V reviji Ona je bilo objavljeno pretresljivo pričevanje o splavu in posledicah za odnose...

Sem mlad moški. Vem, da tole berejo predvsem ženske, a potrebujem nasvet, pomoč. S punco sva skupaj štiri leta, doma je iz drugega konca Slovenije, a je živela pri meni. Sam delam in sem preživljal oba, ona je študirala. Pred nekaj meseci sva zanosila in bil sem popolnoma zmeden. Saj ne, da si ne želim otrok, a prišlo je prezgodaj. Za naju sem imel načrte, da bova še potovala, pa se iz najema preseliti v garsonjero, ki mi jo želi prepustiti teta in da napredujem v službi. 

Po mnogih težkih dneh in pogovorih sva se skupaj (takrat sem bil prepričan v to, da je tudi ona enakega mnenja) odločila, da naredi splav. Bilo je mučno, grozno in težko jo gledati kako joka. Krivdo za splav je valila na sebe, da ni bila dovolj pogumna in se odločila za otroka. Poskušal sem ji dopovedati, da sva se oba tako zmenila, ker imava še mnoge načrte, a ni pomagalo. 

Odšla je domov k svojim staršem. Ne javi se mi več na klice, odpiše mi, da potrebuje čas in naj ne silim vanjo, naj ne pridem in da se bo že sama javila, ko bo začutila. Meni se meša, rad jo imam in želim se poročiti z njo. Kaj naj naredim?

Bralec

Kot prvo je treba upoštevati željo vaše punce, ki potrebuje čas, da odžaluje in se sooči s svojimi občutki krivde, žalosti, jeze, obupa in vseh ostalih težkih čustvenih stanj, da je prišlo do splava. Verjamem, da želi prostor, da v miru joka in besni v sebi, verjetno tudi na vas, da niste bili bolj močan in odgovoren moški in da se niste zavzeli za to, da otroka obdržita.

Vem, to je res čustveno izjemno močna odločitev. S posledicami odločitve je potrebno živeti, vedeti, da bi se morebiti življenje drugače obrnilo, če bi otroka rodila in bi s tem vidva imela družinico, četudi v najetem stanovanju in z manj razkošja, kot sta želela oziroma načrtovala. Tukaj res ni prostora za enoznačno kazanja s prstom, vsak od nas ima svoje razloge za postopke in odločitve v svojem življenju.

Tudi vas čaka v vaših čustvih tek do pekla in nazaj, ker se zavedate, da ste morebiti bili rahlo egoistični in ste želeli svojo žensko zgolj zase. Verjetno se zavedate, da z rojstvom dojenčka ženska za nekaj časa zanemari potrebe svojega moškega, ker se osredotoča na malo bitje in na to še niste bili pripravljeni. Soočite se s žalostjo, jokajte, kajti žalost je potrebno izjokati, kot sama naročim strankam, ko žalujejo. Odrastite in kot moški prevzemite odgovornost za odločitev na svoja ramena in punci poskušajte zmanjšati breme krivde s tem, da jo prevzamete nase. Dovolite ji, da čas naredi svoje in zmanjša bolečino. In ob tem se tudi vi sami naučite o sebi kaj več, recimo, da presežete egoistične potrebe, da z večjo empatijo vstopate v odnos in da se ob tem zavedate, da boste mogoče svojo partnerko izgubili, četudi jo imate radi. 

Namreč, ko spremljam zgodbe posameznikov v podobni situaciji, zlasti ko pride do splava, se zelo pogosto zgodi, da ženska ne zmore čustvenih pritiskov, zlasti obžalovanja, in da ji že pogled na partnerja, ki ji ni preprečil njene odločitve za splav, povzroča slabo vest. Takrat se tudi zgodi, da prekinejo zvezo. Ne morejo več biti v odnosu, hočejo same najti pot iz občutkov krivde, jeze, obžalovanja in ob tem ne zmorejo prenašati še moškega, ki je vse to povzročil. Ni recepta in ni garancije, kaj bo za vašo punco delovalo in kako se bo odločila. Čas bo pokazal.

Melita Kuhar

Več: Onaplus.delo.si