Poklican, da vodi Cerkev v najtežjih časih

Božji služabnik Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem v isti sobi kot sto let prej njegov prastric France Prešeren. Božja previdnost je hotela, da je 15. junija 1945 nasledil po krivici preganjanega dr.Gregorija Rožmana. V škofa je bil posvečen 1. decembra 1946, umrl je v Ljubljani, 6. julija 1963.
Škof Vovk je prevzel vodenje ljubljanske škofije v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem. Dolgotrajna nočna zasliševanja, nagajanja na vsakem koraku, prepovedi birmovanja in obiskovanja vernikov so obrazi skrajnega sovraštva nove oblasti do škofa Vovka, ki je svoj vrhunec doseglo z zločinskim zažigom škofa Vovka na postaji Bršljin v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle.

Mučenec za Cerkev in slovenstvo

Tako je trenutke groze v spominih opisal škof Vovk: »Zagorel je bencin, s katerim sem bil polit, od dna suknje in velikanski plamen je segal preko glave. Modri in smrdeči zublji so plapolali okoli moje glave, divjaki so se pa umaknili v polkrog in divje kričali: 'Zgori, hudič! Crkne naj hudič!' Trenutki so bili grozni. Če bi mi tudi kdo hotel kaj pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji.« Škof je zbral dovolj prisebnosti, da si je z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo slekel in odvrgel. Vratni kolar iz celuloida, ki je tudi že gorel, je zagrabil z volneno ovijačo in ogenj zadušil. Surovost množice pa ni odjenjala, kot v transu je skandirala: »Zgori, crkne naj hudič!«

V vagon je nato vstopil miličnik, ki je škofa napotil v čakalnico z obljubo, da ga bo zavaroval pred množico. Kalvarija se je tam nadaljevala, saj je množica izmučenega škofa prisilila, da je stopil na mizo, kjer so ga zasramovali. Uro in pol po prihodu vlaka na postajo, je prišla UDV in škofa napotila nazaj na vlak, češ da ga bodo varovali pred demonstranti. Ti so nato ovirali prihod zdravnika, kasneje pa tudi avto, s katerim so hoteli škofa prepeljati v bolnišnico, tako da se je le z najosnovnejšo zdravniško oskrbo moral z vlakom vrniti v Ljubljano in šele nato poiskati zdravniško pomoč. Vse dogajanje v Novem mestu je trajalo kar štiri ure in pol, pri čemer nihče, niti policija niti organi UDV, ni izvedel nobenega ukrepa zoper naščuvano in razjarjeno množico. S tem pa preganjanja še ni bilo konec. Ko se je zaradi opeklin zdravil v bolnišnici in bil zaradi posledic večkrat napol nezavesten, ga je na bolniški postelji dvakrat zasliševala UDV.

Resnica nas bo osvobodila

Na simpoziju o škofu Antonu Vovku je zgodovinar dr. Stane Granda postregel z dokazi, da je zažig pripravila in vodila partija in ne njeni samovoljni posamezniki in da pravi akterji niso bili nikoli kaznovani, ampak nagrajeni s službenim napredovanjem. Ugotavlja: »Svojevrstna sramota Slovenije kot pravne države je dejstvo, da moramo o pobudnikih in naročevalcih napada še vedno ugibati. Še vedno so živi ljudje, ki o tem vedo iz prve roke in bi lahko vse zadovoljivo pojasnili.« Organizatorji zažiga niso bili nikoli kaznovani, še več, oblast se jim je za njihovo dejanje v kasnejših letih bogato oddolžila.

Takole je o škofu Vovku zapisal upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres:
»Kdor prebira njegove spomine, v katerih opisuje, kaj vse je moral doživeti in pretrpeti, občuduje njegovo vedrino in pogum. Notranjo moč je črpal iz mirne vesti in povezanosti z Učiteljem, ki je vse to pretrpel pred njim, in ki je svoje učence na to velikokrat pripravljal: »Spominjajte pa se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji ko njegov gospod.' Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. … Vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal« (Jn 15,20).«