Teorija spola: (ne)vidna vojna za otrokovo dušo!

Če leta 2013 ni bilo človeka, ki ne bi slišal za stavek »kdo sem jaz, da bi sodil?«, pa danes le redko koga najdemo, ki bi vedel, kaj je papež izjavil med oktobrskim apostolskim potovanjem v Gruzijo. Pred posvečenimi osebami in dan zatem pred novinarji je Frančišek znova izpostavil problem »ideološke vojne«, ki napada zakonsko zvezo in družino in ki pri svoji bitki uporablja ideje.

Kakšna vojna? Kakšne ideje?

Kdor spremlja le domače medije, bo stežka opazil, da se po tolikih državah sveta zbira ogromno število protestnikov, staršev, ki želijo zaščititi svoje otroke pred teorijo spola oz. pred »mešetarjenjem« z otrokovim dojemanjem spola, čustev in odnosov. Resnica je, da je ta globalna vojna proti svetosti otrokove intime prisotna v čisto vseh državah Zahoda. Pa ne samo tam. Razne agencije Združenih narodov jo širijo tudi v države, ki so v razvoju (Južna in Srednja Amerika, Afrika, nekatere azijske države) in sicer po logiki »jaz tebi, ti meni«. Kakor je Frančišek že povedal avgusta letos: »Gre za plačano ideološko kolonizacijo s strani vplivnih narodov«. Zadnji znani primer je Panama, ko so julija letos preko Sklada za prebivalstvo (UNFPA) v šolski sistem želeli vsiliti izrazito spolno vzgojo, z elementi eksperimentiranja s spolno orientacijo in spolno identiteto. 100.000 prebivalcev Paname je šlo na ulice in ostro protestiralo proti tej »ideološki kolonizaciji«, kot ji je papež Frančišek nadel zelo dobro ime.
Dalje, to poletje (in nazadnje konec oktobra) se je na ulice nemške zvezne dežele Hessen moralo podati več tisoč staršev, ki so nasprotovali odločitvi tamkajšnjega ministrstva za kulturo. Mimo volje staršev je nareč potrdilo učbenik spolne vzgoje (za otroke od 6. do 19. leta starosti). Učbenik izpostavlja teme in slike, ki so neprimerne otrokovi starosti, po obdobjih prikazuje »normalnost« različnih spolnih praks, orientacij in spolnih identitet; zagovarja prekinitev nosečnosti, »coming out«, nadomestno materinstvo, posvojitve, pravica do avtodeterminacije, itd. Podoben učbenik je letos vsem šolam »vrinilo« tudi bavarsko ministrstvo za kulturo in šolstvo. Italija je našla svoj »kanal« za indoktrinacijo otrok tudi preko ministrice za šolstvo. Ta je lani sprejela šolsko reformo, ki vključuje »Akcijski načrt: proti spolnemu nasilju in gender nasilju« – kar z drugimi besedami pomeni tiho, nevidno vnašanje zmede, dvoma ali celo sovraštva do svoje moškosti/ženskosti, do svojega telesa.

Pretiravam? Primer Švedske

Švedska, ki je leta 1995 uzakonila registracijo istospolne partnetske skupnosti in 2009 legalizirala istospolne »poroke«, je hkrati uvedla tudi obvezno izobrazbo o »enakosti« različnih življenskih stilov (homo, trans, bi, queer), o pravici do lastne določitve spola, spolnega izražanja, ipd. Kot posledica kakšnega načina vzgoje se je izkazalo, da je vedno več najstnikov brez orientacije, smernic, jasnosti in zato vse bolj nezadovoljnih s samim seboj, še posebej s svojim telesom. Louise Frisén iz otroške bolnišnice Astrid Lindgren je opazila 100% letni porast otrok in adolescentov, ki niso prepričani v svoj spol in ki iščejo zdravstveno pomoč – spremembo spola. Leta 2012 je v omenjeni bolnišnici bilo manj kot pet primerov, leta 2015 kar 116, do konca leta 2016 pa se bo število mladih pacientov povzpelo na več kot 200. Za povrh so »sopotniki« te diagnoze globoke duševne stiske in visoka stopnja samomorilnosti. Katastrofalna vzgoja, ki otrokom jemlje prihodnost.

Kako je pri nas?

Če vam, staršem, ni treba iti na ulice zaradi seksualizacije otrok znotraj ure spolne vzgoje in če vaš otrok še ne dvomi v svoj spol, to vseeno ne pomeni, da ne smete biti čuječi. Po naših slovenskih šolah se že nekaj časa berejo knjige o spremembi spola (knjiga Ime mi je Damjan); v prvem razredu o istospolnih »družinah« (knjiga In s Tango smo trije); znotraj zdravstvene vzgoje igranje igre vlog (strokovni delavec sili učence, naj se nekdo vživi v vlogo očeta, drugi pa v sina geja); v okviru Kulturnega dneva obvezen ogled prikritega lezbičnega filma iz leta 1991 (film Ocvrti zeleni paradižniki). To je samo nekaj primerov. Ne pozabite, da po šolah hodijo aktivisti Amnesty International, feministične organizacije (Ženska svetovalnica), LGBT organizacije, razna nevladna društva, ki propagirajo »nebinarne spolne identitete« (Zavod TransAkcija), ipd. Ti ponujajo izobraževanje o »človekovih pravicah«, »proti homofobiji, transfobiji in stereotipom«, »proti nasilju nad ženskami«, »o enakosti med spoloma«, »sprejemanju drugačnih« in podobno. A to je le volk v ovčji koži.

Kako ta vzgoja spreminja otroka?

Rezultat psevdo-znanosti o spolu in spolnosti, ki se skrivajo pod zgoraj naštetimi predmeti/programi, je takšen: otroke naredi nestrpne do zagovornikov zakonske zveze med moškim in žensko, nestrpne do potrebe/pravice otroka do mame in očeta in nestrpne do sprejemanja biološkega spola kot edinega merila za spolno identiteto. Kajti takšen način vzgoje otrokom ne omogoča kritičnega razmišljanja, ampak jih sili, sledijo teorijam, ki so jih zapisale feministke v 70-ih in 90-ih. Toda nestrpnost ni vse. Omenjeni primer Švedske pove dovolj.
Resnična ideološka kolonizacija, ki umsko ubija mlade rodove. In gorje tistemu, »ki pohujša enega teh malih« (prim. Mt 18,6).

Mojca Magdič Belcl

Sorodne novice

Komentarji

Komentiranje trenutno ni mogoče.

KUL.si - Zavod za družino in kulturo življenja je neprofitna organizacija, ki je leta 2009 nastala z namenom pospeševanja temeljnih vrednot: človeškega življenja, človekovih pravic, družine, solidarnosti, demokracije, svobode in aktivnega državljanstva. Spletna stran 24kul.si je interna spletna stran zavoda, Civilne iniciative za družino in pravice otrok ter Koalicije za otroke gre!, namenjena izključno informiranju svojih članov in simpatizerjev.

E-novice

E-novice so namenjene obveščanju o delovanju Zavoda KUL.si in povezovanju vseh, ki jih zanima problematika družine in življenja.

Back to Top