S časom je homoseksualni aktivizem pridobil vedno večjo moč in s tem spreminjal tudi svoje družbene cilje: od strpnosti, javnega sprejemanja, do položaja z enakimi možnostmi in vse do družbene prevlade.

V začetku so homoseksualni aktivisti zahtevali samo toleranco ali strpnost. Z vidika prejemnikov, je toleranca “pravica, da se me pusti pri miru. “To je bil prvotni cilj homoseksualnega aktivista Karla Heinrichsa Ulrichsa, ko je pred stotimi leti določil zelo jasen cilj – dekriminalizacijo homoseksualnih odnosov v Nemčiji. To je bil tudi izrecni cilj zgodnjih članov »Mattachine Society«, ki je delovala pod vodstvom aktivista Harrya Haya.

Strpnost je vezana na medsebojne odnose. Z vidika darovalca strpnosti toleranca pomeni, da se zaradi interesa civiliziranosti strinja z nečim, česar sam sicer ne mara in se s tem ne strinja. Stopnja strpnosti pa se razlikuje glede na to, kaj želijo od nas da prenašamo. V preteklosti smo tako na primer razvili visoko toleranco za svobodo misli in nizko toleranco za škodljive javno vedenje. In ravno za dosego takšne tolerance se “gej aktivisti” sprva zavzemajo.

Toda to danes ni več njihov glavni cilj. Potem ko je homoseksualno gibanje pridobilo »družbeno strpnost«, je zahtevalo družbeno sprejemljivost za svoje spolno vedenje. Sprejem je seveda nekaj več kot toleranca. To je vključitev v družbo brez očitnega in javnega neodobravanja. Takšna zahteva za »družbeno normalizacijo homoseksualnosti« se je začela potem, ko so homoseksualni aktivisti uspešno odstranili homoseksualnost z uradnega seznama duševnih motenj Ameriške psihološke zveze. S tem je bilo takšno spolno vedenje razglašeno za »normalno« in postalo razlog, da so homoseksualni aktivisti uporabili obstoječe državljanske pravice z namenom, da dosežejo javno prepoved njihove diskriminacije in uvedbo kaznovanja vseh nasprotnikov.

Za homoseksualne aktiviste je sprejetje njihovega spolnega vedenja pomenilo pravico, da zahtevajo enako obravnavo na vseh področjih javnega življenje. Odkriti homoseksualni aktivisti so tako vstopili v vse vplivne poklice, kot je šolstvo, politika in mediji. Z uveljavitvijo na teh področjih uresničujejo svoj nadaljnji cilj namreč, da integrirajo na vseh ravneh družbenega življenja svojo protidružinsko ideologijo. Posebno področje kjer so danes še posebej aktivni je zakonodaja. S t.i. »zakonodajnimi udari« želijo redefinirati družino in zakonsko zvezo ter v imenu domnevne diskriminacije zahtevajo dostop do otrok, t.j. homoseksualnih posvojitev.

V kontekstu enakosti zahtevajo odpravo tudi vseh dejanskih ali navideznih nastavkov za “heteroseksualce.” Tako, na primer, zahtevajo odpravo besede “heteroseksualnost”, zamenjavo besednih zvez kot sta “mama in oče”, “mož in žena”, z novimi pojmi kot sta “starš A (ali partner A)” in “starš B (ali partner B)”.

Seveda se javno sprejemanje homoseksualnosti močno razlikuje od kraja do kraja, in »gejevsko« gibanje se še naprej sooča z odporom na različnih ravneh družbenega življenja. Vedno več ljudi tudi javno nasprotuje njihovemu  socialnemu načrtu. Vendar pa je danes mogoče opaziti, da se v skoraj vsakem mestu, kjer delujejo homoseksualni aktivisti, družbeni trend usmerja v »pro-homoseksualno smer.« In to je zaskrbljujoče.

Kjer so “geji” zaradi svoje politične moči dosegli največjo možnost družbene sprejetost, se je njihov cilj preusmeril na zahtevo po družbeno privilegiranem položaju. Ta faza vključuje aktivno vladno promocijo homoseksualnosti kot družbenega dobrega, ki je enako ali bolj pomembno kot heteroseksualnost. Zato vlada v ta namen javno financira projekte in skupine z namenom, da podpre neposredne homoseksualne cilje. Tako imata že dve ameriški zvezni državi Massachusetts in Kalifornija spremenjene javne šolske programe, ki promovirajo homoseksualnost. Omenjene programe pa morajo v celoti financirati tamkajšnji davkoplačevalci. četudi se večina s tem ne strinja.

Takšno družbeno sprejemanje homoseksualnosti je glavni povod za javno proslavljanje homoseksualnega življenjskega sloga, ki ga najdemo v okviru državno sponzoriranih shodov kot je npr. »Parada ponosa«. Tega shoda se redno udeležujejo visoki politiki in državni uradniki. V ZDA homoseksualni lobiji že uvajajo posebne “Gay and Lesbian History Month« kjer se otroci seznanjajo z zgodovino homoseksualnega aktivizma in kjer jih prepričujejo o normalnosti homoseksualnega življenjskega sloga. V zadnjih letih pa se prav tako opaža, da homoseksualne organizacije pospešeno dobivajo enormne vsote denarja za svojo ideologijo. Tako prejemajo vedno več davkoplačevalskega denarja od vlad, zasebnih korporacij in neprofitnih subjektov, ki so vedno bolj pod nadzorom “gej” aktivistov in njihovih zaveznikov.

Projekt Meašearim