Pretresljivo pismo študentke svojim profesoricam na Fakulteti za socialno delo, ki hočejo z vso silo preprečiti molitev za nerojene otroke pred porodnišnico. Pismo na papirju je poslala socialnemu delavcu Francu Donku. On nam ga je poslal skupaj s svojim javnim odgovorom.

Pismo študentke Fakultete za socialno delo

»Dragi uporni socialni delavec! Opazila sem te v medijih, v času referendumske kampanje. Ali je ta kampanja res potekala za pravice otrok, ne želim soditi. Zdi se mi, da so ob tem trčile pravice enih in drugih, se ti ne zdi? In da bi se bilo o tem potrebno še pogovarjati…

Ah, nisem se predstavila, niti povedala, čemu ti sploh pišem...
Pišem ti zaradi Pobude svojih profesoric (in drugih žensk, ki jih večinoma ne poznam). Sem študentka socialnega dela, kaj več ti ne morem zaupati. In na referendumu sem glasovala »Za«.

Upam da boš nadaljevanje kljub temu pozorno prebral. Spovednice od znotraj še nisem videla, in moja starša sta naju s sestro vzgajala zelo svobodno ali pa bila zgolj preveč odsotna. Ne vem. Tudi ne vem, čemu sem izbrala študij socialnega dela. Nekaj mi pravi, da predvsem zato, da bi pomagala sebi, in predvsem končno enkrat že pozabila. A zdaj sem še daleč na poti do tja…

S težavo pišem dalje, a skrivnost, ki jo nosim, je na trenutke neznosno breme.
Po neki zabavi sem šla s takratnim fantom k njemu domov. Ko mi je nato izostala menstruacija, sem vedela, da sem se spravila v težko s… .

Fantu, s katerim sva bila bolj fuckbodies, kot kaj drugega, nisem zaupala, obenem sem verjela, da kot ženska pač sama odločam o svojem telesu. Navsezadnje sem samo verjela temu, kar so mi povedale profesorice, ki so nama najbrž obema skupne.

Vsako noč sanjam iste sanje. V polsnu slišim jutranjo budilko, ki se oglaša kot glas iz zvočnika ordinacije, kjer sem sprejela odločitev za splav. Pravzaprav je nisem sprejela sama. Samo strinjala sem se z zdravnico, ki me je seznanila z možnostjo abortusa plodu, za  katerega kot dijakinja zadnjega letnika gimnazije, nisem imela prostora. Ne v svojem telesu, ne  v načrtovanju študijske poti, še manj v strogo urejenem svetu družbeno uveljavljenih staršev, ki podobno pričakujeta tudi od naju.

Splavila sem. Ko je meni neznana mešanica analgetikov in pomirjeval popustila, so se začele počasi pojavljati more, ki ne prenehajo. Čez dan sem uredu, tudi v družbi, čim pa pride čas, da sem sama, pa se začne  podoživljanje odločitve, in iskanje lukenj v času, skozi katere bi še lahko vstopila, in spremenila svojo odločitev. Vem da je prepozno, a zelo želim nazaj svoj MIR!!!!  Povsem sem obsedena z željo po tem miru, ki jo utišam z Apaurini ali čim podobnim. A dovolj moje zgodbe…

Omenila sem ti Pobudo, ki mi jo je poslala prijateljica. Z namenom, da jo kot ženska, za pravice žensk delim naprej. Ko sem jo prebrala, in nato šla pogledat še stran omenjenih Božjih otrok, se je v meni prebudil občutek grozne umazanosti...
Anonimno  želim povedati, kaj si mislim, pa ne le mislim, ampak kaj v svojem telesu ČUTIM!!!!

Pobude svojih profesoric, ki so zame navadne izdajalke svoje stroke, preprosto ne zmorem razumeti!

Ali pa je namen stroke socialnega dela proizvajati nesrečne ljudi??? Vse njihovo govorjenje o brezmejnih pravicah žensk, o sodobnem  prevzemanju ženskih vlog, o pravici do odločanja o svojem telesu, mi gre na bruhanje!!! Zato ker njihove prazne besede nimajo več stika z resničnim življenjem. Ko sem zadnjič skušala kar se da neopazno iti mimo skupinice na Šlajmerjevi, sem po dolgem času začutila delček znanega občutka miru. In ko je potreba po miru prevelika, moram nazaj tja…

Zato prosim svoje profesorice za kanček spoštovanja do teh ljudi, ki tam mirno molijo. Jaz ne znam. Pustite jih pri miru, naj vsaj oni to počnejo zame, in meni podobne!

In profesorica Barbara Kresal! Vi in ostale podpisnice trdite, da shodi pred ginekološko kliniko kršijo 55.člen Ustave.

Ali 55.člen Ustave ne govori o tem, da država zagotavlja možnosti ZA uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok?? Vlogo države prevzemajo prostovoljci na Šlajmerjevi, vi pa bi jih kaznovali, z opravičilom da je prepoved prekinitve nosečnosti oblika mučenja žensk…kako naj vaše pisanje razumem dobronamerno, ko me pa vsak dan močna notranja želja vodi k njim? Pogosto  hodim mimo (ustaviti si ne upam) in še nisem slišala, da bi karkoli prepovedovali.
In ali ni prav v Ustavi v 17. členu zapisano, da je človeško življenje nedotakljivo? Se vam ne zdi, da ste s tem pisanjem v globokem nasprotju z ustavo, in najbrž tudi sama s seboj?

Spoštovana Vesna Leskošek! Trdite, da nesorazmerno posegajo v človekove pravice drugih oseb? Da izrabljajo verska čustva in izvajajo politični pritisk?? Nikogar nisem slišala, da bi ženske povpraševal, če gredo na splav. Pa bi jih morali!!! Nisem slišala, da bi kakšnega zdravnika imenovali morilca. Pa bi jih morali!! Vse v meni kriči, da je to resnica!!!

S čim se pa dotikajo vas, da tako sovražno nastopate proti njim? Morda so se dotaknili vaših razbolelih ran, s tem ko opozarjajo na stiske, kakršno doživljam sama? Vas moti, da naše stiske s svojo tiho oporo blažijo?

In spoštovana Mojca Urek!
Pozivate vladne institucije naj zaščitijo ustavne pravice ženske in jim zagotovijo nemoteno uresničevanje teh pravic! Kako boste v tem primeru to storili? Z dopisom ste seznanili tudi policijo. Morda  želite, da jih policija razžene z vodnim topom? Morda aretira, ali le prepove zbiranje??

Ali bo pa policijo morda le zadržal 39.člen Ustave, ki vsem omogoča svobodo izražanja misli, javnega nastopanja in izražanja?

Cenjene profesorice, tudi nekaj uporabnega znanja mi je ostalo! In še več bolečine… Za konec še misel zate, uporni socialni delavec (ne vem, če se boš s tem poimenovanjem strinjal)! Na  socialnih omrežjih sem prebrala, da je to zate le igra, ustvarjanje novih priložnosti. Če je tako, potem nisi pravi naslovnik tega pisma. Pa vendar sem si za tole izpoved izbrala prav tebe. Morda pač zaradi tvojega pojavljanja ob tem vprašanju, ne vem… Morda po tihem upam, da boš kaj storil, zapisal v zvezi s tem…ne vem.

In s tem se poslavljam. P.«

Javni odgovor Franca Donka

"Ko sem to pisanje v miru dvakrat prebral, sem komaj zadržal občutek jeze, nemoči, solz pa ni bilo mogoče zadržati…

Draga P.! Ja, tudi jaz ti bom rekel draga, saj si se me s temi vsebinami dotaknila.
Nimam odgovora na  tvoje pismo. In mislim, da ga sploh ne pričakuješ, saj ga nimam kam poslati…

Moj edini odgovor bo v tem, da bom jutri zjutraj na Šlajmerjevi z Božjimi otroki molil rožni venec. Najprej zate in tvojega otroka, nato za vse otroke, ki jim samozadostni in brezobzirni svet ne dovoli rojstva.

In še enkrat bom ponovil besede, ki sem jih izrekel na soočenju 10. decembra 2015. Sram me je! Za ravnanje tudi mojih profesoric, in ostalih podpisnic, med katerimi nekatere zelo dobro poznam. In še bolj me je sram, ker do sedaj kot socialni delavec nisem še niti enkrat molil pred ginekološko kliniko. Jutri je nov dan! 

Franci Donko"