Slovenska identiteta izginja, celo umira
09.10.2016Na ponedeljkovih roditeljskih sestankih so med starše razdelili tudi prijavnice za e-asistenta. Nekatere je na prijavnici zbodla uporaba terminov ‘Prvi starš/skrbnik’ in ‘Drugi starš/skrbnik’. ”Čak’te malo, kakšen prvi starš, kakšen drugi starš! Midva sva oče in mama, samo to nič drugega!” so bili ogorčeni tisti, ki jim ni vseeno, obenem pa so se počutili diskriminirane. Ker niso bili tiho, ker so se oglasili in protestirali, so na dotični šoli kaj hitro našli prave obrazce. Kaj pa tam, kjer so bili starši tiho?
Tudi zaradi te, slednje, izkušnje in še mnogih drugih, smo – tako kaže- zašli v neke nič kaj prijetne skrajnosti, ki jih lahko poimenujemo brezidentitetje. Obnašamo se kot goba, ki vse sprejme in posrka vase, ob tem pa se niti malo ne potrudimo, da bi razmišljali je to, kar sprejemamo prav ali ne.
Prav tako se mi zdi, da smo izgubili občutek za lastno stališče. Če ga že imamo, je ta privzet iz medijev ali iz svetovnonazorske opcije, ki ji tako ali drugače pripadamo.
Ljudje so se polenili, iz dneva v dan jih je več, ki po liniji najmanjšega odpora le kimajo in pritrjujejo. Čuti se kronično pomanjkanje dialoga, vedno manj je konstruktivnih in strpnih pogovorov. Všečki na facebooku so nadomestili osebno prisotnost na različnih dogodkih, prekopirane duhovne misli z interneta pa so nadomestile iskreno, osebno empatijo in sočutje. Včasih se mi zdi, da tako imenovana slovenska identiteta izginja, celo izumira.
Celoten sestavek Milene Miklavčič si lahko preberete na njenem blogu tukaj.
Komentarji
Komentiranje trenutno ni mogoče.