Ideologija LGBTQ je podaljšek neofeminizma, njene velike žrtve pa so očetje in otroci, ki jih je država prikrajšala za očetovstvo preko feminističnih aktivistk med izvedenkami klinične psihologije, delavkami CSD in sodnicami ... Na tisoče moških je, ki so na lastni koži občutili tiranijo neofeminizma na tako občutljivem področju kot je odnos z otrokom. Oni so vaš naravni zaveznik, ki bi ga bilo smiselno mobilizirati ... Ti isti neofeministični sodni izvedenci (večina so tako in tako ženske), ki v referendumski kampanji trdijo, da spol staršev nima vpliva na duševni razvoj, v sodnih postopkih veselo dajejo popolno prednost materam ... tudi takim, ki so same povsem neprimerne za starševanje... (Pomanjkanje nadzora in zbiranja statistik s strani Ministrstva za pravosodje jim daje prijetno polje za manipulacijo s to temo).

Na družabnih omrežjih vidim, da so se vas lotili pod parolo, da ne obstajajo samo družine oče mama in otrok, ampak tudi enostarševske družine, katerih obstoj naj bi bi vi zanikali (česar sicer še nisem nikoli slišala). Na vas so se spravili (oziroma se iz vas povsem neprikrito norčujejo) z argumentom, ali boste enostarševskim družinam uzakonili drugega starša... Pri tem neverjetno zlorabljajo pojem enostarševske družine (in razlogov zakaj pride do njihovega nastanka) in te družine, ki z interesi  LGBTQ lobija za posvojitev otrok,  oploditev LGBTQ in trgovino z materinstvom za LGBTQ nimajo nič.

Namreč, pojem enostarševske družine (ki po svoji naravi ni pravna ampak ekonomsko-socialna) kategorija obsega cel kup situacij, ki so si po dejanski plati popolnoma različne, tako da znotraj te skupine zaradi različnosti izvornih situacij pride do največjih diskriminacij. Osebno sem prepričana, da bi morali pojem enostarševska družina povsem reformirati.

Pojem enostarševske družine tako obsega:

- družine z enim staršem, kjer je drugi umrl, v tem primeru marsikdaj obstaja socialna mreža po umrlem staršu v obliki tet, stricev in starih staršev ter pokojnina po staršu, ki blaži posledice smrti starša (pravica do umestitve otroka v družino velja tudi vis-a-vis starim staršem, vendar ne via posvojitve, ampak via pravice, da so v primeru smrti bioloških staršev, stari starši prvi, ki postanejo skrbniki in varuhi osirotelih vnukov!! v nasprotnem primeru bi prihajalo do absurdov, da bi nečaki in strici postali bratje in sestre)

- družine z mamo, kjer očetovstvo ni urejeno, ta otrok je brez polovice socialne in finančne podpore svoje druge socialne mreže (praviloma zato, ker ali ženska sploh ne ve, kdo je oče, ali ko je oče tako neprimeren za očeta, da se ženska ne odloči urediti očetovstva, biološki oče pa tudi ne, oziroma primeri, ko biološki oče sploh ne ve. da je oče)

- družine z enim staršem, kjer jih je drugi starš zapustil (oziroma ločil) in za otroke ne skrbi ne čustveno ne finančno;

- družine z enim staršem, kjer starši živijo ločeno, vendar drugi starš finančno in časovno sodeluje pri vzgoji otroka, ta otrok ima dejansko popolno socialno in finančno mrežo

- družine z enim staršem, ki so enostarševske samo na papirju, ker zlorabljajo socialne ugodnosti ... ta otrok ima popolno socialno in finančno mrežo, dobiva pa tudi celoten paket ugodnosti državnih subvencij ...

- enostarševske družine, zato ker je otrok po ločitvi (po vsej verjetnosti) zaupan napačnemu staršu, ker je država dala temu staršu proste roke za odtujevanje drugega starša (tak otrok praviloma dobiva vsaj preživnino, zgubi pa polovico socialne mreže zaradi odtujevanja. Odtujevanje namreč ni uperjeno samo zoper starša, ampak vse njegovo sorodstvo) - ker odtujujemo predvsem ženske, tega noben ne obsodi kot obliko čustvenega nasilja nad otrokom in očetom in posledično nihče ne ukrepa ... Neofeminizem namreč prav priznava vse možne oblike indoktrinacije otrok, razen kot se za pristnega vampirja ne spodobi, ne prepoznava starševskega odrtujevanja, kot ene izmed oblik indoktrinacije otrok.

- enostarševske družine v senci - oziroma prekerno starševsrtvo na preklic - pravno ne obstajajo, o njih se v tej feministični kloaki ne govori - gre za primere, ko otrok večino časa preživlja pri staršu, ki mu sodišče ni dodelilo skrbništva, ker ima skrbnik druge obveznosti. To dejstvo pa ne vpliva na to, da neskrbniški starš navkljub temu, da večino stroškov otroka pokrije z vaskodnevno skrbjo zanj, vseeno plačuje še preživnino, ob tem da nima pravice za tega otroka uveljavljati v kakršni koli obliki otroškega dodatka. Tako starševanje traja dokler to skrbniškemu staršu ustreza, ustreza pa mu do trenutka, ko se postavi vprašanje pravičnejše delitve finančnega bremena.

V sistemu ločitev, pa bi morali uvesti spremembo v tem, da starša oba obdržita skupno skrbništvo tudi po ločitvi in enake pravice in dolžnosti do otroka. Ekskluzivno skrbništvo, pa lahko pridobi eden od staršev samo v primeru, če dokaže neprimernost drugega starša. In ne tako kot je zdaj, da je skupno skrbništvo možno le, če se starša tako dogovorita, če pa se eden ne strinja pa skupno skrbništvo ni možno in ker ekskluzivno skrbništvo prinese ugodnosti kot so preživnina, otroški dodatek in pravica do manipulacije z otrokom, ženske nočejo pristati na skupno skrbništvo.

Pojav enostarševskih družin je pojav instituta, s katerim država blaži posledice odpovedi starševanja enega od staršev in je odraz tega, da ima država le subsidiarno podporno funkcijo v družinskem življenju ljudi. Institut enostarševske družine, ki več kot očitno pokriva preveč diverzificirana dejanska stanja, pa se dejansko zlorablja za nedopustno pridobivanje različnih ugodnosti, od socialnih transferjev, do denarja drugega starša, ki se dejansko ne uporablja za kritje otrokovih življenjskih stroškov (in kombinacijo vsega opisanega). LGTB "razmerja" pa skušajo to subsidiarno in podporno funkcijo države (z nadaljnjo zlorabo enostarševske družine) spremeniti v funkcijo supermarketa, ki bo odraslim a priori zagotavljal pravico do otroka, kateremu bo sočasno in vnaprej odvzel pravico do starševanje s strani enega ali obeh bioloških staršev.  Do zdaj država nobenemu otroki ni smela in ni mogla v naprej odvzeti bioloških staršev ... S poseganjem v pravico do umestitve otroka v biološko družino se posega tudi v vprašanje dojemanja države in njenih upravičenj posegati v družino ...

Dejansko gre za nadaljevanje ideologije odtujevanja očeta iz družine. Do zdaj so feministke očeta odtujevale čustveno in odnosno (oziroma socialno) - dodeljevanje otrok ekskluzivno materam, ob sočasnem sistemskem instutucionalizirenm nesankcioniranju oviranja in onemogočanja stikov, zdaj pa je očitno napočil čas za naslednji korak. To je pravna odtujitev otroka biološkemu očetu. Oviranje stikov, čeprav gre po svoji naravi za tipično žensko obliko čustvenega nasilja nad otrokom in njegovim očetom, feministke ne dojemajo kot nasilje in posledično (ker je pravni sistem feminiziran) ta oblika čustvenega nasilja ni pravno priznana in ustrezno pravno sankcionirana. Zato feministke v zanikanju oziroma apripornem anuliranju  enega od staršev ne vidijo nobenega problema oziroma nasilja nad otrokom. To počnejo že vsaj 50 let. Zato tudi velikokrat zdrsnejo v debati, da so otroci enostarševskih družin primerni za LGTB "posvojitev". Pri tem so sklenile nenačelno koalicijo ravno z moškimi, ki so povsem neprimerni za socialno starševstvo in so v svoji osnovi tisto, kar je družba nekoč prezirala in pravno sankcionirala, ker je to štela za družbeno patologijo.

Neo-levičarstvo in njegova popularnost in razširjenost je simptom družbe brez očetov (nepravilno razrešen ojdipov kopleks - med drugim). Če boste znali v kampaniji nagovoriti tiste moške, ki jim je feminizem odvzel otroke in jih indoktriniral v svoje vojščake, boste naredili veliko dobrega za prihodnost otrok.

Tako da .. ne podcenjujet vprašanja zlorab ob ločitvah s strani neofeminizma ...

N. N. (Avtorica ne želi biti imenovana.)