Ko se srečujem z mamami, ki so bile v bližnji ali daljni preteklosti žrtve odločitve za t.i. pravico do splava, sem se začela spraševati, kaj splav prinese, kaj to dejanje dejansko pušča za seboj. Kdo s splavom pridobi in kdo izgubi? Z vsakim dnem se v meni bolj utrjuje misel: v postopkih splava ni zmagovalca, so le žrtve. Velikokrat se v debati o splavu govori le o umrlem otroku, ki je prva in najbolj očitna žrtev. Žrtve pa so tudi mama, oče, bratje, sestre splavljenega otroka, dedki, babice, ki so izgubili vnuka ter medicinsko osebje.

Najpogosteje se po pomoč zatečejo mame, ki so po splavu ostale same s svojo bolečino. Tisti, ki so se s tem dejanjem strinjali in jih v splav morda celo nagovorili ali prisilili, sedaj nočejo slišati o njenem trpljenju. Tisti, ki so bili na strani življenja, se po slavu mnogokrat znajdejo v poziciji sodnika, ki presoja in obsoja. A vsak, ki je žrtev splava, ima pravico do sočutne besede, do pomoči, da bi lahko prišel do osvoboditve, odpuščanja, miru, ki jih nudi le Bog.

Postabortivni stres se lahko začne kazati nekaj mesecev, let ali celo desetletij po splavu. Kaj pa mame po umetni prekinitvni nosečnosti sploh doživljajo?

Nekateri znaki postabortivnega stresa so:
• žalost in/ali občutek izgube,
• otopelost in težnja po izmikanju mislim na splav,
• povečanje nevarnih ali nezdravih aktivnosti (zloraba alkohola/drog, motnje hranjenja, rezanje, priložnostna in brezbrižna spolnost ter druga tvegana vedenja),
• depresija, ki traja dlje kot dva tedna in je močnejša kot »otožnost«,
• anksioznost, napadi panike ali povečanje fobij,
• samomorilne ali samouničevalne misli ali poskusi,
• obsesivne misli o postopku splava ali nagnjenost k zatiranju spominov in detajlov te izkušnje,
• nočne more in /ali težave s spanjem,
• prizori izkušnje splava,
• nagnjenost k temu, da vas je lahko prestrašiti ali občutek pretiranega stanja pripravljenosti,
• obsesiven nadzor nad ljudmi, postopki ali stvarmi,
• težave pri sprejemanju odločitev,
• izguba zanimanja za običajne pomembne aktivnosti,
• nezmožnost opravljanja normalnih aktivnosti v skrbi zase,
• izguba zanimanja za sanje in cilje,
• nezmožnost normalnega opravljanja dela v šoli ali službi,
• težave pri skrbi za dom, otroke ali moža/partnerja,
• težave v odnosu s partnerjem ali v drugih odnosih,
• pretirana skrb za otroke ali oddaljevanje od njih,
• težave s spolnimi odnosi in intimnostjo,
• izogibanje nosečnicam, dojenčkom ali otrokom,
• doživljanje stiske ob izpostavljenosti temam splava ali svetosti življenja na televiziji, v časopisih ali v pogovorih,
• občutki krivde in sramu,
• neprimerna jeza,
• strah za bodočo plodnost,
• obsesija, da bi blesteli v šoli ali službi,
• želja po ponovni zanositvi, da bi »nadomestili« izgubljenega otroka,
• boleči odzivi ob obletnicah splava ali predvidenega termina poroda.

Ampak tudi po takšnem trpljenju lahko pride do ozdravitve notranjih ran in sprave z otrokom. Gre za proces, ki ni lahek, a prinese notranji mir, osvoboditev. Obstaja upanje!

Katarina Nzobandora
Zavod ŽIV!M