V Salvadorju, najmanjši državi Srednje Amerike, je prepovedano splaviti otroka. Neverjetna zgodba o tem, kako je država, katere ime pomeni »rešitelj«, uspela ustavno zaščititi svoje nerojene otroke od spočetja naprej, kljub neprestanim množičnim mednarodnim pritiskom nasprotnikov, ostaja praktično neznana.

»To je bil čudež,« je dejala Julija Cardenal, ki je predsednica organizacije Si a la Vida (Da Življenju) v Salvadorju, udeležencem na nacionaln konferenci pro-life gibanja Campaign Life Coalition v Torontu.

Dan Zeidler, ki je predsednik organizacije Family Life Council in Julia Cardenal, predsednica Fundacije Da Življenju, sta o tem govorila na državni Pro-life konferenci v Torontu 5. Aprila 2014. Cardenal je dvestotim udeležencem predstavila podatke o tem, kako so nerazvite države, kot na primer Salvador, odvisne od tuje pomoči, da bi se razmere v državi izboljšale. Toda pravi, da takšna pomoč navadno pride s strani tistih, ki širijo miselnost t.i. »reproduktivnih pravic«.

Spomnila je, kaj je povedal eden od vladnih ministrov, potem ko se je vrnil s srečanja o tuji pomoči, ki je potekalo v Evropi: »Ti ljudje želijo  govoriti le o splavu.«

»Če greš na mednarodno konferenco Združenih narodov, je to neverjetno, kako si želijo, da bi v vsako pogodbo vključili splav.« je dejala.
Leta 1998 je Salvador s pomočjo velikega truda pro-life organizacij odstranil iz zakonika izjeme, ki dovoljujejo splav, vključno s primerom, kjer gre za reševanje življenja matere, primere posilstva in hude prirojene motnje otroka. Splav je tako postal ilegalen, a zmaga je bila krhka. Tisti, ki delajo za življenje, so se bali, da bi podporne skupine iz tujine zlahka pridobile državo na svojo stran, da bi le ta podpisala pogodbo, ki bi prevladala nad kazenskim zakonikom in bi dejansko nazaj uvedla splav. Vedeli so, da je edini način, kako zagotoviti zaščito nerojenih ustavna sprememba, ki je nobena pogodba ne more prevladati.

Cardenal je s svojo skupino začela narodno kampanjo za ustavno spremembo, ki bi branila »pravico do življenja od spočetja naprej.«

Na široko so začeli predstavljati svoje sporočilo. Obiskovali so šole. Izobraževali so ljudi po državi »o splavu in zakaj je pomembno, da se zaščiti življenje od spočetja naprej.«
Prvo oviro so prešli, ko je približno polovica državnih poslancev glasovalo za ustavno spremembo. Toda za spremembo zapisano v ustavi je bila potrebna podpora dvotretjinske večine v naslednjem parlamentarnem obdobju. Nato so bile sklicane volitve in veliko število pro-life poslancev je izgubilo svoje sedeže, ki so jih zasedli socialisti. Tako so bili aktivisti za življenje prepričani, da je sprememba obsojena na propad. »Prepričani smo bili, da je nemogoče zmagati, toda menili smo, da moramo vseeno poizkusiti. Narediti moramo, kar je v naši moči,« pravi Cardenal. Tisti, ki so se trudili za življenje, so napeli vse svoje moči in sklicali narodno molitveno kampanjo. Duhovni boj je dosegel vrhunec v zadnjih treh dneh zakonodajnega obdobja tistega leta. »Tri dni smo sedeli znotraj in zunaj zakonodajne skupščine in molili rožni venec. Šli smo gor (kjer so bili poslanke in poslanci) z blagoslovljeno vodo v rokah in (jih potrepljali po ramah ali jim dali roko v pozdrav) ter jim govorili: »Živijo, kako si?««

Kar se je nato zgodilo, je močno presenetilo vse.

»Ko je prišel čas glasovanja, je bila prva, ki je spregovorila socialistka, ki je rekla: »Jaz bom dala svoj glas kot ženska in kot zdravnica in sem za spremembo ustave.« »In po tem ni bilo nobenega glasu več proti,« pove Cardenal med navdušenim aplavzom. »Nismo mogli verjeti tega. Bil je čudež.« Od 3. februarja 1999 je Salvador začel »prepoznavati kot človeško osebo vsako človeško življenje od spočetja naprej.« Kljub tej odločni zmagi pa mednarodni lobiji, ki podpirajo splave, nadaljujejo s svojimi poskusi, da bi v državo vrnili splav, čeprav se Salvador ponaša z relativno nizkim odstotkom smrtnosti mater, meni Cardenal.

V letu 2006, je časopis New York Times objavil zapis, ki so ga kritiki označili kot »udarni članek« proti državnemu gibanju za življenje. Članek je opisal zgodbo o tem, koliko gorja je prestala neka ženska, ki je poročala o tem, da je opravila nelegalen splav v 18. tednu nosečnosti in je bila obsojena na 30 let zapora. LifeSiteNews je takrat primer primer raziskal in ugotovili so, da je zgodba v celoti neresnična, saj so sodni dokumenti dokazovali, da je bila ženska obsojena za krivo detomora, saj je zadavila svojega donošenega otroka kmalu po njegovem rojstvu. New York Times sprva ni želel popraviti zgodbe, kasneje pa so jo vseeno popravili, ko jih je na to pisno pozval varuh človekovih pravic. Junija lani so strokovnjaki za človekove pravice pri Združenih narodih in zagovorniki splava skušali uporabiti »težak primer« ženske na Salvadorju, ki je trpela zaradi luskavice in je bila noseča z otrokom, ki je imel prirojeno napako, da bi spremenili zakon proti splavu. Primer »Beatriz« se je izjalovil, ko je mati rodila deklico z nujnim carskim rezom in je ta umrla naravne smrti nekaj ur po rojstvu. Mati pa je medtem dobro okrevala. Cardenal je še povedala, da morajo biti tisti, ki si na Salvadorju prizadevajo za življenje, stalno na preži, če bi kje kazalo, da bi se lahko odprla vrata splavu, tudi le za najmanjšo špranjo. Povedala je, da bosta trdo delo in molitev na koncu vedno zmagala. »Moramo narediti, kar je v naši moči, toda naše delo mora biti storjeno v molitvi, saj če nimamo Duha … ni nobene možnosti,« je dejala.

Več:

Lifesitenews.com