Nagovor Tomaža Meršeta, predsednika Družinske pobude, 29. 9. v parlamentu, na obravnavi Zakona o preprečevanju nasilja v družini

V Družinski pobudi, društvu za družini naklonjeno družbo, pozdravljamo prizadevanja vlade, da bi čim bolj zmanjšala pojav nasilja v družini in čim bolje zaščitile žrtve tega nasilja, kadar do njega pride.

Žal pa ugotavljamo (podobno kakor nekateri strokovnjaki s področja vzgoje, pedagogike in terapevtskega dela z mladostniki in njihovimi starši), da nekatera določila v predlogu novele nikakor ne gredo v to smer.

Neustrezne definicije različnih vrst družinskega nasilja

Vlada poudarja, da naj bi s to novelo natančneje opredelili nasilje, ker naj bi bilo v veljavnem zakonu opredeljeno preveč ohlapno. Žal po pregledu novih definicij v 3. členu predloga zakona ugotavljamo, da definicije niso postale bolj natančne, ampak so se predvsem razširile in postale še ohlapnejše, tako da se lahko za nasilje razglasi skoraj katero koli ravnanje oziroma vzgojni ukrep.

Če naj bi bila »vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe«, razumljeno kot fizično nasilje, se lahko kot nasilje po tej definiciji razume tudi:
- Fizično zadržanje otroka, ki hoče steči na cesto,
- Prepoved mladostniku, da se udeleži določene zabave ali da se druži z ljudmi, za katere starši ocenjujejo, da za otroka niso primerna družba,
- Odvzem telefona ali druge digitalne naprave, ki jo otrok neprestano uporablja in ga to ovira pri učenju, domačih nalogah in drugih obveznostih,
- Fizičen poseg med pretepajoča se otroka ali mladostnika, …

Našli bi lahko še neskončno drugih primerov, ki pomenijo normalno vzgojo in nujno postavljanje meja ter zahtevanje odgovornosti otrok, ki predvsem z vidika doživljanja otroka povsem ustrezajo v predlogu zakona navedeni definiciji fizičnega nasilja. To jasno kaže, da ta definicija ni dobra in ustrezna.
Predstavniki vlade ta očitek sicer zavračajo, češ, da zakon ne prepoveduje zgoraj navedenega in da naj bi imeli starši še vedno pravico in dolžnost otrokom postavljati meje in od njih terjati odgovornost, a žal ne pojasnijo, kako to izhaja iz besedila zakona. Prav tako so doslej na vse tovrstne očitke odgovarjali zgolj z zanikanjem, da različna navedena normalna ravnanja, kljub temu, da ustrezajo napisani definiciji fizičnega nasilja, ne bodo obravnavana kot taka. Žal še nikoli niso povedali, kakšni naj bi bili kriteriji za delitev dejanj, ki vsa ustrezajo navedeni definiciji, na tista, ki so nasilje in na tista, ki to niso.

Tukaj predlog zakona pušča mnogo preveč svobode in diskrecijske pravice CSD, da enako ravnanje obravnavajo povsem različno, kar omogoča, da se lahko določene starše preganja za povsem normalno ravnanje, in da se pri drugih dopušča tudi vse kaj drugega.