Nekoč je bila Ona spodobna ženska revija oz. priloga Dela. (Pa ne zato, ker sem bil jaz njen reden gost.) Vpliv feminizma pa je tudi to revijo/prilogo izmaličil – bolje rečeno: ideološko izmaličene so postale novinarke, ki pišejo za to Delovo revijo/prilogo. A kako naj bo drugače, če se je »pokvarila« glavna urednica Sabina Obolnar. Nekoč je domala blestela in se dolga leta upirala feminizmu, in bila kot taka tudi osovražena s strani feministk. Na koncu (jim) je podlegla, očitno s srcem, torej z užitkom. V svoji kolumni oz. uvodniku t. r. »njene« One se je lotila – beri: ga napičila – mojega sotrpina v borbi proti noveli ZZZDR, proti teoriji spola (gender) in proti feministično-LeGeBiTrovskim lobijem (ki otrokom jemljejo pravico do očeta in matere, torej tradicionalne družine), Aleša Primca.

Prav smešno je – meni je sicer grozljivo – kako se človeku – bolje rečeno »človekinji«, da ne bom seksističen – lahko omrači um, ko hoče nekomu na silo, v objemu ideologije (feminizma), najti nek zdrs. To, da Obolnarjeva Primcu očitna, da se ne zanima za prenapolnjene »varne hiše« in v njih trepeče, po njenem »begunske«, otroke, je absurd.  Očita mu, da njegova Civilna iniciativa in civilno gibanje »Za družino in previce otroke« in slogan »Za pravice otrok gre« zlorablja … In to je tisti miselno-analitični zdrs, ki ga pa jaz očitam Obolnarjevi. Več kot očitno je, da je Obolnarjeva stopila na olupek od banane in v svojem miselnem sklepanju padla po dolgem in po čez. Primc je res organiziral zbiranje podpisov za referendum – sam nisem imel te energije –, in to mu Obolnarjeva, zaslepljena s feministično ideologijo, v resnici očita – v isti sapi pa se absurdno sprašuje, »ali Primc ve, da so v Sloveniji varne hiše prenapolnjene?« … Od kje je sedaj varne hiše našla, se sprašujem?! To je ravno tako, kot bi se nekemu zagrizenemu vegetarijancu, ki stavka pred klavnico, očitalo, da nič ne naredi, da divje zveri v živalskem vrtu ne bi hranilo z mesom, ter da ne naredi nič za ukinitev lovskih društev, in da še vedno prijateljuje z nevegetarianci (pa tudi z nevegatarianskimi sorodniki ni skregan), pa v Mercatorju (ki ima mesnico), nakupuje ... Ali pa: da bi zagretemu nudistu očitali, da (poleti) hodi po mestu oblečen, in da je tudi doma, v stanovanju, oblečen … Človek – ali pa »človekinja« – ki naredi tak spodletel sklep, kot ga je Obolnarjeva, ne more biti kolumnist(ka) medijske hiše, kakršna je DELO, še manj urednik/ca, lahko bi pa Obolnarjeva, glede na tako pisanje (in sklepanje), prestopila k Mladini, ali pa h Kraljem ulice. Novela ZZZDR nima nič za "varnimi hišami"! Res pa je, da so "varne hiše" prepolne tudi zaradi ZZZDR (ki bi nasilje v družini lahko sankcioniral). Namreč, ko se bodo slovenske matere streznile, bodo tudi novi rodovi moških, normalni, neagresivni do žensk. Domala vsakega moškega psihopata, ki se agresivno znaša nad ženskami, namreč naredi mama (deloma/včasih v sodelovanju z očetom, torej donatorjem sperme). In Sabina Obolnar seveda tega ne ve. In zato, ker »(vele)spoštovana« in moči ter oblasti vajena urednica še marsikaj ne ve, sem ji napisal »vljudnostno«/opozorilno pismo, ki je bilo sicer (res) »vodebovsko« začinjeno, pa vendarle je bilo dobronamerno napisqano njej in ne širši javnosti. Vendar se je tako nespretno odzvala na moje pisanje in mi na koncu grozila s pravno službo Dela, sem se odločil najino korespondenco, ki se je dogajala v ponedeljek, 12. oktobra dopoldan (včeraj), plasirati v blogarski eter...

Preberite več na blogu Romana Vodeba!