"Jaz sem ta otrok!"

Dr. Stojan Adašević ne bo pozabil dneva, ko je kot študent medicine slučajno poslušal pogovor ginekolov, ki so si pripovedovali zgodbe iz svoje medicinske prakse. Eden izmed njih se je spomnil pacientke, ki je prišla k njemu, da bi končala življenje svojega nerojenega otroka, postopek pa ni uspel. Ko so se pogovarjali o tem, kaj se je zgodilo s to žensko, je Stojan, ki je poslušal ta pogovor, odrevenel. Spoznal je, da je bila nekdanja zobozdravnica iz bližnje stavbe, o kateri so govorili njegova mati!  »Zdaj je mrtva«, je pripomnil eden izmed njih, »sprašujem pa se, kaj se je zgodilo z nezaželenim otrokom.« »Jaz sem ta otrok!« se ni mogel upreti Stojan. V sobi je nastala mučna tišina. Nekaj trenutkov pozneje so zdravniki odšli.

Večkrat se je spomnil na ta dogodek. Bilo je jasno: bil je živ, ker poseg ni uspel. On pa ne bi nikoli naredil te napake. Mnogo težkih primerov so namreč napotili k njemu, saj je bil najboljši v Beogradu. »Vaja dela mojstra«, je govoril in pomagal končati od dvajset do trideset nerojenih življenj na dan. Danes ocenjuje, da je v življenju opravil nad 48.000 takšnih posegov.

Bil je prepričan, da je končanje nerojenega življenja kirurški poseg, ki se od odstranitve slepiča razlikuje samo po tem, kaj odstranimo: kos črevesja ali skupek celic. V to pa je začel dvomiti v osemdesetih letih, ko je v bolnišnice prišel ultrazvok in takrat je prvič videl notranjost ženske maternice in živega otroka. In pogosto so kosi tega otroka končali na mizi poleg njega. »Gledal sem, ne da bi videl«, se spominja, »vse pa je spremenilo po tem, ko sem začel sanjati.«
Sanjal je namreč, da hodi po travniku, polnem prelepih rož in pisanih metuljev. Kljub temu ga je prevzemal občutek strahu. Na travniku se je pojavilo vse polno veselih otrok, starih od treh do dvajset let. Posebej znani so se mu zdeli deček in dve deklici, a ni se mogel spomniti, od kod. Ko jih je namreč poskušal nagovoriti, so stekli proč in kričali. Vse to pa je v tišini spremljal mož, oblečen v belo črn habit.

Zakaj nas preganjaš?

Vsako noč se je tako dr. Adašević pretresen zbudil in ni mogel več zaspati. Neke noči je sledil otrokom, ki so bežali pred njim. Enega izmed njih je ujel, ta pa je vpil: »Na pomoč! Morilec! Rešite me pred morilcem!« Takrat se je mož, oblečen v črno, spremenil v orla, se spustil nadenj in mu otroka vzel. Zdravnik se je zbudil, srce mu je divje razbijalo, on pa je bil ves premočen.

Naslednjo noč je prosil moža, ki se mu je prikazoval, naj mu pove, kdo je. Ta pa mu je odgovoril: »Tudi če ti povem, ti moje ime ne bo nič pomenilo.« Ker je vztrajal, je mož končno odgovoril: »Pravijo mi Tomaž Akvinski«. In res, to ime mu ni nič pomenilo. Mož v črnem je nadaljeval: »Zakaj ne vprašaš, kdo so otroci? Jih mar poznaš?« Ko je dr. Adašević odgovoril, da ne, mu je odvrnil: »Zelo dobro jih poznaš. To so otroci, ki si jih pobil, ko si pomagal končevati nerojena življenja.« »Kako je to mogoče?« je dejal zdravnik.  »To so odrasli otroci. Nikoli nisem ubil rojenega otroka.« Sv. Tomaž je odgovoril:«Mar ne veš, da tukaj, v večnosti, otroci še naprej odraščajo? »Zdravnik pa se je še naprej branil: »Vendar nisem nikoli ubil dvajsetletnega fanta.« »Ubil si ga pred dvajsetimi leti, ko je bil star tri mesece,« je rekel menih.

Takrat je dr. Adašević prepoznal dvajsetletnega fanta in obe deklici. Podobni so bili ljudem, ki jih je dobro poznal, ženskam, ki jim je vrsto let opravljal splave. In ko se je zbudil, se je odločil, da ne bo nikoli več pomagal končati nerojenega življenja.

Tistega jutra ga je v bolnišnici čakal bratranec s svojim dekletom, ki je bilo naročeno za poseg končanja življenja svojega nerojenega otroka. Dr. Adašević ju je zavrnil, vendar je bil bratranec tako vztrajen, da se je vdal. Vstavil je klešče, prijel in potegnil. V kleščah je bila mala ročica. Položil jo je na mizo in ko je prišla v stik z jodom, je začela trzati. Medicinska sestra, ki je stala poleg, je zakričala, on pa je zadrhtel, vendar je nadaljeval z delom. Še enkrat je vstavil klešče, prijel in potegnil. Takrat je bila noga. Ko jo je hotel odložiti, je sestra po nesreči raztresla pladenj s kirurškimi instrumenti. Ker se je ustrašil, je spustil klešče in noga je pristala ob roki. Tudi ta se je začela premikati.

V bolnišnici še nikoli niso videli česa takega. Dr. Adašević se je nato odločil, da bo »ostalo« zmečkal in izvlekel. Ko je vse zmečkal in je ostala le še brozga, je izvlekel človeško srce, ki je še vedno bílo! Bílo je vedno šibkeje, dokler se ni ustavilo. In takrat se je zavedel, da je ubil človeka. Stemnilo se mu je pred očmi. Čez nekaj časa je zaslišal glas medicinske sestre. Pacientka je kravavela. In prvič po mnogih letih je molil: »Gospod, ne rešuj mene, reši to žensko!« Ko je snel rokavice, je vedel, da je to njegovo zadnje končanje nerojenega življenja.

Končno na pravi poti: borec za nerojena življenja

Ko je o svoji odločitvi obvestil vodstvo bolnišnice, je nastalo vznemirjenje. Noben ginekolog ni še nikoli zavrnil poslušnosti komunistični oblasti. Pritisnili so nanj. Plačo so mu zmanjšali za polovico, njegova hči je bila odpuščena, njegov sin pa je »padel« na sprejemnih izpitih za univerzo. Socialistična država, so govorili, mu je omogočila izobrazbo, da bi pomagal končevati žvljenja nerojenih otrok, zdaj pa deluje proti oblasti. Ta gonja ga je po dveh letih trajanja pripeljala na rob živčnega zloma. Bil je na tem, da bi posege spet začel opravljati, a ga je Sv. Tomaž Akvinski spet obiskal v spanju in mu rekel, da je njegov prijatelj in ga potrebuje, da se bo boril naprej. Postal je največji zagovornik življenja v Srbiji in po celi državi predaval o končanju nerojenega življenja. Dosegel je, da so na javni televiziji dvakrat predvajali Nemi krik. Na začetku devetdesetih let je parlament sprejel odlok o zaščiti nerojenih otrok, kar je bila v veliki meri njegova zasluga, vendar ga predsednik Milošević ni hotel podpisati.

Dr.Adašević rad citira Mater Terezo iz Kalkute ki pravi: »Če lahko mati prekine najbolj sveto vez in ubije svojega otroka, kaj varuje naju, da se ne pobijeva med seboj?«
»Rojeni bijemo pravo vojno proti nerojenim« pravi dr. Adašević. »V tej vojni sem večkrat zamenjal stran: najprej sem bil nerojen otrok, obsojen na smrt, nato ginekolog, ki je pomagal pri končanju življenj nerojenih otrok in sedaj sem zagovornik življenja.«

Začel se je zanimati, čemu ga je v sanjah obiskoval prav Sv.Tomaž Akvinski. Bral je o življenju sv. Tomaža Akvinskega, o katerem ni vedel ničesar. Odkril je, da se po njegovem nauku življenje začne pri moškem 40 dni  in pri ženski 80 dni po spočetju. Kaj pa je otrok pred tem? Nič? »Mislim, da mu to ne da miru v večnosti,« pravi zdravnik. Po vsej verjetnosti je Sv.Tomaž Akvinski takšno opredelitev začetka človeškega življenja povzel po Aristotelu, ki ga je zelo cenil. Dovolil je, da je Aristotel kot izjemna avtoriteta vplival nanj in s tem napravil veliko napako. Še danes jo iz večnosti pomaga popravljati.

Povzeto po LifeNews in Love One Another Magazin