V zadnjem času opažamo velike razlike  v kvaliteti med osnovnimi šolami. Kje lahko iščemo vzroke? Ministrstvo za šolstvo daje osnovnim šolam popolno proste roke pri zelo pomembnih zadevah. Lahko bi rekli, da je  preveč demokracije, saj od demokracije do anarhije je le majhen korak. Naj naštejem nekaj zadev, o katerih šole odločajo same:

- Pisanje domačih nalog. Ali so obvezne, ali neobvezne, o tem odloči šola. Vem pa, da so bile domače naloge vedno obvezne, saj učenci ob tem utrjujejo in poglabljajo znanje in se razvijajo delovne navade. V mojem času ravnateljevanja so učitelji občasno pregledali celotne zvezke za domače naloge in učenec je dobil oceno za vzpodbudo.

- Napovedano ustno spraševanje. Tudi o tem odločajo šole same. Znano je, da je napoved pisnega preverjanja dobra. V naprej določeno ustno preverjanje pa je potuha učencem in jih usmerja v kampanjsko učenje. To ni dobro.

- Uporaba delovnih zvezkov. Tu so med šolami zelo velike razlike. V nekaterih šolah je vse preveč delovnih zvezkov, ki jih starši drago plačajo, pa so na koncu leta na pol prazni in nepregledani. Če se šole odločijo uporabljati delovne zvezke, morajo biti ob koncu leta naloge v celoti rešene in tudi pregledane, drugače nima smisla. Me pa veseli, da kar veliko šol uporablja manj delovnih zvezkov in učenci   več pišejo in pisno v zvezkih rešujejo naloge.

- Vzgojni načrti, ki jih šole pripravijo vsako šolsko leto so izrednega pomena. Prav iz vsebine teh načrtov se čuti klima na šoli, red in disciplina, pravila lepega obnašanja. Jasno so vnaprej opredeljene tudi kazni za kršitve. Na tem področju so velike razlike med šolami. So šole, ki tej vsebini posvetijo veliko pozornosti, k sodelovanju povabijo tudi učence in starše in skozi celo  šolsko leto spremljajo uresničevanje vzgojnega načrta. So pa šole, ki temu delu ne dajo take teže in se skozi celo šolsko leto srečujejo z disciplinskimi in vzgojnimi problemi. Pravila morajo biti zelo jasno napisana, da jih sleherni učenec razume.

Imamo šole, ki dajo največji poudarek izobraževanju in doseganju teh rezultatov. Vsem pa je znano, da govorimo o vzgojno-izobraževalnem procesu, torej je vzgoja na prvem mestu. Nič nam ne pomaga, če imamo trikratnega doktorja znanosti, če je kot osebnost razvalina. Vzgoja je v obdobju osnovne šole še kako pomembna pri oblikovanju  mlade osebnosti. Tu pa je zelo pomembno sodelovanje šole s starši. Tam, kjer družina zna postaviti svojim otrokom jasne meje in je pri tem dosledna, šola lahko nadaljuje delo na temeljih, ki jih je postavila družine. Pri tem delu pa na marsikateri šoli naletijo na težavo, ker starši slepo zagovarjajo svoje otroke in jim vse dovolijo. Za težave krivijo učitelje, celo z odvetniki hodijo po šolah.Tem staršem so pomembne le ocene, znanje in vzgoja pa sta na zadnjem mestu. In prav ti otroci mnogokrat zaidejo na napačne poti v odraščanju, kjer ne znajo in ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja.

In tudi zato imamo v naših osnovnih šolah preveliko število odličnih učencev, prisiljeni smo bili ukiniti splošni učni uspeh. Pritisk staršev na ocene je pretiran in učitelj ki nima res trdne avtoritete pod pritiski popusti samo, da ima mir, kar ni dobro.

Tudi o vseh drugih zadevah šole v največji meri odločajo same, nič več ni enotnih navodil s strani Ministrstva za šolstvo. To je preveč demokracije!

Kvaliteta dela vsake osnovne šole je v največji meri odvisna od ravnatelja oz. ravnateljice šole. Ali je v največji meri pedagoški vodja, ki skrbi za dobro -ustvarjalno pedagoško klimo, spremlja delo učiteljev tudi s hospitacijami in razgovori o delu, daje zelo velik poudarek kadrovski politiki in sprejema pedagoški kader, ki je predan temu poklicu, ki je pripravljen nenehno se izpopolnjevati in izobraževati,ki je odgovoren in zahteven do učencev, a ob enem tudi zelo topel. Vsak učitelj v največji meri vzgaja s svojim zgledom. Učenci v tem obdobju zelo radi posnemajo učitelje. Priznati moramo, da imamo mnogo prav takih učiteljev po naših osnovnih šolah, ki so celostno oblikovane osebnosti. Imamo pa tudi take, ki ima svoje priprave na pouk že leta in leta stare  in jih potegne kot iz "naftalina" in izpelje uro vrsto let povsem enako in niso tudi iz moralnega vidika zgled učencem, saj poznamo posamezne primere. Tu pa je odgovornost ravnatelja oz. ravnateljice, da se takemu učitelju zahvali za sodelovanje in poišče zamenjavo.

Ministrstvo za šolstvo je spremljanje kvalitete dela prepustilo ravnateljem. Mislim pa, da bi bilo zelo dobro pripraviti jasna merila za spremljanje kvalitete dela osnovnih šol. To smo predlagali že v mojem času ravnateljevanja, pa žal nismo uspeli. To je nekoč, v  davnih časih opravljal  Zavod RS za šolstvo, ki je bil nadzorno-svetovalna služba, tedaj sem bila tudi sama tam zaposlena. 
Menim, da bi bilo to nujno potrebno tudi danes, saj so med šolami resnično velike razlike, to občutijo tudi učenci, ko pridejo v srednjo šolo.Prav bi bilo, da bi se izredna kvaliteta nagradila tudi finančno.Zdrava tekmovalnost med šolami bi bila zelo dobrodošla.

Angelca Likovič