Prebrala sem vaše dopisovanje s Šuštaršičem ... zdi se mi, da sta oba spregledala bistvo, kaj je iz pravnega vidika sklenitev zakonske zveze. Po svoji naravi je namreč sklenitev zakonske zveze pogodba, ki mu javnopravni red daje učinek pravnega monopola. Pišem vam pa zato, ker morate v svoj prav prepričati liberalce, tiste klasične, ki se zavzemajo tako za osebno kot tudi za ekonomsko svobodo, če želite na referendumu zmagati. In, če česa klasični liberalci ne marajo, so to pravni monopoli, kaj šele njihova širitev na druga področja ...

Klasična pogodbena teorija pravi, da je pogodba nekaj, kar se sklene med dvema (ali več) strankami na podlagi njihovega prostovoljnega in svobodnega pristanka (skratka gre za osebe, ki so polnoletne in poslovno sposobne) s katero se stranke dogovorijo za nastanek medsebojnih pravic in obveznosti. Pri čemer so kršitve pogodbe podvržene sankcijam pravnega sistema. Eden bistvenih elementov pogodbe je torej, da ustvarjajo pravne učinke samo za stranke pogodbe ne pa za tretje - to je nestranke pogodb.

Tako recimo je v slovenskem pravnem redu povsem dopustno s komerkoli ne le z družinskimi člani  in neomejenim številom strank pogodbe z učinki inter partes (med pogodbenima strankama) skleniti pogodbe:
- o vzajemnem ali enostranskem nudenju gospodinjskih storitev,
- pogodbo o delitvi življenjskih stroškov v skupnem gospodinjstvu oziroma bivanju v isti stanovanjski enoti;
- pogodbo o dosmrtnem ali začasnem preživljanju;
- pogodbo o medsebojnem in vzajemnem nudenju spolnih storitev (ta pogodba je sicer realni kontrakt, ker je sklenjena sočasno z izvršitvijo),

Za sklenitev in veljavnost teh pogodb pravni red RS ne zahteva ne posebne oblike, ne posebne registracije pri tem ali onem državnem organu, za njihovo veljavnost je povsem vseeno koliko je strank pogodbe pa povsem vseeno je tudi kdaj, kolikokrat in na kakšen način ali pa sploh ne, imajo stranke pogodbe spolne odnose... Ta vprašanja ne zanimajo ne države, ne drugih posameznikov, znacev, sosedov. Država ne registrira, ne zbira in ne analizira teh pogodb. Zadnje čase se neka Anja Kopač Mrak sicer nekaj trudi na področju nadzorovanja nudenja gospodinjskih uslug z vpeljavo vrednotnic, načeloma pa te pogodbe država regulira samo toliko kot ostale civilne pogodbe ... torej ali pogodba sploh obstaja, ali je bila sklenjena s svobodnim pristankom strank (pri nudenju medsebojnih spolnih storitev se nesvobodnemu pristanku v pogodbo o nudenju spolnih uslug reče tudi posilstvo) in pa v primerih, ko ena od strank ne izpolni del svoje pogodbene obveznosti, tudi posledice tovrstnih kršitev ...

V zgornjih alinejah naštete pogodbe  imajo čisto in izključno zasebnopravni učinek in osebne lastnosti njenih strank, vključno z njihovo spolno usmerjenostjo, so povsem nerelevantne za pravno veljavnost. Tako pogodba o dosmrtnem preživljanju nima javnopravnega učinka v okviru katerega bi lahko preživljalec preživljanca v svoji dohodnini uveljavljal kot davčno olajšavo ali, da bi preživljanca preživljalec  zdravstveno zavaroval na svojo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o skupnem življenju in delitvi stroškov ter motrebitnem nudenju gospodinjskih storitev nima za posledico, da se lahko stranki te pogodbe v kazenskem postopku sklicujeta na privilegij molka zaradi ozke osebne povezanosti, ki velja med družinskimi člani.

Vendar pa tudi oziroma celo klasično-liberalna doktrina priznava, da obstajajo pogodbe, ki dejansko nimajo učinka samo na stranki pogodbe, ampak tudi na tretje osebe. Dolžnost države pa je, da regulira te pogodbe oziroma učinke njenih eksternalij. Pogodbe med lisico in volkom, da bosta ostrigla zajca (čemur v uličnem žargonu pravimo korupcija ali kartelni dogovori etc... so recimo prepovedani) pogodba o življenjski skupnosti med moškim in žensko, ki praviloma in statistično najbolj pogosto pripelje do tega, da se v to skupnost vplete še tretji - nestranka pogodbe (otrok) pa je vzrok za to, da država regulira zakonsko zvezo. Regulira jo z namenom, da zavaruje nestranko pogodbe in nemočno osebo - otroka.

Tu pa se zadeve nekoliko zapletejo, obstaja namreč več zgodovinskih izkušenj, da vmešavanje države v družine, prokreacijo in vzgojo otrok ni nujno dobronamerno niti nima nujno najboljših učinkov ne za družbo, ne za same otroke. Zgodovinski primeri vpletanja države s katastrofalnimi učinki so recimo programi Lebensborn, Cevsescujeve sirotišnice, jemanje otrok staršem zaradi njihovega političnega prepričanja (ne tako dolgo nazaj v naši državi,  posamezni primeri tovrstnih praks pa so še vedno prisotni, recimo nazadnje v Škofji Loki), jemanje otrok zaradi slabega socialnega položaja staršev, ali le zaradi prvih reality showov pod sponzorstvom države  (zadeva Dionne v Kanadi). Posebna oblika vpletanja države v družine je dandanašnja vpeljava ideologije permisivne vzgoje, v okviru katere je vsako nasprotovanje otrokovim željam šteto kot "družinsko nasilje". Zato je vsako reguliranje in poseganje države v družinske odnose med biološkima staršema in biološkim otrokom nekaj, kar bi po mojem mnenju, morali zreducirati na minimum. Vključno s tem, da se deinstucionalizira permisivno vzgojo, in omeji posege države v vzgojo otrok, sploh tisto vzgojo, ki nasprotuje svetovnemu nazoru otrokovih staršev. Od pravih klasičnih liberalcev, ki se vsaj deklaratorno zavzemajo za čim manj države v življenju ljudi, bi to seveda utemeljeno pričakoval. Od progresivistov preoblečenih v liberalce pač ne.

Torej, iz vidika pravnega reda je zakonska zveza pogodba z javnopravnimi učinki pravnega javnega "mini" monopola, ki je ustanovljen za to, da zavaruje položaj otroka. Skratka gre za človeško bivanjsko skupnost, ki je (izmed vseh pojavnih oblik človeškega sobivanja) deležna pozitivne diskriminacije  s strani države zaradi varovanja interesa otroka.

Tako je ena izmed temeljnih pravic otroka, da se takoj po svojem rojstvu (in brez posebne odločbe države!!!) umesti kot član v svojo biološko družino. (Če mene vprašate, je to temeljna pravica vsakega otroka.) Nadaljna izpeljava te osnovne pravice je, da ima otrok pravico, da je negovan in vzgajan s strani bioloških staršev, skratka, otrokova pravica je, da ima osebnostno prisotnega starša v svojem življenju. Posledično (in statistično najbolj pogosto) vsaj eden od staršev zaradi nege in vzgoje otrok vsaj začasno postavi na stranski tir svojo kariero. (Pravni red, ob zgodovinski izkušnji, da v družinskih financah veljajo ekonomski zakoni t.i. ekonomije obsega, zato tega starša varuje z institutom skupnega premoženja, ki pravi, da tudi gospodinjenje in vzgoja otrok prispeva k nastanku skupnega premoženja). Seveda saj so starši, ki so postavili na stranski tir svojo kariero, zato manj konkurenčni delavci, ki težje potegnejo dodatne ure, lahko zaradi bolniškega dopusta zaradi nege otroka umanjkajo ravno v najbolj kritičnih trenutkih, zato delovnopravna zakonodaja posebej varuje starše.

Torej, vrnimo se k osnovnemu vprašanju ... ali je potemtakem izenačitev istospolnih partnerskih skupnosti v pravnih učinkih z zvezo heterospolnih partnerjev, dejansko širjenje polja osebnih svoboščin, kot to razumejo klasični liberalci? Odgovor je zelo očiten ne.

V izenačitvi zakonske zveze med heteroseksualnimi in homoseksualnimi pari ne gre izenačevanje v svoboščinah, ampak v pozitivnih "pravicah". Izenačitev v zadevnem primeru dejansko pomeni  širitev, klasičnim liberalcem tako "ljubega" pravnega monopola,  ki je v funkciji varovanja mladoletnega otroka.  Skratka na delu je dobri stari progresivistični socializem za katero se skriva zahteva po še več državne intervencije v družino (čista nebesa za slovenske klasične liberalce). Problem seveda je, da se pozitivna diskriminacija razširi na obliko življenjske skupnosti ljudi, ki statistično gledano do zdaj še nikoli ni pripeljala, da pojava otroka (brez posebne intervencije), torej nekoga tretjega, ki ni stranka pogodbe o tovrstni življenjski skupnosti in, ki je bistveni za pozitivno diskriminacijo "zakonske zveze". Pravniki bi temu rekli nedopustna diskriminacija, ker bi pravni red enako obravnaval dve posvem različni življenjski situaciji brez nekega utemeljenega razloga.

Kaj dejansko zahtevajo istospolni z izenačitvijo "pravic" ... zahtevajo:
- uvedbo davčnih olajšav za vzdrževanega istospolnega partnerja (javnopravni učinek),
- nastanek skupnega premoženja v času bivanja, zahtevajo zakonito nujno dedovanje istospolnega partnerja ... (učinkek ki je uperjen "horizontalno zoper "tretje"
- pravico do "umetne oploditve" ali posvojitve nekega otroka, ki se mu je zgodila tragedija in je ostal brez staršev. (Do zdaj je veljalo, da so posvojitelje poiskali med heteroskesulanimi pari, ki so bili po karakteristikah najbolj podobni otrokovim biološkim staršem. Kako se bo to zagotavljalo v primerih homoseksualnih posvojitev, ali pa bomo tudi tu priča pravičnjaškim "kvotam"

Torej, če država ne regulira posebej pogodb o medsebojnem preživljanju, oblikah skupnega sobivanja ljudi in spolnih praks in jim ne priznava javnopravnih učinkov ali učinkov na tretje osebe ... ali potemtakem drži, da je izenačitev istospolnih partnerskih zvez s heteroseksualnimi, dejansko pomeni manj države v spalnicah in življenjih ljudi? Ali javna in splošna seksualizacija ljudi preko vprašalnikov in registracij tovrstnih osebnih podatkov na uradih in delodajalcih pomeni manj diskriminacije istospolnih in manj države v naših življenjih? Mislim da ne ... do zdaj se ni nihče ni ukvarjal s spolno usmerjenostjo nikogar, če ta ni o njej sam spregovoril ...

Danes pa smo odrasli in otroci podvrženi prisilni seksualizaciji (čeprav seks sodi v najintimnejšo sfero našega bivanja) s strani javnih institucij v imenu tolerance do LGBT. Dajte se vprašat ... kako je lahko človeke netoleranten do spolne prakse nekoga, o kateri nima (in sploh ne želi) imeti nobenega vedenja?

Prosim lepo, klasični liberalci ... jaz bi rada čim manj države v svojem življenju, še najmanj pa v obliki javno (preko prisilno pobranih davkov) financiranih tečajčkov LGBT aktivistov namenjenih mojemu otroku v šolskem curriculumu o tem, kako ga lahko Jurček varno faše od Poldeta. (ne gre za vprašanje javne ne-morale gre za svobodo vesti posameznikov in njihovo pravico vzgajati otroke v okviru lastnega prepričanja, osebno javno ne-moralo strogo zavračam).

Pa še nekaj o "pravici" do posvojitve. Posvojitev je pravni akt, kjer država vedoma fingira vzpostavitev družine med ljudmi, ki niso biološko povezani ... z namenim varovanja interesa mladoletnega otroka. Do zdaj je ESČP pravico do priznanja pravnih vezi podobnih znotraj heteroseksualne nuklearne družine priznala samo v primerih stabilnih in dolgotrajnih homoseksulanih zvez v katerih je živel otrok. Pravice do "pridobitve" otroka pa ESČP ni priznalo niti heteroseksualni materi, ki je želela vsaditev zamrznenih embriov, ki so bili ustvarjeni z oploditvijo njenih jajčec s semenom moškega, ki je bil v času njihove oploditve njen mož in je nekoč soglašal z oploditvijo, po ločitvi pa je vsaditvi teh embriov in posledičnem nastanku otroka nasprotoval (glejte zadevo Evans v. UK).

V kolikor bi klasični liberalci ostali zvesti svojemu izročilu in zahtevi po čim manj države v živlejnju posameznikov in čim večji enakosti v svoboščinah, potem bi bilo edinole pravilno, da bi zahtevali ukinitev zakonske zveza (in razveljavitev vse regulacije povezane z njo) in prepoved kakršnegakoli LGBT aktivizma v šoli in zdravljenja "neplodnosti" istospolnih na račun davkoplačevalcaev. Skratka, dajmo ukinit družino v imenu enakosti ... odraslih. Ampak, baje v svetu klasičnih liberalcev obstaja nekaj omejitev ... in družina je klasični zasebnopravni institut, ki je zgodovinsko kljuboval državi ... zaradi svoboščin, ki varujejo ljudi, še posebej pa otroke ...

Če se izrazim slikovito, izenačitev istospolnih partnerstev je nekaj podobnega, kot v imenu enakosti dopustitev dopinga samo belim šprinterjem, ker so črni po svoji genetski predispoziciji pač boljši.

Skratka ali naj v imenu enakosti "pravic" oziroma "svoboščin" ukinimo družino ... ali pa morda vendarle gre "samo" za otroke...

Sklep:

Nova ureditev zakonske zveze dejansko napada otrokovo pravico do umestitve v biološko družino (kot to izhaja iz vašega članka o sodnici, ki je otroka dodelila geyevskemu paru in ga odvzela materi), ker je veljalo, da je umestitev otroka v biološko družino in njegovo odraščanje v njej največja korist zanj. Do zdaj se je država v družine vmešavala, samo kadar je nuklearna družina odpovedala (bila je le varnostna mreža) in je država z različnimi ukrepi kot na primer posebno davčno-socialno obravnavo (resničnih) enostarševskih družin, rejništvom in posvojitvijo za otroka blažila posledice odpovedi starševanja otrokovih bioloških staršev. V okviru implicitne možnosti oplojevanja samskih ali homoseksualnih žensk ter vsaj pasivno dopuščanje surogatnega materinstva v tujini pa se dejansko odpira Pandorina skrinjica, saj je država s temi ukrepi dejansko zagotavlja "pravico do pridobitve otroka," ker dejansko spodbuja takšno ali drugačno obliko odpovedovanja bioloških staršev do lastnega otroka in s tem daje državno legitimiranje vedenja odraslih zoper nekaj, kar je bilo do zdaj šteto kot ravnanje, ki ni v otrokovo največjo korist. V tej točki pa smo samo še korak od državnega totalitarističnega inženiringa družbe, da samo država oziroma skupine z družbeno močjo, ki so državo ugrabile ve, kaj je za njene otroke najkoristneje (kot v angleškem primeru).

pa še to ... moje mnenje je, da bi se morale obravnave na slovenskih družinskih sodiščih v celoti slikovno snemati, ker je javnost iz obravnav izključena.

Avtor ne želi biti imenovan