Gerber je iz zapora pobegnil, potem ko je podkupil sodnika, in se nato skrival. Navkljub skritemu življenju je ostal aktiven tako pedofil (pederast) kot politični aktivist.

Svoje sanje o ameriškem homoseksualnem gibanju je predstavil mlademu Champu Simmonsu, ta pa jih je kasneje, kot odrasel homoseksualec, prenesel na enega od svojih spolnih “partnerjev,” t.j. na dečka z imenom Harry Hay. Hay je danes znan kot “oče” ameriškega homoseksualnega gibanja. 10.8.1948 je Hay, kot vodja komunistične stranke, organiziral skupino, ki naj bi se imenovala Mattachine Society. Vendar se je šele spomladi leta 1951 pod tem imenom tudi registrirala. Že od samega začetka si je organizacija prizadevala za odpravo družbenih omejitev na področju homoseksualnosti v ameriški družbi. Skrivnostno ime Mattachine je bilo vzeto iz “srednjeveške francoske renesanse … skrivnostne bratovščine neporočenih meščanov”.

Organizacije je najprej začela z javnim zagovarjanjem “pravice do zasebnosti.” Tako kot večina zgodnjih voditeljev ameriškega “gejevskih” aktivistov je bil Hay zagovornik homoseksualne pedofilije in pederastva (spolni odnosi med odraslimi in najstniki). Verjetno je, da je Hay skrivaj sodeloval tudi z Alfredom Kinseyem, za kar ni neposrednih dokazov. Vendar pa je Svetovalni odbor Mattachinevega društva medse vključilvplivnega Kinseyevega sodelavca Wardella Pomeroya, ki je veljal za zloglasnega zaradi svoje knjige Boys and sex. V omenjeni knjigi je delno legitimiziral tudi spolne odnose z živalmi.

Harry Hay in Mattachinovo društvo je vzpostavilo idejo političnega in družbenega aktivizma med homoseksualci. Visoko motivirani aktivisti so začeli delovati v skupinah, idejno oblikovanih po komunističnih celicah. Kot je Hay kasneje dejal v intervjuju, “[smo želeli] poskrbeti, da so celice »pod zemljo«, med seboj ločene, tako da nihče v skupini ni vedel, kdo so bili drugi člani” (J. Katz, Gay American History, 410). Na začetku so v medije iz različnih nenavadnih virov počasi prihajale teorije, javne izjave in dejanja v podporo družbenega sprejemanja homoseksualnosti.

Na žalost je zaradi narave takšnih tajnih skupin onemogočeno jasno raziskovanje o njihovih tedanjih dejavnostih. Ne glede na to dejstvo, danes zagotovo vemo dve stvari: prvič, da je bil od začetka cilj “gejevskega” aktivizma doseči legitimiranje homoseksualnosti v družbi, in drugič, da je rastoča mreža celic oz. političnih skupin želela doseči ta cilj.

Naslednji dogodki dobijo večji pomen, če jih predstavimo v kronološkem vrstnem redu, kot če jih gledamo posamič. Po idejah Kinseya in Haya je Hugh Hefner leta 1953 začel izdajati revijo Playboy in s tem začel sodobno pornografsko industrijo. Prva tarča Hefnerja je bila generacija mladih moških, ki jih je na svojih predavanjih nagovarjal nihče drug kot Kinsey. “Hefner je pravi, da če je bil Kinsey raziskovalec spolne revolucije, je bil on (Hefner) njegov glasnik,” je zapisala dr. Judith Reisman. Dodaja: “Mislim, da je pomembno, da je bil leta 1950 Hefner običajno spolno zavrt in deviški povprečni ameriški študent, dokler se ni seznanil z deli Alfreda Kinseya. Kinsey je Hefnerju dal idejo za spolno revolucijo. Hefner je o revoluciji in Kinseyu pisal v svoji diplomski nalogi, v kateri poziva k odpravi spolne etike in pravil.”

Hefner si je zadal nalogo, da postane glasnik Kinseyevih idej, s katero je začel spolno revolucijo, finančno podprto z Rockefellerjevo fundacijo, ki je financirala tudi dejavnosti Alfreda Kinseya. Ob tem ni mogoče pozabiti, da je Hefner spodbujal spolne odnose z otroki … pa tudi homoseksualnost (preko pornografskih podob lezbijk).

Revija Playboy je podpirala vse, za kar sta si prizadevala Kinsey in Rockefeller. Vse je temeljilo na impotentni moški družbi. Tako kot je Hitler poveličeval super – mačo – moškega z namenom, da bi ga tako lažje nadziral, tako sta delala Hefner in Kinsey. Vsi moški so bili predstavljeni kot nemočni, ki ne morejo normalno živeti znotraj svojih družin in ščititi žene in otrok. Nihče ne bi takoj prepoznal revije Playboy kot orodje t.i. “gejevskega” socialnega inženiringa, vendar je šlo pri vsej tej zgodbi ravno za to.

Dejansko je, trdi dr. Reismanova, vsa pornografija v bistvu homoseksualna, saj jo je ustvaril moški za spolno potešitev drugih moških. Na bolj praktični ravni lahko rečemo, da obstoj cvetoče pornografske industrije služi “gejevski stvari” s tem, ko moralno destabilizira moške. Ti jo uporabljajo, zaradi česar težje nasprotujejo homoseksualnosti in lažje izrekajo podporo tistim družbenim prizadevanjem, ki legitimizirajo spolni hedonizem. Prav tako pa je izpostavljenost pornografiji, še posebej v mladosti, lahko tudi vstopna točka v “gejevski” stil življenja.

Na enak način je eden od vzrokov za razmah t.i. spolne svobode tudi industrija splavov oz. umetne prekinitve nosečnosti. Odločitev za prekinitev življenja svojih nerojenih otrok moralno kompromitira moške in ženske (ki jih tako naredi nesposobne, da bi kritizirali druge oblike nemoralnega vedenja). Splav pomeni, da "neželeni otrok" ne bo trajna ovira za tiste, ki so dali prednost spolni svobodi pred družino. To tudi pojasnjuje, zakaj so homoseksualci, ki že po definiciji ne morejo skupaj zanositi, eni izmed najbolj militantnih zagovornikov splava v ameriški družbi.

Na podlagi navedenega lahko vidimo, da gre, vsaj na konceptualni ravni, pri vseh teh pojavih za en in isti radikalen napad na življenje in kulturo. Vedno bolj se kaže, da je “gejevska” etika nekakšna grška Hidra, katere številne glave so tipične “gejevske” pravice, kot npr. homoseksualna poroka, splav, pornografija in druge spolne zablode. Kako onemogočiti to ideološko kačo samozvane spolne svobode, ki je v resnici suženjstvo, ki hoče zasužniti tudi druge.

Projekt Meašearim

Foto: splet