V Sloveniji obstajamo mnogi politični levičarji, ki imamo razvito najvišjo stopnjo (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja (kot bi rekel Lawrence Kohlber). Zato znamo v teh (pred)referendumskih časih svojo generalno politično opredelitev umaknuti s piedestala – določene vrednote so pač pomembnejše. Otrokove pravice in pravice staršev (mater in očetov) so po mnenju (tudi) številnih levičarjev najvišja moralna vrednota. Od psihično trdnih in moralno odgovornih ljudi je odvisna usoda družbe oz. celotne človeške civilizacije.

Pravica otrok do (moškega) očeta in (ženske) mame tudi pri moralno odgovornih levičarjih daleč presega splošno politično opredelitev, ki je pri večini Slovencev leva. Ta divji in krivični kapitalizem nam ni prav pri srcu, razlike med bogatimi in revnimi nas jezijo, tudi partizanstvo cenimo, Cerkev (kot institucija) mi ni prav blizu. Ne moremo pa nasesti ideološkemu skropucalu, ki ga je sproducirala »nedonošena« uradna politična (Združena) levica v obliki novele ZZZDR. Ta psihotično noveliran (družinski) zakonik je tako absurdno (re)konceptualiziran, da nas čudi, da tega ustavni pravniki niso izpostavili še preden je šla novela zakona v glasovalno proceduro v parlementu.  Pisci zakona leta 1976 si niti v sanjah niso predstavljali, da bi se v objemu neke psihopatske logike oz. ideologije zakon spremenil v smer, v katero so ga spremenili pobudniki noveliranja ZZZDR, s tem ko so spremenili štiri člene. Vsak, ki resnično razume koncept Ojdipovega kompleksa in vse spremljajoče atribute, vključno s tvorjenjem Nadjaza (torej moralnega razsojanja), spolne identitete in želje, ne more privoliti v to, da bi istospolni partnerji posvajali otroke in te otroke prikrajšali za (moškega) očeta in (žensko) mamo. Moralno ni prav – to je moralni in pravni absurd/paradoks –, da bi država sprejela tak zakon, za katerega se vnaprej ve, da bi proizvajal duševno ponesrečeno zaznamovane otroke, ki bodo ravno zaradi nekega slabega zakona trpeli vse življenje, predvsem pa v odraslosti. Namreč: če držijo vsi ti psihoanalitični pomisleki, država ne sme sprejeti takega zakona, ker bo mogoče tako državo nekoč tožiti. Ko lezbijke zasipavajo psihološko stroko in leve politike s svojimi za lase privlečenim raziskavami, ko trdijo, da so njihovi otroci čisto enaki oz. normalni kot drugi otroci, sploh ne vedo, da bo mehki patos tem otrokom ven udaril šele v odraslosti. In izpovedi odraslih posvojencev sedaj izkazujejo točno to. In prav te izpovedi bi morale učinkovati kot veto. In če veta ni uveljavil Državni svet, ga bomo ljudje na referendum. Ker: o tako pomembni temi si mora narod pisati sodbo sam. In levičarji smo tisti, ki moramo prevzeti odgovornost in na referendumu glasovati »PROTI« tej absurdni noveli ZZZDR.

Več:

• Blog Romana Vodeba