Anja Kopač Mrak se spreneveda z nepodpisano razlago Zakona o preprečevanju nasilja v družinah. Na vztrajanje Gibanja za otroke in družine in po velikem medijskem pritisku, naj ministrstvo Anje Kopač Mrak predstavi svojo razlago Zakona o razvajenih otrocih in nemočnih starših, so uradniki z ministrstva pred nedavnim končno objavili dopis, na katerega se pa Anja Kopač Mrak in njeni uradniki niso upali podpisati. Na eni strani se bojijo jeznih staršev, ki si ne pustimo solili pameti, kako naj vzgajamo svoje otroke, ne upajo pa se zameriti tudi svojim »nevladnim« organizacijam, kot so Društvo za nenasilno komunikacijo in podobnim lobijem, ker ti zanje opravljaj propagando med ljudmi za naš denar. Samo v letu 2015 je samo Društvo za nenasilno komunikacijo iz javnih sredstev dobilo preko 780.000 EUR!

Žal SD z Anjo Kopač Mrak na čelu nadaljuje s svojo politiko sprenevedanja, ko eno mislijo in napišejo, nekaj drugega pa potem razlagajo naokoli. V parlamentu sta Martina Vuk iz ministrstva in Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo predstavljali zakon tako, da je bilo mogoče razumeti, kot da je navajanje otrok k delu ali v opozorilo dvignjen prst že nasilje. Po novem so se uradniki Anje Kopač Mrak malo unesli, in priznali staršem avtoriteto pri vzgoji svojih otrok. To pa pomeni, da so končno priznali, da je z Zakonom o razvajenih otrocih in nemočnih starših nekaj hudo narobe in da so zopet prestopili mejo in posegli v ustavno zajamčeno pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu  s svojimi vrednotami. V Gibanju za otroke in družine od ministrice zahtevamo, da svojo razlago zapiše v veljavni Zakon o preprečevanju nasilja v družini, saj velja zakon, ne pe njena nepodpisana razlaga zakona!

Objavljamo njihovo nepodpisano razlago Zakona o razvajenih otrocih in nemočnih starših, ki pa ne velja nič, dokler ne bo zapisana v zakon:
Starši še naprej ostajajo povsem suvereni v vzgojnem poslanstvu svojih otrok, kar je njihova ne le pravica, temveč tudi dolžnost.
V vsakdanjem življenju to pomeni, da ni nasilje enkraten grob poteg roke otroka, ko le-ta steče na cesto za žogo ne da bi prej pogledal levo in desno, ali ko želi vtakniti prste v električno vtičnico, temveč za surovo ravnanje starša kot privzeto vzgojno prakso za svojega otroka. V primerih življenjske ogroženosti otroka starši pogosto simbolično otroka udarijo po ritki ali roki, saj mu želijo nazorno prikazati nevarnost nekega nedopustnega početja in življenjsko ogroženost. In v teh primerih ne gre za nasilje kot privzeto vzgojno prakso. Prav tako za nasilje nad otrokom ne štejemo prepoved uporabe mobilnega telefona ali začasno prepoved izhoda. Vse to je bilo že večkrat pojasnjeno v javnosti, prav tako v postopku obravnave predloga novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini v Državnem zboru.
Opozorjeno je bilo tudi, da banaliziranje nasilja na način, da se bo že vsako običajno ravnanje staršev štelo za nasilje, zamegljuje dejanski problem in najbolj škodi ravno otrokom, ki so dejansko žrtve nasilja. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti si prizadeva za vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja, zmanjšanje - v končnem cilju pa odpravo - vseh vrst nasilja, hkrati pa želi poskrbeti za ustrezno varstvo in zaščito žrtev.
Temeljni cilj novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) je zaščititi žrtve nasilja v družini in učinkoviteje preprečevati nadaljnje zlorabe in ne kaznovanje povzročiteljev nasilja. Zakon tako v 5. členu določa dolžnost ukrepanja organov in organizacij za zaščito žrtve, pri čemer morajo izhajati iz ocenjene stopnje ogroženosti žrtve.  Ob tem opozarjamo, da je že osem let v veljavi 191. člen Kazenskega zakonika, ki določa, da se z zaporom do pet let kaznuje, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Navedeni opis kaznivega dejanja je zelo podoben opisom nasilja v ZPND. Gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa nam ni znan primer, da bi bil kateri koli starš preganjan ali celo obsojen zaradi dejanj, ki jih navajate v vaših vprašanjih.
Slovenija je podpisnica vseh pomembnejših deklaracij, konvencij in sporazumov, ki urejajo problematiko nasilja v družini in nad ženskami. Leta 2014 je ratificirala Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (t.i. Istanbulska konvencija). Osnovni cilj konvencije je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice so začele vse pogosteje obsojati telesno kaznovanje, pri čemer so razsodbe jasno pokazale, da zakonska prepoved vsakršnega telesnega kaznovanja ne posega v spoštovanje zasebnega in družinskega življenja.
Namen te določbe je jasno sporočilo, da telesno kaznovanje kot vsakodnevna vzgojna metoda ni sprejemljivo. S tem določilom pa se ne posega v avtonomijo starševstva. Za postavitev zdravih meja, učenja družbenih norm, spoštovanja avtoritet in sprejemanje drugačnosti so odgovorni starši, tega namreč namesto njih ne more uresničiti noben zakon. Kadar pa pride do zlorab v družinskih odnosih, je država s svojimi institucijami tista, ki ima dolžnost poseči vanjo, in ustrezno zaščititi najranljivejše člane, ki zaradi svoje starosti, stopnje zrelosti ali drugih osebnih okoliščin ne morejo poskrbeti zase.