Objavljamo odličen nagovor msgr. Andreja Glavana, predsednika Slovenske škofovske konference, ki ga je imel na Izredni sinodi škofov na temo družine v Vatikanu. 

V Slovenski krajevni Cerkvi se podobno kot v Zahodnem svetu soočamo s porastom vernikov, parov, ki živijo skupaj, brez civilnega in cerkvenega zakona in po drugi strani oseb, ki zaradi različnih razlogov niso mogli uresničiti svojih družinskih in zakonskih idealov. Ločeni in razporočeni so že desetletja del življenja naših katoliških občestev. Obenem pa so njihovi življenjski položaji velika priložnost za premislek naše dosedanje družinske pastorale in odnosa Cerkve do te vedno večje skupine vernikov.

Mnogi razporočeni in ponovno poročeni zakonci ter celo njihovi otroci so zaradi svojega položaja in pastoralne prakse Cerkve pogostokrat v položaju t. i. moralne krize. Zaradi neuspeha na področju družinskega življenja se številni čutijo neprimerne za globoko krščansko življenje in se zato oddaljijo od Cerkve. Še posebej to velja za ponovno poročene, ki so seznanjeni s prepovedjo prejemanja svetega obhajila in zakramenta sprave. Ob tem se lahko vprašamo, ali je takšna pastoralna praksa še v duhu Jezusove usmiljene ljubezni in ali ni takšna praksa neusklajena, ko gre za prejemanje zakramentov s strani skesanih kristjanov, katerim je dovoljeno prejemati zakrament evharistije, čeprav so ti zakrivili neprimerno večja dejanja kot so npr. umori oz. so v primeru prostitucije grobo izkoriščali otroke in ženske. Zavedam se, da je to izredno občutljivo področje, ki se dotika naše teologije na področju zakonske zveze in družine. Globoko pa sem prepričan, da bo morala Cerkev najti novo in bolj primerno pastoralno prakso, ki bo na eni strani med katoličani poglobila razumevanje zakramenta svetega zakona, na drugi strani pa preprečila evharistični umik katoličanov, ki so se pogosto, lahko tudi brez subjektivne krivde, znašli v položaju sankcije.

Ob tem bo morala Cerkev odgovoriti tudi na izziv pomanjkljive izobrazbe pastoralnih delavcev na področju družinske pastorale in moralne teologije kot tudi izdelati orodja za boljši prenos vere iz ene generacije na drugo znotraj družine. Od tega je odvisna ne samo kvaliteta naših družin, temveč tudi prihodnost naše katoliške skupnosti v Sloveniji, Evropi in svetu.

Zato predlagam naslednje predloge:

1. Cerkev naj spodbudi boljšo formacijo duhovnikov in pastoralnih delavcev na področju zakonske, družinske pastorale in spolne etike ter bioetike.

2. Sinoda naj opredeli ustrezne pastoralne in zakramentalne rešitve za primere ponovno poročenih ljudi.

3. Cerkev naj poenostavi postopke za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze.

4. Verouk naj se prenovi tako, da bo postal resnična priprava na zakonsko in družinsko življenje.

5. Sinoda naj spodbudi nastanek praktičnih navodil za starše, kako naj oblikujejo krščanski dom in kako naj v praksi posredujejo vero svojim otrokom v vedno bolj sekulariziranem in digitaliziranem svetu.

Več:

• Radio Vatikan