Množična grobišča so običajno posledica zločinov proti človeštvu, množičnih zločinov, kot so: genocid (genos-rod, caedere-ubijanje), politicid (iztrebljanje skupine oseb zaradi njihovega političnega prepričanja) in nenazadnje holokavst (pomor Judov).

V splošnem kaosu vojne in oboroženih spopadov je veliko oseb pogrešanih zaradi različnih razlogov. Vendar pa je pojem »pogrešane osebe« od nemške politike, imenovane "Nacht und Nebel"1 dalje in njihovega načrtnega, državno institucionaliziranega pobijanja Judov in Romov, dobil pomen namerne in sistematične prakse izginjanja oseb - naj gre za politične, verske, etnične, kulturne ali druge motive - in postal znan kot učinkovito orodje zatiranja.
V povojnem obdobju je mednarodna skupnost v smislu »da se take grozote nikoli več ne ponovijo« intenzivno sprejemala preventivne ukrepe zoper takšne prakse. Vendar pa dobri nameni brez sistema učinkovitega uveljavljanja niso dovolj, zato je bilo tudi v kasnejših obdobjih še veliko ponovitev omenjenih grozot (Juhl K., 2005).
Sistematična praksa »izginjanja oseb« je od leta 1978 znana pod pojmom »prisilno izginotje« (enforced disappearance). Leta 1992 so Združeni narodi sprejeli Deklaracijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 1998, ki je začel veljati julija 2002, pa je prisilno izginotje postalo v mednarodnem kazenskem pravu v celoti priznano kot zločin proti človeštvu. Smrt ni vedno, je pa pogosto končni izid prisilnega izginotja. Takšni dogodki puščajo velike posledice tudi na strani sorodnikov, in sicer ne le v obliki groze in travm, ko ne vedo, kaj se je z njihovimi najbližjimi v resnici zgodilo, pač pa v odsotnosti mrliškega lista družina trpi tudi z gmotnega vidika. Prav tako je pomemben družbeni vidik, saj so člani take družine stigmatizirani kot osebe, s katerimi se je nevarno družiti.
Genocid in zločini proti človečnosti so pogosto povezani z množičnimi grobišči, katerih namen je prikriti zločin in tudi preprečevanje individualne identifikacije. V zadnjih nekaj desetletjih so bili forenzični strokovnjaki pogosto zaprošeni, da skupaj s »komisijami resnice«, nacionalnimi in mednarodnimi sodišči, mednarodnimi organizacijami ipd. raziščejo množična grobišča v več kot štiridesetih državah po vsem svetu (Juhl K., 2005).
Preiskovalne komisije, ki se ukvarjajo s problematiko množičnih grobišč, imajo na splošno tri glavne cilje: humanitarni, pravni in zgodovinski. Vzpostavitev zgodovinskega zapisa - dejanske resnice o tem, kaj se je zgodilo - je bistvenega pomena za pravne in zgodovinske cilje in pomembno tudi za dosego humanitarnega cilja identifikacije žrtev (Juhl K., 2005).
V nalogi smo poskušali prikazati sistem urejanja problematike množičnih grobišč v petih izbranih evropskih državah: Nemčiji, Italiji, Estoniji, Latviji in Litvi, z vidika načina njihovega odkrivanja, identifikacije žrtev, ureditve pokopa in obeležitve krajev grobišč ter virov financiranja teh postopkov. Poleg tega nas je zanimalo tudi, kdo je v posamezni državi pristojen za urejanje te problematike. Predvsem pri zadnjih dveh omenjenih državah moramo izpostaviti specifiko judovskih množičnih grobišč, ki v teh državah predstavljajo večino odkritih grobišč. Judovska vera namreč prepoveduje prekop grobov in zahteva nedotakljivost zadnjega počivališča svojih pripadnikov. Za podatke o urejanju problematike množičnih grobišč drugih žrtev smo zaradi jezikovnih ovir zaprosili pristojne institucije (npr. agencije za varstvo kulturne dediščine, različna ministrstva, arhive, muzeje ipd.), a do roka za oddajo naloge nismo prejeli vseh odgovorov. 

Podatki za Latvijo in Litvo so zato osnovani na obširni dokumentaciji o obravnavani problematiki, ki je bila na voljo za judovska množična grobišča. Tudi pri drugih državah smo se morali nasloniti na podatke, dostopne na svetovnem spletu, saj (z izjemo Nemčije) tudi v teh primerih še nismo prejeli odgovorov pristojnih institucij na zaprosilo po dodatnih obrazložitvah glede posebnosti urejanja obravnavne problematike.

2 Problematika urejanja množičnih grobišč

Področja urejanja in zaščite množičnih grobišč se na neposreden ali posreden način dotika več mednarodnih pravnih dokumentov. Različne konvencije sicer postavljajo dobre standarde urejanja te problematike, a kot izpostavljajo zainteresirane civilne organizacije (npr. Lo Tishkach2 Foundation, spletna stran), gre za dokumente, ki predstavljajo zgolj priporočila in smernice, ne pomenijo pa zaveze podpisnic, da bodo nacionalno zakonodajo dejansko uredili v skladu z njimi.

2.1 Definicija pojma množično grobišče

Obstajajo različne definicije in tipologije množičnih grobišč. Vsaka opredelitev ali tipologija vključuje ali poudarja različne značilnosti, kot je na primer število pokopanih, način oblikovanja grobišča, fizični položaj teles, družbeni in pravni vidiki ubijanja ali ustvarjanja groba ipd.
Končno poročilo Komisije strokovnjakov Združenih narodov za nekdanjo Jugoslavijo množično grobišče na primer opredeljuje kot »katero koli območje, namenjeno kot kraj stalnega pokopa trupel, kjer je preprečeno njihovo premikanje z naravnimi elementi, in ki vsebujejo dve ali več trupel«. Strokovnjaki Komisije so opredelili štiri glavne vrste množičnih grobišč s poudarkom na pravnih vidikih in glede na način smrti:
- območje, kjer so trupla ne nezakonito ubitih civilistov in vojakov, pokopanih na primeren način;
- območje, kjer so trupla prej omenjenih pokopana na neprimeren način;
- območje, kjer so trupla žrtev množičnega pokola pokopana na primeren način;
- območja, kjer so prej omenjene žrtve pokopane na neprimeren način.
Ne nezakoniti (oz. zakoniti) razlogi za ustvarjanje množičnih grobov so lahko sanitarne potrebe, časovne omejitve, varnostni razlogi in število smrtnih žrtev.
Še ena definicija, ki se osredotoča na pravne vidike, je definicija posebnega poročevalca Združenih narodov za izvensodne, nagle (po hitrem postopku) ali samovoljne/arbitrarne usmrtitve, ki množično grobišče opredeljuje kot mesto, kjer so zakopane tri ali več žrtev izvensodnih, naglih ali samovoljnih usmrtitev, ki niso umrle v boju ali oboroženih spopadih. To opredelitev je uporabljalo tudi Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo. Tudi ta opredelitev zajema različne oblike grobov, kot so vaški vodnjaki in naravne grape (Juhl K., 2005).

2.2 Urejanje problematike množičnih grobišč v Sloveniji

V Sloveniji se problematike množičnih grobišč dotika več zakonov. Zakon o kazenskem postopku določa postopek ob odkritju grobišča, s katerim se zavarujejo sledi kaznivega dejanja, zberejo dokazi in oblikuje kazenska ovadba na podlagi katere državni tožilec (ob ustreznih dokazih) od preiskovalnega sodnika zahteva uvedbo preiskave. S tem se začne kazenski postopek. Po zaključku preiskave mora državni tožilec na podlagi ugotovljenih dejstev predlagati dopolnitev preiskave, vložiti obtožnico ali pa odstopiti od pregona. Če kazenski pregon zaradi pomanjkljivih dokazov ni mogoč, je policijsko in tožilsko delo zaključeno, postopek pa se nadaljuje po določilih Zakona o vojnih grobiščih in Zakona o varstvu kulturne dediščine.
Izkop grobišča je možen na podlagi sodne odreditve oz. dovoljenja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za izvedbo postopkov ugotavljanja obstoja vojnega grobišča. Grobišča so po Zakonu o varstvu kulturne dediščine umeščena med objekte varovanja v smislu kulturne dediščine (arheološke ostaline). Vsakršni poseg na takem mestu mora zato potekati v skladu z raziskovalno metodologijo odstranjevanja arheoloških plasti. Zato je potrebno kulturno- varstveno soglasje (Pahor D., 2011).
Leta 1990 je bila ustanovljena Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, za katero strokovno-tehnične in administrativne naloge opravlja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ).
Naloge komisije so:
- spremljanje evidentiranja večjih grobišč ter števila in območja večjih pobojev in revolucionarnih žrtev med II. svetovno vojno in po njej na območju Republike Slovenije;
- priprava konkretnega programa aktivnosti za ustrezno zavarovanje in vzdrževanje teh grobišč;
- dajanje mnenj o vprašanjih, ki se nanašajo na obstoječa in na novo odkrita grobišča ter grobove množičnih pobojev;
- sodelovanje v postopku za pridobitev idejne rešitve za označitev - zaznamovanje vseh drugih tovrstnih grobišč v Sloveniji;
- tekoče spremljanje ureditve Spominskega parka Teharje, (gradnja) v Kočevskem Rogu pod Krenom, skupni spomeniki;
- posredovanje predlogov in pobud Vladi Republike Slovenije v zvezi z ureditvijo in obeležitvijo grobišč.
Komisija enkrat letno poroča Vladi Republike Slovenije o svojem delu. V okviru MDDSZ je leta 2008 začela delovati tudi Služba za vojna grobišča, ki pa je bila leta 2011 ukinjena (MDDSZ, spletna stran).
Novembra 2001 se je Vlada RS zavezala, da bodo državni organi storili vse, da se grobišča najdejo, označijo in kjer je potrebno, posmrtni ostanki tudi prekopljejo. Naloga je bila najprej dodeljena prej omenjeni komisiji, leta 2002 pa je projekt evidentiranja grobišč prevzelo Ministrstvo za kulturo, ki ga izvaja po metodologiji Registra kulturne dediščine. Del obveznosti pa je leta 2003 prevzelo še MDDSZ (enotno varstvo grobišč vseh med vojno in zaradi vojne umrlih oseb).
Po odkritju potencialnega grobišča je na vrsti sondiranje in prekop. Na podlagi Zakona o vojnih grobiščih to opravlja Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. O tem se predhodno obvesti policijo in državno tožilstvo. Vlada lahko na podlagi izkazanega javnega interesa sprejme sklep, da MDDSZ financira in vodi postopek prekopa ali pa določi sofinanciranje več subjektov, ki imajo za to upravičen interes. Slednji so tudi tisti, ki lahko zaprosijo za izvedbo prekopa (svojci, fizične ali pravne osebe). Natančneje postopek ureja Protokol postopka prekopa vojnega grobišča. Ob najdbi posmrtnih ostankov se dela zaustavijo, da lahko antropološki ali sodnomedicinski strokovnjak poda mnenje, če gre za ostanke kosti človeškega izvora. Pri prekopu se plasti zemlje nad skeleti odstirajo po posebnih forenzičnih metodah, pri najdenih skeletnih ostankih pa se zavaruje tudi vzorce DNK in vse predmete, iz katerih je mogoče pridobiti informacije o žrtvah in zločinu. Najdeni predmeti so hkrati tudi zgodovinski predmeti in so kasneje odstopljeni Muzeju novejše zgodovine. Prekope po predpisanih načelih izvajajo ponudniki, izbrani na javnem razpisu MDDSZ.
Komisija pri izbiri grobišč za izkope zaradi omejenih finančnih in kadrovski sredstev daje prednost tistim grobiščem, pri katerih lahko utemeljeno domneva, da so v njih žrtve slovenskega porekla in glede na informacije o mogočem številu žrtev.
Pri grobiščih, kjer gre za predvidoma žrtve italijanske ali nemške narodnosti, prekopi grobišč potekajo na podlagi dvostranskih sporazumov med državama (Pahor D., 2011).
Za urejanje vojnih grobišč v Sloveniji je letos zagotovljenih okoli 500.000 evrov, od tega 160.000 evrov za postavitev spomenika vsem žrtvam vojn ter za sanacijo rudnika v Hudi Jami (RTVSLO, spletna stran).

3 Ureditev problematike množičnih grobišč v izbranih državah

3.1 Italija

Varstvo posmrtnih ostankov italijanskih vojakov, ki so umrli zaradi vojne med 24. majem 1915 in 31. oktobrom 1920, je urejeno z zakonom, ki je bil sprejet leta 1931. Njihovi posmrtni ostanki se bodo trajno hranili na pokopališčih in v kostnicah. Po drugi svetovni vojni je bil sprejet zakon, ki je dopolnil že veljavnega, in sicer Čast padlim v vojni (Onoranze ai Caduti in guerra, LEGGE 9 gennaio 1951, n. 204). Zakon je dodatno opredelil obveznosti v zvezi z varstvom grobišč, in sicer obveznost popisa, začasnega in naknadnega dokončnega pokopa trupel.
Leta 2010 je bil sprejet nov zakon, in sicer Vojaški zakonik (Codice dell'ordinamento militare, Decreto Legislativo 15 marzo 2010, n. 66). Zakonik opredeljuje med drugim tudi varstvo vojnih grobišč, na katerih so pokopani italijanski vojaki (tako doma kot v tujini), in sicer v členih od 265 do 277 ter 567.3 4
Vojna grobišča so pokopališča, kostnice in spomeniki. So državna lastnina.
Varstvo grobišč žrtev vojne zagotavlja ministrstvo za obrambo, v okviru katerega deluje Komisariat za čast padlim (Commissariato generale per le onoranze ai Caduti)4. Za vodenje je pooblaščen visok vladni komisar.
Komisar je pristojen za obveznosti v zvezi z varstvom grobišč (267. člen Vojaškega zakonika):
a)  italijanskih vojakov, ki so umrli zaradi vojne med 24. majem 1915 in 31. oktobrom 1920;
b)  italijanskih vojakov in vpoklicanih, umrlih zaradi vojne od 10. junija 1940 do 15. aprila 1946 bodisi v domovini ali zunaj nje, vendar pod pogojem, da je bilo za vpoklicane ob dodelitvi vojne pokojnine njihovim družinskim članom ugotovljeno, da so umrli v vojni;
c) vojakov in civilistov, umrlih po 10. juniju 1940 v ujetništvu ali internaciji;
d) partizanov in domoljubov, umrlih po 8. septembru 1943 v osvobodilnem boju;
e) vseh civilistov, umrlih po 8. septembru 1943 kot talci ali zaradi represalij;
f) trgovskih mornarjev, umrlih zaradi vojne v obdobju od 10. junija 1940 do 15. aprila 1946;
g) vojakov in civilistov, umrlih zaradi dogodkov med vojno v nekdanjih italijanskih kolonijah v Afriki, v italijansko-turški vojni in v Španski državljanski vojni;
h) vojakov in civilistov, umrlih med vojnami za neodvisnost (združevanje Italije) po 4. marcu 1848;
i) vojakov in civilistov, umrlih v mirovnih misijah;
j) vojakov, umrlih v vojni v času italijanske socialne republike;
k) vojakov (začasen pokop), ki so se vojskovali v okviru tujih oboroženih sil med drugo svetovno vojno in so umrli v Italiji;
l) sovražnikovih vojakov v smislu določil Ženevske konvencije.
Skrb za grobove za zgoraj omenjene kategorije umrlih oseb (od a do i in k) je obveznost države le v primeru, če za grobove niso poskrbeli svojci umrlih (ali pa da ne poskrbijo, kljub temu, da jim komisar lahko dodeli določena sredstva v ta namen sporazumno z ministrstvom za gospodarstvo in finance) (267. člen Vojaškega zakonika).
Komisar lahko odredi ukinitev tistih vojnih pokopališč ali oddelkov, ki zaradi svojega položaja ter tehničnih in drugih razlogov, ne nudijo možnosti za trajno ureditev. Posmrtni ostanki pokopanih na ukinjenih pokopališčih se prenesejo v druge kostnice in za to posebej urejene kraje (272. člen Vojaškega zakonika).
Posmrtne ostanke, za dokončen pokop katerih je poskrbela država, lahko zainteresirane stranke zahtevajo na podlagi skupne zahteve in pokritja stroškov.
Ureditev pokopa v tujini je praviloma zaupana organizacijam z dotičnega ozemlja.
Država začasno in dokončno urejena vojna grobišča dodeli v trajno vzdrževanje in varstvo občinam, kjer se grobišča nahajajo. Za vzdrževanje zagotavlja država občinam celotno ali delno povračilo stroškov. Občine morajo skrbeti tudi za varstvo vojnih grobov na civilnih pokopališčih ter za to lahko dobijo od države denarno pomoč. Zakon določa, da se znesek, ki ga dobijo občine v te namene, določi na predlog komisarja, odobri ga ministrstvo za obrambo v dogovoru z ministrstvi za gospodarstvo, finance in notranje zadeve (271. člen Vojaškega zakonika y Sredstva za varstvo vojnih grobišč, vključno s sredstvi za delovanje komisarja za čast padlim v vojni, se zagotovijo iz državnega proračuna oz. iz dela proračuna ministrstva za obrambo (567. člen Vojaškega zakonika).
Italijanski senat je leta 2004 sprejel zakon, ki razglaša 10. februar za dan spomina na žrtve fojb in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni. Zakon določa, da je treba vedenje o tragičnih dogodkih ob italijanski vzhodni meji širiti v šolah ter z znanstvenimi srečanji in študijami ohranjati spomin nanje. Svojcem žrtev fojb pa se podeli spominske plakete in značke, vendar to ne velja za tiste usmrčene, ki so se borili proti nasprotnikom fašizma. Glavna pobudnica zakona je bila stranka Nacionalnega zavezništva (vir: RTV Slo).
Italijanska vlada je namenila 28 milijonov evrov sredstev, ki se bodo ob stoletnici prve svetovne vojne v letih od 2014 do 2018 porabili za obnovo vojnih spomenikov in sicer za restavriranje šestih vojnih grobišč (Redipuglia, Cima Grappa, Asiago, Montello, Cadut d’Oltremarie, Oslavia) treh italijanskih vojnih pokopališč v tujini (Bligny v Franciji, Mauthausen v Avstriji, Kobarid v Sloveniji), ter izdelavo kataloga spomenikov padlim v prvi svetovni vojni v Italiji (vir: Funerali).

3.2 Nemčija

Nemčija je problematiko vojnih grobov uredila z zveznim Zakonom o grobovih (Gesetz über die Erhaltung der Gräber der Opfer von Krieg und Gewaltherrschaft (Gräbergesetz))- GräbG), zvezne dežele pa so za njegovo izvedbo sprejele še svoje zakone in v njih natančneje opredelile svoje pristojnosti in organe. Zakon se nanaša na žrtve vojne in diktatur. Za namen ima ohranjati spomin na žrtve in bodoče generacije spomniti, kakšne grozne posledice imata lahko vojna in diktatura.
Iz zakona izhaja temeljna pravica mrtvih do počitka in s tem do trajnega obstoja groba. Lastniki zemljišč morajo dopustiti obstoj groba in omogočiti dostop do njega. Zato lahko dobijo odškodnino, v določenih primerih pa je možna tudi razlastitev.
Dolžnost zveznih dežel je, da ugotovijo oz. popišejo vojne grobove na svojem ozemlju in da o njih vodijo sezname. Dežele morajo skrbeti, da se grobovi na njihovem ozemlju ohranijo, uredijo oz. postavijo, vzdržujejo in negujejo. Te naloge so dežele prenesle na občine. Podzakonski predpis5 še določa, da mora vsak vojni grob biti dostojno zadnje počivališče. Grobovi naj bodo po možnosti na pokopališčih, ki naj bodo dostojno, preprosto in enovito oblikovana.
Prestavitev ali izkop groba je dovoljen po predhodnem dovoljenju pristojnega deželnega organa (npr. notranjega ministrstva). Mrtve se pokoplje v skupinski grob na vojaška grobišča. Dovoljenje se izda zlasti, če gre za raztresena posamezna grobišča (6. člen GrabG).
V Nemčiji se še danes odkrijejo nova grobišča, gre lahko za posamične ali množične grobove. V obeh primerih jih lokalne oblasti prekopljejo na najbližje vojaško pokopališče. Stroške pokrijejo dežele, katerim pa zveza iz zveznega proračuna daje letne pavšale. Če se v posamezni deželi na novo odkrije vsaj 500 dodatnih žrtev, se pavšal primerno zviša. Zakon še določa, da se na novo najdeni posmrtni ostanki praviloma pokopljejo v skupinski grob (povzeto po GrabG in po odgovoru Zveznega ministrstva za družino). Kostnice niso nikjer omenjene.
Glede identifikacije zakon določa, da se lahko odredi odprtje groba. To pa je mogoče le, če identifikacije ni mogoče opraviti na drug način in če je z veliko verjetnostjo pričakovati ugotovitev istovetnosti. Pred tem poda mnenje Nemška organizacija za obveščanje bližnjih sorodnikov nekdanjega Wehrmachta (WASt6). Kdor ima neupravičeno v posesti razne dokumente (npr. popise padlih, vojaške knjižice) ali stvari, ki bi lahko pripomogli k identifikaciji, jih mora izročiti WASt.
Podzakonski predpis še določa, da se mora pred prestavitvijo groba ali identifikacijo neznane žrtve dobiti mnenje upravitelja pokopališča (Friedhofstrager) in obvesti javnost.
Po podatkih, ki smo jih prejeli od Zveznega ministrstva za družino, se poskuša ugotoviti identiteto umrlih, kar pa je težko. V primeru vojakov in vojnih ujetnikov je to v sodelovanju z WASt lažje, zlasti če se najde identifikacijsko značko (značka, ki vsebuje podatek o enoti in številki vojaka) ali kakšne druge predmete (pisma, dokumente), ki jih je umrli imel pri sebi. V številnih primerih pa identifikacija ni mogoča. DNA testi se ne opravljajo.
V zvezi s financiranjem zakon določa, kaj plača zveza po GrabG: odškodnine v primeru zmanjšane rabe nepremičnine, prekope (s tem je mišljen prenos groba), identifikacijo, stroške za določanje vojnih grobov in vzdrževanje njihovih seznamov. Izrecno je tudi določeno, česa zveza ne plača - med tem je tudi postavljanje ali vzdrževanje spomenikov, spominskih dvoran itd. Po podatkih omenjenega zveznega ministrstva zveza pokrije le stroške enostavnih lesenih križev. Če so na pokopališčih spomeniki, jih vzdržujejo občine ali cerkvene skupnosti.

V zveznem proračunu je Nemčija za naloge po navedenem zakonu (GräbG) namenila v letu 2012 skoraj 38 milijonov evrov, leta 2013 pa je v proračunu namenjenih 37 milijonov evrov. Večji del zneska (okoli dve tretjini) se nameni kot pavšal deželam za postavitev, vzdrževanje in oskrbovanje grobov (ta denar dežele nakažejo občinam glede na število grobov oz. njihovo površino), za prekope in identifikacijo. Preostali del zneska je namenjen odškodninam lastnikom zemljišč, na katerih se nahajajo vojaški grobovi (povzeto po spletni strani: Bundeshaushalt- info.de). Kot povedano, se pavšal zviša, če se najde več kot 500 novih grobov oz. žrtev.
V zvezi z vojnimi grobovi je treba v Nemčiji omeniti organizacijo Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge (v nad.: Volksbund). Gre za humanitarno društvo, katerega je nemška vlada pooblastila predvsem za skrb za vojne grobove padlih vojakov v tujini, vendar opravlja tudi svetovanja in druge naloge v Nemčiji, saj svetujejo nemškim občinam pri vzdrževanju in skrbi za vojne grobove. Organizacija sodeluje z WASt in z Rdečim križem. Imajo posebno službo, ki se ukvarja z odkopavanjem grobov in prekopom na skupna pokopališča po Evropi in v Nemčiji (gre za okoli 45.000 ekshumacij letno). Iz gradiva, ki ga je Volksbund pripravil kot učni pripomoček za šole, izhaja, da je še 60 in več let po vojni še vedno aktualna temeljna naloga Volksbunda: iskanje žrtev, njihova identifikacija in prekop na centralna skupna pokopališča. Medtem ko gre v t.i. starih nemških deželah bolj za skrb za obstoječe grobove (financirano iz javnih sredstev), gre v novih deželah še za iskanje, prekopavanje in identifikacijo. Pri identifikaciji se zanašajo predvsem na identifikacijsko značko vojakov (gl. zgoraj), ki so jo praviloma nosili okoli vratu. Identiteto se ugotovi s pomočjo WASt. O vsaki najdeni žrtvi Volksbund pripravi poseben zapisnik (t.i. Umbettungskladde), v katerem se navede kraj najdbe, velikost telesa (dolžina kosti rok in nog, velikost čevljev), morebitne zaceljene zlome kosti, značilnosti zobovja, ocenjeno starost žrtve in najdene predmete. Za identifikacijo so pomembni npr. poročni prstani, ure, orožje, gumbi uniforme, in morebitne fotografije in dokumenti, če seveda niso že prepereli. Iz poškodb se pogosto vidi, ali je šlo za usmrtitev, kaznovanje dezerterja itd.
Če žrtev nima identifikacijske značke, je identifikacija po toliko časa komaj še možna. Ta je npr. možna, če bližnji sorodniki lahko dajo podatke o zaceljenih zlomih, značilnosti zobovja itd. Takoj po vojni so bile pomembne fotografije, beležnice in dokumenti, ki so jih umrli imeli pri sebi, zdaj pa to praktično ni več uporabno. Tudi po podatkih Volksbunda je identifikacija z DNA sicer teoretično možna, ampak zaradi velikega števila žrtev preveč zamotana in predraga. (povzeto po gradivu: Projektmöglichkeiten auf Kriegsgräberstätten).
Pristojnost: na zveznem nivoju sodi zakon v pristojnost Zveznega ministrstva za družino, starejše, ženske in mladino (Bundesministerium für Familie, Senioren, Frauen und Jugend), izvedba na deželni ravni pa je v pristojnost notranjih ministrstev (npr. Brandenburg, Mecklenburg-Vorpommern) ali npr. Ministrstva za socialne zadeve in varstvo potrošnikov (npr. Saška). Občine so odgovorne za ugotavljanje oz. določanje, ter vzdrževanje grobov, vodenje seznamov in dajanje informacij o vojnih grobovih. Notranje ministrstvo ali deželna direkcija (Landesdirektion npr. na Saškem) pa za določanje in izplačevanje odškodnin za zemljišča, izdajanje soglasij za prekope in identifikacijo žrtev.
V Mecklenburg-Vorpommernu npr. je pokopanih okoli 68.500 žrtev vojne in diktatur, od tega večina (čez 47.000) žrtev v skupinskih grobih na 587 vojaških pokopališčih (povzeto po brošuri Zeichen der Geschichte).
Na Saškem je žrtev še več: okoli 150.000 (na več kot 900 vojaških pokopališčih), od tega le manjši del (26.000) v posameznih grobovih, vsi ostali so pokopani v skupinskih grobovih v površini nad 90.000m2. Še vedno najdejo nove grobove. V kolikor se najdejo novi posmrtni ostanki, najditelj o tem obvesti mestno oz. občinsko upravo. Slednja obvesti policijo, državno tožilstvo in Volksbund. Volksbund razišče velikost grobišča oz. število žrtev. Občina in dežela se skupaj s Volksbundom odločijo, ali lahko žrtve ostanejo tam, kjer so. Če je potreben prekop, to opravi Volksbund in posmrtne ostanke ponovno pokoplje na najbližjem pokopališču v skupinskem grobu. Po informaciji, ki smo jo prejeli od Deželne direkcije Saške, je v drugih deželah nekoliko drugače, saj so določile po eno centralno pokopališče, na katerega se opravi prekop, če obstoječe mesto ni primerno. Vse potrebne stroške krijejo iz pavšala, ki ga dežele dobijo od zveze. Identifikacija se pri prekopu opravi, če je možna. Zvezni zakon določa, da je treba vojne grobove ohranjati, temu pa služi njihova ureditev, vzdrževanje in negovanje. Spomenike se zato lahko iz teh sredstev financira le, če so neločljivo povezani z grobom in če izpolnjujejo funkcijo nagrobnega spomenika, če torej vsebujejo ime in datum rojstva in smrti žrtve. Še posebej pa velja, da se sredstev iz zveznega proračuna, namenjenih za namene po tem zakonu, ne sme nameniti za spomenike, v okolici katerih ni vojnih grobov (povzeto po dopisu Landesdirektion Sachsen z dne 23. 4. 2014).
Tudi v deželi Brandenburg še vedno prihaja do odkritja novih grobov, zlasti pri gradbenih in gozdnih posegih. Po nekaterih podatkih je odkritih po okoli 300 grobov letno. Najdene tudi v tej deželi prekopljejo pristojni iz Volksbunda, in sicer na enega od štirih za to določenih pokopališč. Za te grobove potem skrbi občina ali mesto. Sistematičnega iskanja grobov ni, saj ta dolžnost po zakonu ne obstaja. Ugotavljanje grobov pomeni, da morajo občine voditi sezname znanih grobov. Seveda pa se domnevne grobove ali informacije o njih razišče - to opravi Volksbund. Glede identifikacije velja enako, kot je opisano zgoraj, opišejo se zunanje značilnosti žrtve in pregledajo morebitni predmeti. To opravi pristojni Volksbunda kar pri izkopu. Po Zakonu o vojnih grobovih se genetske preiskave z namenom identifikacije ne financirajo. Že pokopane v vojnih grobovih se zaradi identifikacije le izjemoma odkoplje (8. člen zakona). Iz zveznih sredstev se spomenikov ne financira, dežela pa nekaj denarja nameni za obnovo velikih spomenikov (npr. ruskim vojakom) in s tem pomaga občinam pri njihovi sanaciji (povzeto po dopisu Notranjega ministrstva Brandenburg z dne 10. 4. 2014).

Baltiške države

Litvanski parlament je leta 1999 sprejel Resolucijo o vzdrževanju grobov ali grobišč prebivalcev baltiških držav, ki so bili podvrženi nasilju. V njej je zapisano, da je bilo v baltiških državah v času sovjetskega režima na stotine tisočev prebivalcev deportiranih, zaradi nasilja in težkih življenjskih pogojev (lakota in bolezni), pa je preminilo ogromno ljudi. Kraji, kamor so bili prebivalci deportirani oz. kjer so bili zaprti, so pogosto postali kraj njihovega pokopa. Še vedno niso vsi kraji identificirani, registrirani in vzdrževani. Zato so z resolucijo pozvali vlade Estonije, Latvije in Litve, naj začno pogajanja z Rusijo in bivšimi državami Sovjetske zveze s ciljem ustanovitve komisij, ki bi lahko identificirale, dokumentirale in označile mesta grobov in grobišč (Seimas, spletna stran).
Kot smo omenili v uvodu, je v teh državah veliko grobišč, kjer so pokopani Judje (več množičnih grobišč z judovskimi žrtvami je po podatkih Sveta Evrope le še v Ukrajini - 905 (COE, spletna stran)). Njihova vera pa načeloma prepoveduje prekop človeških ostankov oz. je ta možen pod zelo omejenimi pogoji.

3.3 Estonija

Estonija je vprašanje vojnih grobov uredila leta 2007 z Zakonom o varstvu vojnih grobov (Protection of War Graves Act7). Iz uvoda zakona je razvidno, da je pri tem izhajala iz načela varovanja, spoštovanja in dostojanstvenega ravnanja s posmrtnimi ostanki ljudi, ki so umrli zaradi posledic vojne na ozemlju Estonije, ter iz spoznanja, da je pokopavanje oseb, ki so umrle zaradi vojne, na neprimernih mestih v nasprotju z evropsko kulturo in v nasprotju s tradicijo spoštovanja spomina na umrle in spoštovanja njihovih posmrtnih ostankov. Pri tem se Estonija zaveda svojih mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz Dodatnega protokola k Ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Protokol I).
Zakon uvodoma določa, kdo je žrtev vojne, v nadaljevanju pa ureja pravno varstvo in ohranjanje vojnih grobov v Estoniji, javni dostop do njih, postopek označevanja, pogoje in postopek za prekop na pokopališča itd.
Vojna grobišča morajo biti označena. Lastnik zemljišča mora poskrbeti za ohranjanje groba in za njegovo označitev. Evidenco vojnih grobov vodi Ministrstvo za obrambo. Lastnik nepremičnine mora v 3 mesecih ministrstvo obvestiti o vojnem grobišču, ki se nahaja na njegovem zemljišču, kakor tudi o grobu, za katerega se utemeljeno domneva, da gre za vojno grobišče, in sicer takoj po njegovem odkritju. V enem letu po uveljavitvi zakona ali takoj po odkritju vojnega grobišča ali pridobitvi take nove informacije mora vsakdo, ki ima o tem podatke, obvestiti ministrstvo.
Predno ministrstvo vpiše vojno grobišče na seznam, ki ga vodi, Komisija za vojne grobove poda mnenje o tem, ali je treba posmrtne ostanke prenesti oz. ponovno pokopati. Ko je grob vnesen v seznam, ministrstvo v 30 dneh izda posebno obvestilo (t.i. protection obligation notice) kot informativni dokument lastniku ali posestniku zemljišča o omejitvah, ki so potrebne zaradi posebnega varstvenega režima grobišča. V določenih primerih (večje omejitve rabe zemljišča) je na zahtevo lastnika zemljišča možna tudi razlastitev.
Vojni grobovi se označijo na način, ki zagotavlja spoštovanje in dostojanstveno ravnanje s posmrtnimi ostanki žrtev vojne ter označuje lokacijo groba v naravi. Kjer se da, se imena pokopanih oseb označijo. Za označevanje in vzdrževanje grobov skrbi Ministrstvo za obrambo, ki za to lahko pooblasti drugo pravno osebo, ki potem skrbi za ohranjanje, obnovo in vzdrževanje vojnih grobov na javnih in vojaških pokopališčih.
Zakon posebno pozornost (tretje poglavje) posveča prekopu posmrtnih ostankov. Določeno je, da se posmrtni ostanki prekopljejo, če se nahajajo na neprimernem kraju. Kot taki zlasti veljajo parki, druge zelene površine in objekti znotraj gosto naseljenih področij, če so izven pokopališč, kakor tudi kraji, na katerih se organizirajo množične prireditve ali kjer se nahajajo zgradbe, ki niso v zvezi z grobovi. Kot neprimerne zakon določa tudi druge lokacije, ki ne omogočajo spoštljivega obravnavanja vojnega grobišča. O neprimernosti kraja odloča Komisija za vojne grobove, na podlagi njenega mnenja pa Ministrstvo odloči, kateri posmrtni ostanki se bodo prekopali na katero pokopališče.
Po odločitvi vlade pa se v določenih primerih lahko posmrtni ostanki prekopljejo tudi, če niso na neprimernem kraju, a je to iz drugega razloga v javnem interesu. Zakon kot primere javnega interesa navaja gradnje ali širitve gradenj v neposredni bližini grobišča, njegovo ogrožanje zaradi naravnih dejavnikov, razloge varovanja zdravja ali varnostne razloge.
Ne glede na to, ali gre za odločitev ministrstva ali za odločitev vlade, se prekop opravi čimprej, stroške pa nosi ministrstvo za obrambo, ki prekop tudi organizira ali pa za to pooblasti koga drugega. Podrobnejše zahteve določi predpis ministrstva.
Pokop se opravi na primerno pokopališče. Pri tem se, če se da, upoštevajo pogrebni običaji religije ali kulture umrlih, ves čas pa je treba zagotavljati dostojanstvo umrlih. Komisija za vojne grobove po potrebi ministrstvu poda predlog za označitev groba, postavitev spomenika ali spominske plošče. Nagrobni spomeniki ali druge označbe (nagrobne plošče ali križi) se prenesejo na novo lokacijo, na predlog komisije lahko ministrstvo odloči drugače (prilagoditev nagrobnega spomenika ali postavitev novega).
Gradbeno dovoljenje ali soglasje lokalnih vlad niso potrebni, prav tako ne dovoljenje zdravstvenih oblasti, kadar gre za prekop oseb, umrlih med prvo in drugo svetovno vojno. Zakon v določeni meri omejuje tudi pravice lastnikov nepremičnin, na katere se bodo prekopali posmrtni ostanki in prenesli spomeniki.
Oseba, ki prekop opravi, mora o tem pripraviti poročilo.
Zakon določa, da Ministrstvo za obrambo lahko odloči, da se opravi izkop (ekshumacija) in identifikacija posmrtnih ostankov neznanih oseb, kadar se utemeljeno sklepa, da gre v primeru groba za vojno grobišče, vendar se obstoja posmrtnih ostankov, določitve njihovega števila ali njihove identitete ne da ugotoviti na noben drug način.
Če se ugotovi, da gre za vojno grobišče, se prekop opravi po postopku, kot je opisan zgoraj (gl. neprimeren kraj ali javni interes). O tem ministrstvo po možnosti obvesti sorodnike identificiranih in organe drugih držav. Če to zahtevajo, se posmrtne ostanke lahko izroči sorodnikom.
Vsi, ki imajo dokumente ali stvari, ki bi lahko olajšali identifikacijo, so dolžni, da jih dajo na razpolago obrambnemu ministrstvu. Kasneje se vrnejo lastniku.
Kot je razvidno iz zakona, je za zadeve vojnih grobišč v Estoniji pristojno Ministrstvo za obrambo. Svetuje mu Komisija za vojne grobove, ki je sestavljena iz 7 članov, ki jih imenujejo različna ministrstva (notranje, zunanje, pravosodno in kulturno), Estonsko združenje za vojne grobove, dva člana pa imenuje minister za obrambo. Naloga komisije je predvsem, da svetuje ministru o prekopih oseb na neprimernih mestih, prenosu spomenikov, potrebni identifikaciji itd. Zakon je še določil, da mora komisija v enem letu po uveljavitvi zakona za vse znane vojne grobove podati oceno o primernosti njihove lokacije, potrebi po identifikaciji pokopanih in pripraviti predloge za prekop žrtev in prenos spomenikov.
Velika večina sporočil za javnost, ki se nahajajo na spletni strani estonskega Ministrstva za obrambo, v zvezi z delom Komisije za vojne grobove8, se nanaša na leto 2007 kmalu po uveljavitvi zakona, ko se je zgodil najbolj odmeven prekop. Šlo je za grobove in spomenik (t.i. bronasti vojak) padlih sovjetskih vojakov, ki so jih po ugotovitvi, da gre za javni interes (gl. zgoraj) iz parka v središču Talina prekopali na vojaško pokopališče. Iz sporočil za medije je razvidno, da so opravili arheološka izkopavanja in analizo, ki naj bi potekala v skladu z mednarodno ureditvijo, prakso in sporazumi, med njimi so Interpolov dokument Identifikacija žrtev katastrof (Disaster Victim Identification - DVI), razna priporočila in postopki za arheološke in forenzične antropološke preiskave. Pri izkopu je bil navzoč izvedenec sodne medicine, policijski izvedenec pa je ostanke označil in zapečatil. Izkopavanja so se začela z molitvijo. V naslednjih dneh so jim sledili nemiri in protesti prorusko usmerjenega prebivalstva. Prekop na vojaško pokopališče je bil opravljen približno 2 meseca po začetku del, potem ko je bilo odkritih 9 žrtev. Identifikacija s pomočjo DNA je bila opravljena tudi s posredovanjem Rdečega križa, saj so bili sorodniki v Rusiji. Estonija je bila pripravljena plačati stroške za po dva najbližja sorodnika, da se lahko udeležita pogrebne svečanosti.
S spletne strani ministrstva je razvidno, da se je Komisija v letu 2007 ukvarjala tudi z drugimi odkritimi grobišči žrtev sovjetskih okupatorjev in njihovih varnostnih organov. Potem ko so člani komisije ugotovili, da gre za vojni grobišči, so sklenili, da bodo ugotovili točno lokacijo grobišč, identificirale se bodo žrtve (informacij o njihovem številu ni), nato bodo odločili, ali je treba opraviti prekop ali pa (le) označiti kraj grobišča (povzeto po: Third meeting of the War Graves Committee convened in MOD). Podobno tudi leta 2008, ko so na griču Harjumagi odkrili posmrtne ostanke dveh oseb, ki sta najverjetneje umrli med drugo svetovno vojno - naredila naj bi se DNA analiza in po potrebi druge ekspertize (povzeto po: Archaeologists find two sets of human remains on Harjumagi Hill).

3.4 Latvija

V času sovjetskega režima v Latviji razprava o preteklosti ni bila omogočena. Šele po nastopu neodvisnosti se je začel odprt diskurz o vseh vidikih zgodovine. Še pred razglasitvijo neodvisnosti Latvije je parlament (takrat še Vrhovni svet Latvije) septembra 1990 sprejel Deklaracijo o obsodbi in prepovedi genocida in antisemitizma v Latviji (IHRA, spletna stran).
Leta 1998 je bila na pobudo takratnega predsednika države Ulmanisa ustanovljena Komisija zgodovinarjev (The Commission of the Historians of Latvia). Sestavljajo jo poklicni zgodovinarji Inštituta za zgodovino, Fakultete za zgodovino in filozofijo, Državnega zgodovinskega arhiva, Muzeja okupacije in zaposleni v kabinetu predsednika. Poleg tega pa so v sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve v delo komisije vključeni tudi tuji strokovnjaki, kar je nekakšen »varnostni ventil« za uravnoteženost pogledov.
Glavna naloga komisije je analiza "zločinov proti človeštvu, storjenih na ozemlju Latvije v času dveh okupacij (1940 - 1956)« in oblikovanje končnega poročila. Ustanovljene so bile štiri neodvisne delovne skupine, ki se delijo glede na vsebino raziskav:
1. Zločini proti človeštvu na ozemlju Latvije v 1940 -1941,
2. Holokavst v Latviji 1941 - 1944,
3. Zločini proti človeštvu na ozemlju Latvije med nacistično okupacijo med letoma 1941 - 1944,
4. Zločini proti človeštvu na ozemlju Latvije v času sovjetske okupacije med letoma 1944 - 1956 (LPRA, spletna stran).
V okviru projekta Množični grobovi na področju Baltika je bilo v Latviji odkrito skoraj 200 takih področij. Za obeležitev spominskih krajev, povezanih z žrtvami holokavsta, skrbijo latvijske judovske skupnosti, občine ali druge lokalne oblasti.
Poleg latvijskih Judov je bilo v Latvijo, kjer so jih nato v množičnem poboju ustrelili, med letoma 1941-44 pripeljano še okoli 30.000 Judov iz Nemčije, Avstrije in Češke. V nekaterih množičnih grobiščih je pokopano le nekaj žrtev, v določenih pa tudi do 35.000 (večina v okolici medvojnih taborišč).
Po letu 2005 so s spomeniki označili več deset množičnih grobišč, katerih odkritje spomenikov je običajno organizirano v skupni slovesnosti z lokalnimi oblastmi. Lokalno prebivalstvo običajno obeležitve sprejema pozitivno, občasno prihaja le do nasprotovanj glede zapisov na obeležjih (zaradi omenjanja vloge latvijskih kolaboracionistov pri poboju žrtev na primer) (Lo Tishkach Foundation, spletna stran).
Lokacije množičnih grobišč določajo na različne načine. Eden od načinov je bil, da so vse latvijske lokalne oblasti pozvali, da iz katastrskih podatkov razberejo možne lokacije. Dodatne informacije so zbrali v različnih muzejih in arhivih po vsej državi. Glede lokacij, o katerih pisni viri niso bili na voljo, so raziskovalci intervjuvali starejše lokalne prebivalce.
Večina že odkritih množičnih grobišč je v lasti lokalnih oblasti ali drugih javnih organov, kot je na primer nacionalna komisija za gozdove, nekaj pa jih je locirano na zasebnih površinah. Njihovo vzdrževanje je različno od lokacije do lokacije. Ocenjuje se, da jih več kot polovico nihče ne vzdržuje, nekaj jih je deležnih osnovnega vzdrževanja. Večja grobišča lokalne oblasti načeloma vzdržujejo. Vzdržujejo jih lahko tudi judovske skupnosti, šole, potomci, muzeji ipd.9
V Latviji nismo zasledili posebnega pravnega akta, ki bi urejal zgolj problematiko množičnih grobišč. Posredno pa se teme dotika ustava, zakonodaja, povezana z etničnimi manjšinami in kulturno dediščino ter kazenska zakonodaja.
Latvijska ustava vsebuje več določb, ki so lahko podlaga za identifikacijo in priznavanje grobišč na lokalni in nacionalni ravni. Kot območja, ki imajo verski pomen, je njihovo varstvo povezano s svobodo do veroizpovedi, pravicami manjšin in človekovimi pravicami nasploh (8. poglavje ustave; 89., 99. in 114. člen). V izogib nespoštljivemu ravnanju z zemljišči, na katerih so grobišča, se lahko uporabi 105. člen ustave, ki določa, da „se zemljišče ne sme uporabljati v nasprotju z javnim interesom.“
Na problematiko množičnih grobišč se posredno nanašajo tudi nekatere določbe Zakona o neomejenem razvoju in pravici do kulturne avtonomije latvijskih narodov in etničnih skupin. Na primer: „Vlada varuje vse nacionalne zgodovinske in kulturne spomenike in objekte na teritoriju Republike Latvije“, ali pa določba, ki predvideva kazni v primeru: „dejanj nacionalne diskriminacije ali spodbujanja nacionalne superiornosti ali nacionalnega sovraštva.“
Latvijski Zakon o varstvu kulturnih spomenikov posebej izpostavlja pokopališča kot potencialne kulturne spomenike, ki so deležni posebnega pravnega in praktičnega varstva. Lastniki kulturnih spomenikov so v skladu z zakonom obvezani za njihovo vzdrževanje. Vendar pa po podatkih latvijskega Inšpektorata za varstvo dediščine iz leta 2009 skoraj nobeno pokopališče ali množično grobišče ni bilo na seznamu zavarovanih območij.
Kazenski zakonik v 228. in 229. členu predvideva kazni za oskrunitev grobov ali trupel ter uničenje ali poškodovanje kulturnih spomenikov.
Leta 2002 so Združene države Amerike in Latvija podpisale bilateralni sporazum o varstvu in vzdrževanju določenih predmetov (v 1. členu se podpisniki strinjajo, »da bodo varovali in vzdrževali kulturno dediščino vseh nacionalnosti, religij, etničnih skupin..., ki prebivajo ali so prebivale na ozemlju Latvije«). Sporazum grobišča uvršča med kulturno dediščino. Na zakonodajo sporazum menda ni imel posebnega vpliva, je pa spodbudil Inšpekcijo za varstvo dediščine in lokalne oblasti k identificiranju in označevanju množičnih grobišč (povzeto po Lo Tishkach Foundation, spletna stran).

3.5 Litva

Litva je svojo neodvisnost izgubila leta 1940, ko so jo okupirali Sovjeti. Sledilo je obdobje žrtev nacističnega terorja od leta 1941 do 1944, in od leta 1944 do 1953 obdobje stalinistične vladavine. O kasnejših letih v Latviji govorijo kot o letih komunističnega totalitarnega sistema, katerega „prijem je nekoliko popustil“ (LGGRTC, spletna stran).
Pomembnejši koraki v smeri ohranjanja in obeležitve zgodovinskega spomina na množične poboje (predvsem Judov) so se v Litvi začeli predvsem z njeno politično neodvisnostjo. Maja 1990 je parlament sprejel Deklaracijo o genocidu judovskega naroda v Litvi v času nacistične okupacije. Z njo se je Litva zavezala k počastitvi spomina na žrtve genocida nad Judi in k boju proti kakršni koli obliki antisemitizma.
Leta 1998 je bila s predsednikovim odlokom ustanovljena Mednarodna komisija za evalvacijo nacističnih zločinov in zločinov sovjetskega okupacijskega režima v Litvi (krajše - Mednarodna zgodovinska komisija). Njena naloga je „objektivno raziskovanje in zapolnitev vrzeli v zgodovini Litve, poleg tega pa tudi spodbujanje procesa zgodovinske pravice in izobraževanje družbe s širjenjem novih spoznanj“ (IHRA, spletna stran).
Parlament pa je junija 1999 sprejel Resolucijo o vzdrževanju grobov ali grobišč političnih zapornikov in pregnancev. V njej je ugotovljeno, da je bilo kot posledica množičnega genocida prebivalcev Litve v letih 1940 - 1953 na sto tisoče ljudi kot zapornikov in pregnancev izgnano na območja ekstremnih podnebnih razmer nekdanje Sovjetske zveze (Kazahstan, Krasnojarsk Krai, Altai Krai, Yakutia, Komi in drugi).
Za posledicami nevzdržnih delovnih in življenjskih razmer, lakote in bolezni je umrlo večji del izgnanih in v taborišča zaprtih oseb. Kraji smrti so hkrati tudi kraji njihovega pokopa. Za njih so skrbeli le posamezniki iz teh krajev ali iz Litve, a zaradi omejenih sredstev so obeležja počasi izginjala. Zato je parlament (Seimas) Republike Litve sklenil, da je treba rešitev za to problematiko najti na nacionalni ravni. Z resolucijo je pozval vlado k začetku pogajanj in podpisu medvladnih sporazumov z državami, kjer se nahajajo grobovi litvanskih političnih zapornikov in pregnancev in k pripravi pravila o registraciji in vzdrževanju grobov in grobišč političnih zapornikov in izgnancev, ki se nahajajo zunaj meja Litve. Poleg tega je pozval vlado, da poskrbi za izvedbo registracije grobov in grobišč, poskrbi za njihovo vzdrževanje in v ta namen prerazporediti potrebna sredstva (Seimas, spletna stran).
Ustava Republike Litve vsebuje dve določbi, ki sta neposredno povezani z ohranjanjem kulturne dediščine. V 42. členu je določeno, da država skrbi za varstvo »kulturnih spomenikov in dragocenih kulturnih objektov«, 94. člen pa določa, da je litovska vlada odgovorna za varovanje kulturne dediščine. To pomeni, da ko je določeno grobišče pravno priznano kot kulturna dediščina, nosi država ustavno odgovornost za njegovo varstvo.
Zakon o zaščiti nepremične kulturne dediščine (v nadaljevanju zakon) med slednjo med drugim uvršča gomile, starodavna grobišča, zapuščena pokopališča in grobove vojakov.
Zakonska določba, ki se izrecno sklicuje na varstvo pokopališč kot "nepremične kulturne dediščine javnega interesa", je 20. člen, ki določa, da morajo biti vsa pokopališča podvržena vladno odobrenim pravilom o vzdrževanju pokopališč (predvidoma Zakon o pokopu posmrtnih ostankov). Isti člen določa, da je treba zemljišča zapuščenih pokopališč zavarovati. Namen takega zemljišča se lahko spremeni le ob priznavanju prednosti drugega javnega interesa/potrebe ter po prenosu trupel. V zakonu množična grobišča niso posebej omenjena, vendar pa se zakon, po zagotovilih stalnega predstavnika Litve pri Evropski uniji, nanaša tudi nanje.
Priznanje pokopališč kot objektov zaščitene državne ali lokalne kulturne dediščine je v pristojnosti Oddelka za kulturno dediščino litovskega Ministrstva za kulturo in v pristojnosti lokalnih oblasti.
V skladu z 8. členom zakona obstoj območij kulturne dediščine in meje zavarovanih območij določi tako imenovan Svet za presojo, ki je sestavljen iz verskih skupnosti, društev ter znanstvenih, akademskih in raziskovalnih institucij. Končna odločitev o merilih za ocenjevanje ter določitev obsega zahtevanih raziskav in dokazov je v rokah ministra za kulturo. Nepremično kulturno premoženje se praviloma vpiše v register ministrstva za kulturno dediščino, če Svet odloči, da obstajajo razlogi za njegovo pravno varstvo. Vendar pa ima tudi tu končno besedo minister za kulturo in občinski sveti (Lo Tishkach Foundation, spletna stran).

4 Zaključek

V Italiji je varstvo vojnih grobišč urejeno z določbami Vojaškega zakonika iz leta 2010, to področje pa je bilo že prej urejeno s posebnima zakonoma iz leta 1931 in 1951. Varstvo grobišč žrtev vojne zagotavlja ministrstvo za obrambo, v okviru katerega deluje Komisariat za čast padlim (Commissariato generale per le onoranze ai Caduti). Za vodenje je pooblaščen visok vladni komisar. Komisar je pristojen za popis, za začasen in dokončen pokop žrtev vojn ter za varstvo vojnih grobišč. Komisar lahko med drugim tudi odredi ukinitev vojnih pokopališč, ki iz različnih razlogov ne nudijo možnosti za trajno ureditev. Posmrtni ostanki se prenesejo v druge kostnice in za to primerno urejene kraje. Država vojna grobišča dodeli v trajno vzdrževanje in varstvo občinam, kjer se grobišča nahajajo. Za vzdrževanje zagotavlja država občinam celotno ali delno povračilo stroškov. Občine morajo skrbeti tudi za varstvo vojnih grobov na civilnih pokopališčih. Sredstva za varstvo vojnih grobišč, vključno z sredstvi za delovanje komisarja za čast padlim v vojni, se zagotovijo iz državnega proračuna oz. iz dela proračuna ministrstva za obrambo.
V Nemčiji imajo zvezni zakon, ki je za vzdrževanje oz. ohranjanje in vodenje seznamov vojnih grobov zadolžil dežele, te pa naprej občine oz. mesta. Zveza za te namene deželam nameni pavšale, katerih namen je z zakonom točno določen: gre za nadomestila za zemljišča, prestavitev grobov, njihovo urejevanje in vodenje seznamov, v določenih primerih identifikacijo (ne krijejo se DNA analize). Prav tako se iz teh sredstev ne krijejo spomeniki (razen če gre za enostaven nagrobni spomenik), spominske hale ali gaji itd. Višina sredstev se poviša, če se v deželi odkrije več kot 500 novih grobov. Izkopavanje in identifikacijo, če je možna, opravi društvo Volksbund s pomočjo organizacije WASt. Žrtve se ponovno pokopljejo praviloma v skupni grob na pokopališču ali na njegovem posebnem delu. Gre za najbližja pokopališča, ponekod pa so dežele določile posebna pokopališča. Na zveznem nivoju zakon sodi v pristojnost Ministrstva za družino, starejše, ženske in mladino, na deželnem nivoju pa običajno notranjega.
V Estoniji so leta 2007 sprejeli zakon, ki je uredil vojna grobišča. Vsebina in naloge, ki izhajajo iz zakona, sodijo v resor obrambnega ministrstva, ki vodi tudi evidence o vojnih grobiščih. Ministrstvo na podlagi mnenja sedemčlanske Komisije za vojne grobove odloča o morebitni identifikaciji žrtev in prestavitvi groba, če je na neprimerni lokaciji. Če je prenos posmrtnih ostankov potreben iz javnega interesa, o tem odloča vlada. V teh primerih prekop plača in organizira Ministrstvo za obrambo. Pokop se opravi na primerno pokopališče, pri čemer se po možnosti spoštujejo običaji religije ali kulture umrlih.
V Latviji in Litvi gre za specifičnost množičnih grobišč, saj gre v večini primerov za pokop judovskih žrtev, katerih vera pa (razen izjemoma) prepoveduje ponovna odkopavanja oz. prekope posmrtnih ostankov. Judovska pokopališča so namreč sveto območje, ki mora, v skladu z judovsko tradicijo, ostati nedotaknjeno. Zelo pomembno je izkazovanje spoštovanja do mrtvih. Povezava med dušo in telesom po smrti predstavlja temeljni vidik judovskega verovanja v večnost duše. To je tudi razlog za nasprotovanje obdukcijam in izkopom.
Ne v Latviji ne v Litvi nismo zasledili posebnega zakona, ki bi na enem mestu urejal problematiko urejanja množičnih grobišč, ampak se le-te posredno in parcialno dotikajo drugi področni zakoni (npr. zakon o varstvu kulturne dediščine).
Ocenjuje se, da je v Latviji zgolj samo množičnih grobišč z judovskimi žrtvami preko 200 (približno polovica je odkritih). Večina znanih množičnih grobišč je v lasti občin, nekatera pa so v lasti drugih javnih organov (npr. agencij za gozdove) ali na zasebnih zemljiščih.
Vzdrževanje se močno razlikuje od grobišča do grobišča. Judovske skupnosti opozarjajo, da jih več kot polovica sploh ni vzdrževanih. Sicer zanje skrbijo občine, judovske skupnosti ali zasebniki, urejajo se pa tudi preko mladinskih projektov, prostovoljnih akcij ipd.
Pravno ureditev urejanja množičnih grobišč je posredno zajeta v določbah različnih pravnih aktov: ustave, zakonodaje o pravicah manjšin, zakonodaje o varstvu kulturne dediščine in kazenskega zakonika.
V Litvi je več kot 200 množičnih grobišč v lasti občin. Praviloma jih občine tudi vzdržujejo. Nekatera grobišča vzdržujejo posamezne organizacije (na primer judovska skupnost), v nekaterih primerih pa je njihova obnova rezultat tujih posameznikov. Še vedno pa je veliko takih grobišč, ki niso deležni nobene pozornosti. Glavne groženje tem območjem predstavlja zaraščanje vegetacije, erozija, vandalizem in kraje (zlasti kažipotov, postavljenih za označevanje lokacije množičnih grobišč). Grožnjo v nekaterih primerih predstavljajo tudi posegi na sicer zasebnih zemljiščih.
Pravna ureditev v Litvi sicer omogoča dokaj obsežno raven zaščite za tista grobišča, ki so zaščitena kot objekt kulturne dediščine. Neregistrirana grobišča pa ne uživajo pravnega varstva v primeru skrunitev ali rušenja (Lo Tishkach Foundationl, spletna stran).

Državni zbor - Pripravile:
mag. Mojca Pristavec Bogič Marjana Križaj Nina Zeilhofer, MBA
 

Literatura in viri:
Allgemeine Verwaltungsvorschrift zum Gräbergesetz (GräbVwV), spletna stran:
http://www.verwaltungsvorschriften-im-internet.de/bsvwvbund 12092007 2132380000II.htm (april 2014). Archaeologists find two sets of human remains on Harjumägi Hill, spletna stran: http://www.kaitseministeerium.ee/en/1713 (april 2014).
COE: Svet Evrope: Committee on Culture, Science, Education and Media: Jewish cemeteries. Spletna stran: http://assembly.coe.int/ASP/Doc/XrefViewPDF.asp?FileID=18710&Language=en (marec 2014). COE1: http://conventions.coe.int/ (marec 2014).
Čast padlim v vojni, Onoranze ai Caduti in guerra, LEGGE 9 gennaio 1951, n. 204, spletna stran: http://www.normattiva.it/uri-res/N2Ls?urn:nir:stato:legge:1951-01-09;204@originale (april 2014).
Dan spomina na žrtve fojb in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni, LEGGE 30 marzo 2004, n. 92, Istituzione del «Giorno del ricordo» in memoria delle vittime delle foibe, dell'esodo giuliano-dalmata, delle vicende del confine orientale e concessione di un riconoscimento ai congiunti degli infoibati, spletna stran: http://www.normattiva.it/uri-res/N2Ls?urn:nir:stato:legge:2004;92 (april 2014). Defending History: An Unmarked Holocaust Mass Murder Site in Riga, the Latvian Capital. Spletna stran: http://defendinghistory.com/55434/55434 (april 2014).
Department of Cultural Heritage under the Ministry of Culture. Spletna stran: http://www.kpd.lt/en/node/49 (marec 2014).
Funerali, spletna stran, http://www.funerali.org/?p=8470 (april 2014).
IHRA: International Holocaust Remembrance Alliance: Latvia. Spletna stran: http://www.holocaustremembrance.com/node/246 (april 2014).
Juhl, K. (2005): The Contribution by (Forensic) Archaeologists to Human Rights Investigations of Mass Graves. Spletna stran: http://am.uis.no/getfile.php/Arkeologisk%20museum/publikasioner/ams- nett/Mass Graves2.pdf (april 2014).
Komisariat za čast padlim, Commissariato generale per le onoranze ai Caduti, spletna stran: http://www.difesa.it/Il Ministro/ONORCADUTI/Pagine/default.aspx (april 2014).
Landesdirektion Sachsen, dopis z dne 23.4.2014.
LGGRTC: The Genocide and Resistance Research Centre of Lithuania. Spletna stran: http://www.genocid.lt/centras/en/313/c/print version/ (april 2014).
Lithuania's overpopulated cities of the dead. Spletna stran: http://www. 15min.lt/en/article/culture- society/lith uan ia-s-overpopulated-cities-of-the-dead-528-269904 (marec 2014).
Lo Tishkach Foundation: European Jewish Cemeteries Initiative. Spletna stran: http://www.lo- tishkach.org/en/index.php?categoryid=8 (april 2014).
Lo Tishkach Foundation! http://www.lo-tishkach.org/en/index.php?categoryid=42 (april 2014).
LPRA: The Commission of the Historians of Latvia. Spletna stran: http://lpra.vip.lv/komisiia.htm (april 2014).
MDDSZ: Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Spletna stran: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna podrocja/invalidi vzv/vzv/komisija vlade rs za resevanje vprasanj prikritih grobisc/ (april 2014).
Ministerium des Innern Brandenburg, dopis z dne 10.4.2014.
Ministrstvo za obrambo, spletna stran:
http://www.kaitseministeerium.ee/en/search?kevword=war+graves&x=39&v=8&intro=1&ok=1 (april 2014). MMWG: Task Force for International Cooperation on Holocaust Education Remembrance and Research: Mass Graves and Killing Sites in the Eastern Part of Europe. Spletna stran: http://www.holocaustremembrance.com/sites/default/files/MMWG Killing Sites.pdf (marec 2014).
NCO: Military Heritage Centre. Spletna stran: http://www.karopaveldas.lt/about/?lang=en (marec 2014). Pahor, D. (2011): Preiskovanje povojnih pobojev ob pomoči CAE, Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. Spletna stran: http://dkum.ukm.si/Dokument.php?id=26925 (april 2014). Projektmöglichkeiten auf Kriegsgräberstätten, spletna stran: http://100-jahre-erster- weltkrieg.eu/fileadmin/redaktion/BereichInfo/BereichPublikationen/Friedenserziehung/Handreichungen/00 85 projektmoeglichkeiten kgs.pdf (april 2014).
Protection of War Graves Act, spletna stran: https://www.riigiteataia.ee/en/eli/513112013016/consolide (april 2014).
Riigikogu: The Riigikogu passed the War Graves Protection Act. Spletna stran: http://www.riigikogu.ee/index.php?id=41990 (marec 2014).
17

RTV Slo, http://www.rtvslo.si/slovenHa/senat-razglasil-dan-spomina-na-foibe/16768 (april 2014).
RTVSLO: V jašku svete Barbare še posmrtni ostanki več kot 2.000 ljudi. Spletna stran: http://www.rtvslo.si/mmc-priporoca/v-iasku-svete-barbare-se-posmrtni-ostanki-vec-kot-2-000-liudi/331095 (april 2014).
Seimas: Resolution on the maintenance of graves or grave sites of political prisoners and deportees. Spletna stran:
http://www3.lrs.lt/pls/inter3/dokpaieska.showdoc e?p id=94585&p auerv=mass%20graves&p tr2=2 (april 2014).
The Institute of Military Science. Spletna stran: http://www.lka.lt/en/research/the-institute-of-wc14.html (marec 2014).
The Museum of the Occupation of Latvia. Spletna stran: http://okupaciiasmuzeis.lv/ (marec 2014).
Third meeting of the War Graves Committee convened in MOD, spletna stran: http://www.kaitseministeerium.ee/en/1319 (april 2014).
Voiaški zakonik, Codice dell'ordinamento militare, Decreto Legislativo 15 marzo 2010, n. 66, , spletna stran (relevantni členi): http://www.sefit.eu/federutilitv/vedilex.cfm?File=7 guerr/dlg10-66 00.htm in polno besedilo zakona na spletni strani: http://www.normattiva.it/uri-res/N2Ls?urn:nir:stato:decreto- legislativo:2010-03-15;66!vig (april 2014).
Voini spomeniki, Sacrari militari, spletna stran: http://www.cimeetrincee.it/sacrari.htm (april 2014). Volksbund Deutsche Kriegsgraberfürsorge e. V.: http://www.volksbund.de (marec 2014).
War Grave Committee of Latvia. Spletna stran:
http://en.tracesofwar.com/countrv.asp?countrvid=38&action=search (marec 2014).
Zakon o grobovih (GrabG), spletna stran: http://www.gesetze-im-internet.de/gr bg/BJNR005890965.html (april 2014).
Zalar A. (2012): Nacistična koncentracÿska taborišča druge svetovne voine kot sredstvo likvidirala članov odporniških gibani in drugih nezaželenih družbenih skupin, Diplomsko delo, FDV. Spletna stran: http://dk.fdv.uni-li.si/diplomska dela 1/pdfs/mb11 zalar-adriiana.pdf (april 2014).
Zeichen der Geschichte, spletna stran: http://www.regierung-
mv.de/cms2/Regierungsportal prod/Regierungsportal/de/im/ Service/Publikationen/index.isp?publikid=57 6 (april 2014).
Zvezni proračun Nemči|e za 2013, spletna stran: http://www.bundeshaushalt-
info.de/fileadmin/de.bundeshaushalt/content de/dokumente/2013/soll/epl17.pdf#page=17 (april 2014). Zvezno ministrstvo za družino, starejše, ženske in mladino, dopis z dne 17.4.2014.