Ranko Iveljo moti veliko stvari. Tokrat jo motijo nerojeni otroci, ki bi se lahko v kratkem rodili. V Dnevniku, časopisu Bojana Petana enega največjih doslej še nedotaknjenih tajkunov, je  nedavno objavila komentar z naslovom »Splav pravice«, v katerem je udarila po zagovornikih človekovih pravic nerojenih otrok. Njena tarča so bili vsi tisti evroposlanci, ki so decembra lani dostojanstveno zavrnili kontroverzno resolucijo Evropskega parlamenta in s tem ideološko sporno pravico do t.i. »reproduktivnega zdravja«.

Ranka Ivelja hoče namenoma omejiti govor o splavu in je zato prva udarila!

Komentatorka Dnevnika ugotavlja, da se Evropa spreminja. Tokrat očitno ne tako kot si ona in njeni želijo. Razlog je v tem, da vedno več državljanov ne želi živeti tako kot hočejo aktivisti t.i. teorije spola in ne podpirajo krvavega »galopa žensk«. 700.000 splavov nerojenih otrok, na stotisoče ranjenih slovenskih žensk in moških, otrok brez bratov in sester, je za čedalje več državljanov preprosto preveč.

Članek se pretresljivo resnicoljubno začne: "Prvič, abortus škodi. Fizično, psihično, družbeno. Večini žensk, ki ga opravijo – in preživijo – je skrajno težko. »Kaj bi bilo, če…« vrta in gloda. Neopisljive stiske mnoge zaznamujejo za vse življenje. Včasih zaradi nestrokovno ali prepozno opravljenih splavov ostanejo tudi brez otrok. Individualna škoda je tako še družbena." Ampak Ivelja tukaj žal ni naredila pike. Od tukaj naprej gre v članku vse v smeri kratenja pravice nerojenega otroka do življenja.

Cinična Iveljina floskula o »visoko kvalitetnih postopkih splava«, ki jo uporabi v svojem komentarju, prikriva žalostno in neprijetno resnico. Pod tem leporečenjem se skriva reka prelite krvi in nemi ocean solz nedolžnih otrok, katerim se pridružujejo kriki njihovih ranjenih mater, očetov in od morije otopelih zdravnikov ter medicinskih sester. Gospa Ivelja se tega zaveda in postaja zaradi tega očitno vznemirjena. Ne glede na vsa tragična dejstva, je potrebno nerojenim otrokom  za vsako ceno še naprej odrekati pravico do življenja in s tem množiti bolečino in trpljenje slovenskih žensk.

Splav - temeljna dogma politične levice, katere glasnogovornica je tovarišica Ivelja!

Splav ni samo postopek, ki ga otrok ne sme preživeti. Je tudi največji tabu in svetinja slovenske in evropske politične levice, preko katerega načrtno ustvarjajo ranjene državljanke in državljane. Iz dneva v dan jim nakopavajo krivdo vesti in nato z njimi politično manipulirajo pred vsakimi volitvami z besedami – mi smo za svobodo in za strpnost, mi smo za pravice žensk, splav je pravica, splav je svoboda! Ipd. Še več, splav je za levico, zelene, liberalce, žal tudi za nekatere krščanske demokrate v Evropi, pravi način boja proti nerojenim punčkam in fantkom in sredstvo za razskristjanjevanje. Znano je, da mnoge matere zaradi splava lastnega otroka ne morejo več poslušati cerkvenega zvonjenja in se ne prepoznajo v verskem življenju. Na tem področju je na žalost tudi Cerkev veliko premalo naredila. Kam naj se obrneta ranjena mama in ranjen oče kot prav na Boga. K sreči se to že spreminja, tako v Cerkvi kot v civilni družbi. Mama in oče s t.i. postabortivnim sindromom sta najprej žrtev te ideologije smrti in vseh tistih, ki zagovarjajo krvavi "galop žensk", kot to cinično imenuje Ivelja. To je resnica, ki je vedno bolj očitna... 

Ob vsem tem se Ivelja premišljeno zaveda, da govorjenje o splavu in njegovih negativnih posledicah postaja življenjsko nevarna zadeva za politično elito, ki ji vdano služi od prvega službenega dne in se je v vseh teh letih v Sloveniji bore malo spremenila. Na njenem čelu je že desetletja Milan Kučan, izbran naslednik pa je prav tako že desetletja - kljub temu, da se trudijo pokazati drugače - sedanji predsednik Borut Pahor.

Iveljin komentar kaže, da je za levico "politično nekorektno razpravo" potrebno čim prej ponovno monopolizirati ter nadzorovano usmerjati. Pisci kot so Ivelja imajo pri tem t.i. »nadzorovanem načrtu medijskega komuniciranja o ključni temi za "našo stvar"« osrednjo vlogo. Skupaj s somišljeniki se je v četrtek 6. marca odločila in sklenila omejiti razpravo tako, da bodo sami levičarji tisti, ki bodo splavljenim otrokom poskušali dati obraz sočutja, laži in pravičniškosti. Preko tega projekta prikrivanja in humanizacije splava želijo preprečiti največjo nevarnost in to je, da bi se na politični levici našla skupina ranjenih žensk, ki trpijo zaradi splava in bi peljala zgodbo v "ne-Rankin svet«, to je v svet brez splava oz. v t.i. "pro-life levico". Omenjeni komentar »Splav pravice« je zato pravzaprav prikrita oblika pritiska na vse ženske, ki so nasedle njeni ideologiji ter se ranile. Vsem ženskam, ki so naredile splav, subtilno sporoča naslednje: "O tem, kaj je splav poslušajte nas, ki smo svečenice in varuhinje osrednje dogme abortivne religije… kdor se bo prekršil in spregovoril o tem, kaj se dogaja pri oz. po splavu, pa naj računa na javni napad, diskvalifikacijo in diskreditacijo!"

Nekaj dobrega: Ranka Ivelja s svojim zavzemanjem za splav nerojenih punčk in fantkov, zmanjšuje naklado časopisa Dnevnik!

Po podatkih Oglaševalske zbornice se časopis Dnevnik že deset let sooča z upadom naklade. Tako je leta 2004 prodal 46.839 izvodov, konec lanskega leta pa že manj kot 28.000 izvodov. Razlogi za 40% padec prodaje so popolnoma jasni. Dnevnikova politika prehoda od zelene na rdečo barvo, ki se odraža v sejanju predsodkov, kristjanofobiji, zavzemanju za splav, radikalno teorijo spola ter odrekanju temeljne pravice nerojenih otrok do življenja že prinaša "otipljive rezultate". Čeprav številni novinarji te hiše vsak dan čakajo na odpoved delovnega razmerja, ker za njihove plače ni denarja, se ti še naprej namenoma slepijo in nočejo povedati, da so padli v t.i. »Iveljino jamo«. Z zavzemanjem za radikalne socialne eksperimente in abortiranje bolnih in zdravih nerojenih punčk in fantkov so (ne)hote desetletja gradili Rankin in njenih slovenski krvavi svet, v katerem je izgubilo življenje več kot 700.000 otrok – od tega več kot 350.000 nerojenih punčk! Ob tem pa se Ivelja tragično spreneveda in v javnosti še vedno mitološko prikazuje kot borka za pravice žensk! Dejstvo pa je, da so prav splavljene ženske tiste, ki bi danes pomagale polniti prazno pokojninsko blagajno, bile dobre davkoplačevalke, se veselile življenja svojih otrok, katera izmed njih bi bila mogoče dobra prijateljica Ivelje ter bi celo kupovale časopis Dnevnik in ji s tem zagotavljale še višjo plačo.

Kakor koli že aroganca tajkuna Bojana Petana in njegove izvajalke Ranke Ivelja je brezmejna. Ob vsem tem krvavem plesu je pravzaprav velika "sreča" v tem, da Dnevnik še naprej enormno finančno nagrajuje Ranko Iveljo in tudi s tem povečuje finančno izgubo, ki raste iz dneva v dan. Ob tem pa prav preko njenega pisanja lahko državljanke (in državljani) končno razkrinkamo prijazno krvavi obraz slovenskih nasprotnikov pravice nerojenih otrok do življenja, evtanazije bolnikov in ostarelih, kristjanofobov ter eksperimentov teoretikov spola in radikalnih homoseksualnih aktivistov na otrocih. Poročila o upadu naklade časopisa Dnevnik so zato pravi balzam za vsakega poštenega državljana, ki mu je mar za prihodnost. Želeti si je, da bo vedno več državljanov prenehalo kupovati ta časopis in finančno podpirati Ranko Ivelja, tajkuna Petana in avstrijski "katoliški" združenji, ki sta posredna 25% lastnika Dnevnika in sta po zanesljivih informacijah celo zelo blizu škofu  Egonu Kapellariju v Gradcu. Upamo, da bo to spoznala Cerkev kot tudi država in vsaj v imenu varčevalnih ukrepov končno prenehala finančno podpirati ta kontroverzni časopis. Za začetek bi morda odpovedala kar naročnine vseh državnih uradov na »Petanov in Iveljin časopis, ki še vedno plava v krvi nerojenih otrok«.

Marija Cv.

(Avtorica tega prispevka se ne želi izpostaviti s polnim imenom zaradi tveganja, da jo bo Ranka Ivelja javno napadla in grobo diskreditirala. Ranka Ivelja je kot predsednica t.i. Novinarskega častnega razsodišča to že storila v primeru krivične obosodbe novinarke Barbare Kastelec feburarja leta 2010).