Islamizem je svetovni proces, saj njegovi borci prihajajo iz okoli 100 držav, več tisoč borcev tudi iz držav EU, nekaj tudi iz Slovenije. Pred Božičem, 16. decembra 2014, smo bili priča pokolu 132 nedolžnih otrok v mestu Pešavar, ob pakistansko-afganistanski meji. V Nigeriji je Boka Haram v preteklem letu umorila okoli 10 tisoč ljudi; v prvih dneh januarja 2015 že 2000. Ne smemo pozabiti na nekaj milijonov pregnanih ljudi v Iraku, Siriji, Nigeriji in drugod po svetu. Toda noben zgoraj omenjen genocid ni tako mobiliziral Evropejcev, kot atentat v Parizu, ko so teroristi ubili urednika, več karikaturistov tednika “Charlie Hebdo” in dva policista, ki sto varovala uredništvo tednika, skupno je bilo ubitih 12 ljudi, 7 ljudi pa je bilo ranjenih. 

Te dni potekajo demonstracije proti temu nasilju teroristov nad novinarji satiričnega časopisa, ki se jih po navedbah medijev udeležuje okoli milijon in pol ljudi, med njimi tudi okoli 50 državnikov; med katerimi so tudi slovenski predsednik vlade Miro Cerar in zunanji minister Karel Erjavec. 
Več kot milijonska množica se združuje pod geslom »Jaz sem Charlie«, geslom, ki se pojavlja tudi v drugih evropskih mestih. Se lahko kot kristjan s tem geslom strinjam? Tednik Charlie  Hebdo je v javnost lansiral karikature, ki so žalile verska čustva kristjanov, muslimanov in drugih verskih skupnosti. Če to prenesemo na razmere v Sloveniji: se lahko strinjamo z »umetnostjo«, ki v naročje brezjanske Matere Božje položi podgano?
Je rešitev le v tem, da policija najde in spravi v zapor nekaj teroristov, ki zagrešijo taka dejanja, kot so jih teroristi v Parizu? Je rešitev res samo v tem, da nismo preplašeni in da smo pozorni na nevarnosti, kot te dni ponavljajo najvidnejši politiki? Ali pa bi bilo potrebno misliti še na kaj drugega? Tudi na spoštovanje verujočih in na versko svobodo! Brez ukrepov, ki bodo tudi novinarjem postavili določene okvire, se bodo jutri in pojutrišnjem gotovo našle nove skupine teroristov, ki bodo izvedle še veliko večje teroristične napade. Na 10 tisoče policistov in vojakov pa bomo plačevali zato, da se bomo »počutili« varne, čeprav vemo da varni nismo; kvečjemu bomo v prihodnje pod večjim nadzorom; še bolj se bo zmanjšala naša zasebnost.

Do Mohameda in islama sem kritičen, toda norčevanja iz Mohameda in vere ne odobravam, kakor tudi ne norčevanja iz Božje Matere Marije in iz Jezusa. Pokojni podraški župnik, Otmar Črnilogar, je zapisal: »Nihče še ni slišal, da bi kdo rekel žal besedo nad Mohamedovo, Konfucijevo, Hitlerjevo, Stalinovo materjo, tudi ne nad Judeževo materjo. Koliko jezikov pa je obrekovalo in koliko peres je omadeževalo Jezusovo mater!« Je svoboda res v tem, da se nekateri lahko norčujemo iz religije in so pri tem nedotakljivi, da je dovoljeno nekaznovano širiti karikature na račun Mohameda, papeža ali katerega koli drugega verskega voditelja? Mar ni to laicistični totalitarizem, ki se znaša nad vsem, kar je sveto? Se strinjamo s trditvijo, ki te dni mobilizira milijonsko množico: "Demokracija mora biti sposobna norčevati se iz vsega, sicer je ogrožena naša svoboda"?

Ne odobravam nasilja islamskega totalitarizma, toda to še ne pomeni, da me lahko vključite v vrste laicističnega totalitarizma in se strinjam z norčevanjem iz religije. Pridružujem se vedno večji množici, ki sporoča, da noče biti Charli. Zanimivo je, da mantro »jaz sem Charlie« in ideologijo, ki stoji za tem širijo mediji, ki kritičen odnos do islamskega fundamentalizma razglašajo za islamofobijo! Prav je, da mediji opozarjajo na islamofobijo, toda potrebno je razlikovati med islamofobijo in kritiko islama. Veliko ljudi na svetu doživlja s strani muslimanov grožnje zaradi »bogokletstva«, mnogi so, podobno kot Asia Bibi, v zaporih. So vse te  obtožbe bogokletstva res bogokletstva? V laični državi bi moral imeti vsakdo pravico povedati svoje mnenje, toda v komunikaciji ni pomembna le vsebina, pomemben je tudi potek in način komunikacije.
Iz atentata v Parizu se lahko naučimo, da vsak bralec, gledalec ali poslušalec določeno sporočilo dojema po svoje in ne nujno tako, kot ga je dojemal tisti, ki je določeno sporočilo oblikoval. Morda celo verjamem, da je umetnika, ki je v naročje brezjanske Matere Božje položil podgano, pri tem res prešinil umetniški navdih, toda zame, ki sem katoličan, je bila to žalitev.

Menim, da je vzklikanje »Jaz sem Charlie« prav tako brezglavo početje, kot je brezglav islamski terorizem. Niti prva, niti druga drža ne omogoča medsebojnega spoštovanja, miru in pravičnosti. Rešitev ni v tem, da se proti enemu totalitarizmu borimo z drugim totalitarizmom. Rešitev je v tem, da začnemo dojemati najgloblje hrepenenje vsakega človeškega srca. Naj se še tako močno sprenevedamo in do onemoglosti opravičujemo naše totalitarizme; resnica je, da si vsakdo želi biti ljubljen in spoštovan. Novo smer nam lahko pokaže le Ljubezen in Usmiljenje. 

Bogdan Vidmar