Družinam je bilo z varčevalnimi ukrepi v zadnjih letih vzetih 150 mio EUR na leto. Starši so bili udarjeni z vsemi ukrepi, ki prizadenejo vse. Ker imajo otroke, pa so dodatno letno udarjeni še za 150 mio EUR.

Lahko rečemo, da vlada staršem sporoča: »Za otroke ste finančno kaznovani.«, ali pa: »Otroke naj ima tisti, ki si jih lahko privošči.« Žal tako ne gleda samo oblast. Ta pogled je precej razširjen. Na družino, ki šteje več otrok žal mnogi gledajo kot na čudaško, nekateri celo s prezirom in zaničevalno.

Kaj je osnovna logika družinske politike? Otroci so bogastvo - družine, naroda, družbe, države… in – pokojninske blagajne. Ker otroci zagotavljajo preživetje; ker so glavni pokojninski steber, ker omejujejo možnost kariernega delovanja in s tem zaslužka; ker vsi otroci zaslužijo, da odraščajo v urejenem okolju..., je dolžnost države, da otrokom in staršem pomaga.

Kaj bosta na to rekla trendovski socialist in kvazi liberalec? »Otrok ljudje nimajo zaradi države, ampak zaradi sebe. Družinski ukrepi tudi sicer nimajo posebnega učinka, zato naj tisti, ki jih imajo, kar sami poskrbijo za otroke, ki jih spravijo na svet – tako kot poskrbijo za druge stvari npr. za avto, stanovanje, psa itn.« Zraven bi marsikdo še zabrusil: »Sicer je pa tako in tako že preveč ljudi na zemlji«. To ljudomrzno izjavo v zadnjem času večkrat slišim – največkrat od ljudi, ki se imajo za liberalce.(!?) Taki moderni pogledi so sovražni do družin in otrok. Sovražni tudi do tistih, ki jih razširjajo. Če hočete samomorilski. Taki pogledi otroka razumejo kot običajen predmet. Ne vem, če se otroci s tem strinjajo. Ali se mi v odnosu do svojih staršev počutimo kot njihova last ali morda celo igrača? Tak pogled ne razume, da bo tudi tisti, ki ga izreka, nekoč star in bo rabil pomoč. Tudi če bo imel še toliko denarja, mu ne bo nič pomagal, če ob njem ne bo človeka v polnem pomenu besede. Zadnjič mi je ostarela gospa rekla:  »Veste, meni denar ne pomeni več veliko. Bolj važno mi je, da imam človeka ob sebi.« Tak pogled ne razume, da pokojnine, ki jih prejemajo upokojenci, niso denar, ki so ga ti v aktivni dobi dajali na kupček – tega kupčka ni –, ampak so današnje pokojnine prispevki tistih, ki danes delajo in bodo pokojnine čez dvajset let prispevki tistih, ki bodo takrat delali. Tak pogled se tudi ne zaveda, da imajo tudi tujci svoje starše in se bodo slej ko prej začeli spraševati, posebej če jih bo zelo veliko, morda celo večina, zakaj bi plačevali penzije starcem tukaj in ne raje svojim staršem. …

Očitno je najlaže jemati družinam in otrokom. Družine bodo preživele tudi to, saj so naraven in v tisočletjih preizkušen najboljši sistem preživetja. Bi bila pa cena za družbo, ki bi šla do konca po tej poti, izjemno visoka, previsoka. Zato je – tokrat pa res – v nacionalnem interesu, da začnemo družino spet spoštovati in ji nehati jemati – ne le denar, ampak tudi dostojanstvo in upanje.

Prenehajmo tudi z zadolževanjem otrok za stvari, od katerih ne bodo nič imeli ne sedaj, ne takrat, ko bodo odrasli. Če bo šlo tako naprej, se bojim, da bodo sedanji otroci ob prvi priložnosti znižali naše penzije na minimum ali pa nam jih sploh ne bodo hoteli dati. Nam bodo rekli: »Svoje penzije ste že pojedli, ko ste bili mlajši.« Takrat bomo robantili, ampak imeli bodo prav. Prav imajo že sedaj, ampak slej ko prej bodo imeli tudi moč, da bodo uveljavili svoje upravičene interese. 

Oblast je v letu 2013 družine napadala na več frontah: Zakon o davku na nepremičnine (kjer ne priznava, da družina z več otroki rabi večje stanovanje), Zakonu o dohodnini (kjer smo družine izgubile novih 6 mio EUR) in pri vinjetah, kjer smo družinske organizacije v sodelovanju z vlado vendarle uspele olajšati položaj družin s štirimi in več otroki in družinam z otroki s posebnimi potrebami oz. invalidom, ki uporabljajo kombi kot družinski avto.

Bodimo realisti. Sama od sebe oblast ne bo spremenila svojega protidružinskega delovanja. Družine bomo morale bolj stopiti skupaj.

Aleš Primc