Objavljamo lanskoletni komentar Igorja Omerze o spremembi arhivskega zakona. Ker je Igor Omerza eden najvidnejših raziskovalcev arhivov UDBE je njegov pogled na to, kaj bo pomenila sprememba zakonodeje in v kakšni meri ta vpliva na njegovo nadaljnje delo, zelo pomemben in zanimiv.

VSE, KAR JE OMERZA ZAPISAL PRED ENIM LETOM, SE JE IZKAZALO, DA DRŽI!

Velik arhivski korak nazaj!

Leta 2006 je vlada Janeza Janše pripravila in poslala v parlament predlog novega arhivskega zakona. Če se prav spominjam, je bil njegov najpomembnejši pripravljalec dr. Lovro Šturm. Parlament je zakon izglasoval in tako velja še dandanes, kar je za zakonodajno ihto, ki jo v zadnjih letih uprizarja slovenski parlament, pravo malo čudo.

Zakon je pomenil pravo revolucijo v dostopu do gradiva nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, organov notranjih zadev (tako civilne kot tajne policije) in pravosodnih organov, saj je za vse navedene zapovedal dostop brez omejitev, razen tistega dela arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke žrtev prejšnjega in propadlega komunističnega režima. Ta zadnja dikcija je na simbolni ravni zarezala ostro mejo med žrtvami in njihovimi krvniki, vsebinsko pa ni bila kdovekaj pomembna, saj Udba tako in tako ni spremljala občutljivih osebnih podatkov svojih političnih šefov ali celo svojih lastnih pripadnikov. No, na neki pomemben način – vendarle je šlo za večinsko stališče parlamenta – je bilo dano zadoščenje tistim živim in mrtvim posameznikom ter njihovim svojcem, ki so hudo trpeli pod prejšnjim režimom.
V praksi je bila ta omejitev popolnega dostopa, namreč ščitenje nekaterih podatkov o žrtvah režima, elegantno rešena s prevalitvijo odgovornosti za ščitenje integritete žrtev na uporabnike arhiva. Vsak uporabnik je moral na letni ravni, preden je dobil vpogled v tozadevno arhivsko gradivo, podpisati poseben obrazec, da se pod kazensko odgovornostjo zavezuje, da ne bo javno razgrinjal občutljivih osebnih podatkov žrtev, do katerih bo morebiti prišel pri pregledovanju naročene dokumentacije. In tega so se uporabniki arhiva držali vsa ta leta veljave zakona iz leta 2006, saj ne poznam niti enega primera, kjer bi uporabniki arhiva zlorabili prost vpogled v tisti del Arhiva Slovenije, ki je bil pod navedenim režimom. Toliko o tem.
Vse to je tiho in učinkovito delovalo do leta 2010, ko sem pri založbi Karantanija objavil knjigo o Edvardu Kocbeku (Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584). Ko so „strici iz ozadja“, kot jih posrečeno imenuje tudi Borut Pahor, videli, kaj vse je bilo kljub strašnemu uničevalnemu genocidu nad slovenskim udbovskim arhivom vendarle v njem ohranjenega, so se začele „arhivske težave“. Te trajajo še dandanes in novi, dopolnjeni arhivski zakon je samo logično nadaljevanje delovanja teh „stricev“, s ciljem, prvič, omejitve „brskanja“ po udbovski dokumentaciji in, drugič, prenehanja javnega objavljanja raznih novih ugotovitev o udbovskih ugrabitvah, umorih, bombnih atentatih in podobnih državno-terorističnih aktih propadlega režima.
Torej kmalu po izidu mojega Kocbeka je prišel protiudarec, saj mi je bilo nezakonito preprečeno pregledati del udbovskega gradiva, ki sem ga hotel preiskati zaradi pisanja knjige o velikovškem bombnem atentatu. Zadeva je dobila razsežnosti velike politične afere in leta 2011 vodila celo do referenduma o arhivski zakonodaji, na katerem so bili „strici“ prepričljivo poraženi. Toda to jih ni ustavilo, saj so jeseni leta 2011, preko internih navodil tedanjega direktorja Matiča, v arhivu začeli anonimizirati gradivo, to pomeni, pregledovati in počrnjevati občutljive osebne podatke udbovskih žrtev. Perverzno je zaščita žrtev v tem primeru pomenila zaustavljanje raziskovanja, kako jih je Udba maltretirala, saj arhiv tehnično ni bil usposobljen za takšno pregledovanje in počrnjevanje.
Stanje se je izboljšalo s prihodom direktorja Jožeta Dežmana, ki je odpravil anonimizacijo. No, zopet so se začeli pritiski s strani raznih dušebrižnikov varovanja občutljivih osebnih podatkov, zato smo najbolj vneti raziskovalci, preko dovoljenja arhivske komisije, dobili neomejen dostop, ki nas (začasno) varuje pred morebitnimi internimi akti katerekoli že uprave arhiva.
Novi zakon pa je: prvič, izbrisal razliko med žrtvijo in krvnikom, saj so sedaj zaščiteni tudi nosilci javnih funkcij, drugič, anonimizacijo je vzpostavil kot zakonsko normo in, tretjič, zaostril pridobivanje dovoljenja arhivske komisije, s katero bi se lahko preskočilo to anonimiziranje. Zato sem podpisal zahtevo za referendum proti tem zakonskim arhivskim spremembam in bom po svojih močeh deloval, da bo do referenduma prišlo in da bo referendum še drugič preprečil oteževanje pristopa do ohranjenega dela udbovske dokumentacije.

Igor Omerza

Vir: casnik.si