majorjeva in njeni sodelavci večinoma osredotočili na psihološke posledice splava, so ugotovili tudi, da je 17 odstotkov žensk imelo fizične težave, kot so krvavitve in medenična vnetja, povezana s splavom. »Ta delež je precej višji, kot priznavajo izvajalci splavov,« pravi Rue. »Klinični svetovalci redko obvestijo ženske o takšni stopnji fizičnih komplikacij.«

Navedene študije:

• Major, B., Cozzarelli, C., Cooper M.L., Zubek, J., Richards, C., Wilhite, M., Gramzow, R.H. (2000). Psychological responses of women after first-trimester abortion. Arch Gen Psychiatry. 57(8):777-84. Celotno besedilo je objavljeno na spletu.
• Soderberg, H., Andersson, C., Janzon, L., & Soderberg, N-O. (1998). Selection bias in a study on how women experienced induced abortion. European Journal of Obstetrics & Gynecology and Reproductive Biology, 77:67-70.
• Soderberg, H., Janzon, L., & Soderberg, N-O. (1998). Emotional distress following induced abortion: A study of its incidence and determinants among abortees in Malmo, Sweden. European Journal of Obstetrics & Gynecology and Reproductive Biology, 79:173-178.

Vir:

• Afterabortion.org