Odbor DZ-ja je po nedemokratično vodeni razpravi in množici odličnih protiargumentov vseeno podprl predlog novele zakona o preprečevanju nasilja v družini brez glasu proti. Na seji sta tehtne argumente za zavrnitev predstavila Družinska pobuda in Gibanje za otroke in družine.

Po novem bo prepovedano otroka prositi, naj doma kaj naredi. Prepovedani bodo tudi molk, "nasilne" telesne drže, npr. dvignjen prst ali jezen pogled. Prav tako se ga več ne boste smeli dotakniti, z namenom prepovedi ali kaznovanja, mu karkoli prepovedati ali mu ne dati denarja, ko ga bo zahteval, saj vas bo lahko otrok, sosed ali kdorkoli drug prijavil, da izvajate fizično, psihično, spolno ali ekonomsko nasilje.

Na presplošne definicije nasilja v predlogu, ki odpirajo možnost poljubnega poseganja države v družine, je opozoril Tomaž Merše iz društva Družinska pobuda in hkrati dodal, da takšne definicije ne zagotavljajo varnosti staršem, ki svoje otroke normalno vzgajajo, saj predlog uzakonja obvezno permisivno vzgojo, kjer se otroku ne sme nič prepovedovati.

Franc Donko iz Gibanja za otroke in družine, ki nasprotuje predlogu zakona, je opozoril, da so definicije nasilja tako splošne in nejasne, da se "socialne službe lahko vtaknejo v vsako družino". Država želi prikrito kriminalizirati normalne družinske vzorce in favorizira le en način vzgoje, ki je omejen zgolj na to, da bodo starši lahko otroke z usmerjali zgolj s prepričevalnim govorjenjem. Ob tem je potrebno opozoriti na izjemno nedemokratično vodenje seje Uroša Prikla, ki je g. Donku vpadal v besedo in dovolil, da so mu v besedo vpadali tudi poslanke in poslanci vladajoče koalicije

V razpravi poslancev so takšnim stališčem pritrdili tudi v SDS-u in NSi-ju. Po besedah Marijana Pojbiča iz SDS-a v stranki sicer podpirajo ničelno toleranco do nasilja, a je po njihovem mnenju treba ločiti nasilje od legitimnih vzgojnih ukrepov v družini. Opozoriti je treba na vzroke za nasilje, in sicer revščino in socialno izključenost, je še dejal Pojbič. Iva Dimic iz NSi-ja pa je izrazila mnenje, da predlagatelji zmotno izhajajo iz predpostavke, da se lahko z zakonom določijo vsi vidiki družinskega življenja. Strinjala se je, da zakon poskuša uzakoniti permisivno vzgojo, medtem ko je treba pri otrocih poudarjati tudi dolžnosti, ne zgolj pravice.