V zadnjem času sem žalibog srečala kar nekaj Ev, ki jih je rodil ta praznik. Poslanka v državnem zboru, ki poveličuje nadomestno materinstvo. Ginekologinja, ki mi v imenu skrbi zame in za mojo družino ponuja zastonj amniocintezo. Prijateljica, ki ne razume moje želje po še enem otroku kljub štirim krasnim sinovom. Bližnja sorodnica, ki se ji ne zdi vredno priti na pogreb moje prezgodaj rojene hčerke.

To so obrazi energične emancipiranke, ki ima vse niti v svojih rokah. Ona ne želi služiti in je za svoj uspeh pripravljena celo ubijati. V velikem številu jo najdemo naših ulicah in v pisarnah, po domovih in na zaslonih. Sedijo v cerkvenih klopeh, zasledimo jih v najbolj humanitarnih službah, najdemo jih med upokojenkami in kar je zame najbolj pretresljivo dognanje, da še vedno sedi tudi v meni. Da, Eva, z njo sva prijateljici že od mladih nog. Ko so mi na kratko strigli lase in me oblačili v hlače, ko so poveličevali moje šolske rezultate in hvalili obšolske uspehe.

Moje prebujajoče spolnosti niso usmerjali v veličastno službo materinstva, temveč so me raje (pre)usmerjali v karierne cilje, ki so šli vštric s predzakonsko spolnostjo in kontracepcijo. Da, bilo je nekaj negodovanja, sploh ko je Eva začela kaziti tudi moj zunanji ugled in so tudi drugi lahko opazili mojo notranjo sramoto. A kaj več vodstva k Mariji od tega nisem bila deležna. V moji mladosti se je namreč zdelo, da je bila Marija uresničljiva le za naše stare mame. Že naše uboge 'osvobojene' mame so bredle po Evinih stopinjah, brez možnosti alternative, medtem ko to, kar je bilo pripravljeno za mene, deklico, rojeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, z grozo odkrivam šele zdaj.
Bil je to vek strašnega enoumja in tihe prisile, ki je ravno takrat vstopila na polje družinske politike. Država je v zameno za poceni kredite po hitrem postopku sprejela zakone o ločitvi in splavu, kontracepcijska sredstva pa so se delila kot bonbončki. Naše matere so bile polno zaposlene, njih deca pa smo se dolgočasila po socialističnih vrtcih in kolonijah. Očetje so bili že takrat blaženo odsotni, morda ne fizično, a močno zapredeni v mreže vseh sladkosti spolne revolucije.
Cerkev v Sloveniji, zvezana v kompromisu CMD-jevske politike, je gledala stran. Naši teologi so, zagovarjajoč svobodo vesti zakoncev, (potihem) blagoslavljali kontracepcijo. Le malo ljudi so poučili o naravnih metodah, tisti z več otroki so bili ožigosani kot neodgovorni, medtem ko je bila večina katoliški ovac obsojenih na politiko dveh otrok. Zakaj trdim, da obsojenih? Mar  si nismo ženske v tistem emacipacijskem pohodu izborile nekaj svobode od vezanosti na kuhinjo, otroke in molčanje v Cerkvi? Kako, saj smo vendar dobile lažje dostopno ločitev, odkar imamo službe? Ni nam treba pravzaprav sploh čakati, da nas frajer zasnubi, če pa je kontracepcija zastonj, za izhod v sili pa smo pripravljene pretrpeti tudi kak splav, mar ne? No, če se nam pa celo zalušta obdržati tega otroka, pa ga bomo že vzgojile s pomočjo mame in prijateljice, kajneda?

Pri tem smo seveda dostikrat same in izžete, a nič hudega, me zmoremo vse. Kdo sploh še potrebuje moške, ko pa imamo zdaj v resnici komando v svojih rokah. Res, dobrodošli v Evinem svetu. Poslanke in zdravnice, ravnateljice in šefice ter hkrati mame evgenično skrbno presejanih edinčkov, jih poznate? Ste že doživeli njihovo neizprosnost, da ne rečem krutost, poznate njihovo odločnost, če že ne granitno trdoto? Kajti od Eve do Medeje je samo korakec, obut v čeveljc z visoko peto. A ti čevlji so obrizgani s krvjo nedolžnih, zlasti otrok. A tudi mater, ki bi želele rojevati in vzgajati svoje otroke. Ta zgodba sega najmanj do teharskega taborišča, v katerem so partizanke materam trgale dojenčke iz rok, da so jih potem lahko odpeljali na posiljevanje in nato še v smrt. Sedaj ta posel opravijo zdravnice na ultrazvoku, ki na podlagi nekih dvomov pošiljajo na splav za vsak slučaj; na lastne oči sem doživela, kaj je to zlomljeno materinstvo, ko mlada ženska z materinsko knjižico pride na kemični splav, popolnoma zapuščena in razvrednotena.
Nešteto 'pametnih razlogov' je za to 'pravico do izbire': 'pa ja ne boš rodila prizadetega otroka', 'ne potrebuješ že tretjega pamža', 'zgubila  boš službo' ali 'partner te bo zapustil, ker ga zanemarjaš'. Da, tisoč nasvetov s strani tistih, tudi katolikov, ki so se že vdali strahu in samo še čepijo na svojem kupčku obupa. Ko se jim upreš, te med odhajanjem zadane še očitek: 'Pa kaj ti misliš, da si lahko v tem svetu Marija, ki rojeva po Božji izbiri in vzgaja med begom pred Herodom in revščino v Nazaretu? Je to odgovorno?' Je. Še kako odgovorno se je dati v Božje roke in klicati nad družino Božji blagoslov.

In zato tudi letos ne praznujem 8. marca, temveč med praznikom sv. Jožefa in Gospodovim oznanjenjem obhajam praznovanje materinstva in očetovstva. Zavestno stopam v vrste tistih, ki jih in jih še bodo tako nesramno javno zmerjali. Da, tudi jaz sem podpornica  koalicije Za otroke gre. Ozaveščam sebe in sogovornike, prispevam svoj podpis in grem na volišče ter glasujem ZA DRUŽINO. Bo priletel kamen očitka o politikantstvu? Mecite! Samo vedite, da ga mečete v medvedko, ki brani svoje mladiče.  

Tadeja Kerže

(Razmišljanje je bilo napisano za 8. marec 2015 in je danes enako aktualno.)