Začel se je Festival Mesto žensk. Letošnji naj bi bil posvečen sodobni ženski umetniški ustvarjalnosti oziroma predvsem tistemu njenemu delu, ki nastopa kot družbeno ozaveščen. Osrednja tema festivala je Telo – moj teritorij. Moj, lahko ga tudi označim …

Med 5. in 15. oktobrom bo v Ljubljani potekal 21. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk z osrednjo temo Telo – moj teritorij. V desetih dneh festivala bodo sodelujoči “umetniki” rušili uveljavljene predstave o telesih, stereotipe in predsodke ter v ospredje postavili avtonomijo lastnih teles. Medtem, ko je v Cerkvi splošno znano dejstvo, da je ženino telo možev teritorij s katerim naj ravna skrajno ljubeče in obzirno ter obratno, sodobne neo-feministke poudarjajo lastništvo svojega telesa z živalskim označevanjem svojega teritorija: uriniranjem po sebi.

Cik-cak punči
Medtem, ko imajo organizatorke na programu projekt CIK-CAK (če verjamemo LGBTQ slovarčku izrazov to pomeni tehniko pri lezbičnem seksu, kjer si partnerki drgneta vulvo ob vulvo, noge pa so razkrečene kot škarjice), pa feministke twitterju dokazujejo, da se smejo in zmorejo podelati v hlače.

Lulaj za enakost
Podlegle so namreč spletni provokacijski kampanji, ki jo je ustvarila spletna skupnost 4Chan, ki je spodbujala ženske, naj objavijo lastne slike kako lulajo v hlače v imenu enakosti (#lulajzaenakost).

Eden od članov 4chana je ženske preizkusil, kako daleč so pripravljene iti, da dokažejo svojo enakost z moškimi.  V roku 24-ih ur so začele feministke objavljati slike polulanih in pokakanih hlačk, da bi izkazale “podporo in razumevanje” do žrtev posilstev, ki se med samim posiljevanjem ponečedijo.

Tretji val feminizma v sramoto sufražetkam
To ni prvič, da so skrajne feministke podlegle očitni provokaciji. Zastonj krvavenje je bila kampanja v kateri so ženske objavljale slike po stegnih mezeče menstrualne krvi, da bi s tem opozorile na »period shaming«.

Tretji val feminizma je postal znan po svoji nesmiselni obsesiji z nepomembnimi zadevami, medtem ko resnične težave žensk, še posebno tretjega sveta, ostajajo neopažene ali pa jim “pomagajo” kvečjemu z dobavo kontracepcijskih tablet. Nekoč ponosne sufražetke so ženskam izborile volilno pravico, enake možnosti za delo in izobraževanje, tudi do svoje lastnine. Niso pa svojih zahtev radikalizirale do absurdnosti in tolmačile enakopravnosti med spoloma kot enakost; kar zavajajoče počnejo sodobne “umetnice”.

Vesna Vilčnik