Mineva 54 let od smrti Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka (1900–1963). Ljubljanska nadškofija in vsa Cerkev na Slovenskem se s hvaležnostjo spominjata pogumnega in odločnega pastirja, ki je za ceno hudega osebnega trpljenja, trpinčenja in preganjanja vodil ljubljansko krajevno Cerkev v najbolj težkih letih po revoluciji.

Pred njegovimi očmi je rdeča revolucionarna oblast preganjala duhovnike, bogoslovce, redovnike in redovnice, jih izganjala v druge kraje takratne Jugoslavije, po krivem obsojala na zaporne kazni in z vsem svojim propagandnim strojem širila laži in jemala dobro ime Cerkvi in njenim članom. Škof je vse to doživljal z osebno prizadetostjo, povrh pa je bil sam predmet najrazličnejšega trpinčenja ob nenehnem zasliševanju, grožnjah, oviranju njegovega pastoralnega dela, prisluškovanju in nadzoru ter telesnim napadom, ki so vrhunec dosegli 20. januarja 1952, ko je nahujskana drhal na železniški postaji v Novem mestu poskušala ljubljanskega škofa živega zažgati. S tega sveta se je poslovil sorazmerno mlad pri 63. letih življenja in zgodnja smrt je vsekakor tudi posledica duševnega in telesnega trpljenja, ki mu ga je nalagala pastirska služba. Upravičeno ga imamo lahko za mučenca, predvsem pa za velikega pričevalca, kar mučenci vedno tudi so.
Kdor prebira njegove spomine, v katerih opisuje, kaj vse je moral doživeti in pretrpeti, občuduje njegovo vedrino in pogum. Notranjo moč je črpal iz mirne vesti in povezanosti z Učiteljem, ki je vse to pretrpel pred njim, in ki je svoje učence na to velikokrat pripravljal: »Spominjajte pa se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji ko njegov gospod.' Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. … Vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal« (Jn 15,20).
Dejansko je Jezus svoje učence pripravljal na to, da bodo morali zaradi njega veliko pretrpeti. Zgodovina je, žal, v izobilju potrdila Jezusovo napoved vse do današnjih dni. Še danes, na začetku 3. tisočletja, so kristjani, Jezusovi učenci, najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Preganjanje kristjanov ni preteklost iz časov starih Rimljanov, ampak danes na svetu zavzema obsežne razsežnosti. Vsako leto zaradi vere umre več deset tisoč kristjanov, o drugih krivicah, ki se jim godijo, ne govorimo. To se dogaja predvsem v deželah, kjer ne poznajo načela spoštovanja človekovih pravic. Tudi v Evropi, ki je domovina sodobne ideje človekovih pravic, med katerimi je ima verska svoboda središčno mesto, v zadnjih letih opažamo močan porast kristjanofobije. Četudi danes na veliko govorimo o človekovih pravicah, to še nikakor ni jamstvo, da jih res spoštujemo. Če jih bi, ne bi bilo pri nas toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Katoliške Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bodo nekateri ljudje spozabili in da bodo šli v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Če kdaj do tega pride, to ni najbolj zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je, če oblastne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo. To se dogaja tudi pri nas in mirno lahko rečemo, da so to usedline tistega stanja duha v slovenski družbi, katerega ena od najbolj vidnih žrtev je bil Božji služabnik nadškof Anton Vovk.
Jezus pa svojih učencev ni samo nedvoumno pripravljal na to, da bodo morali zaradi svoje pripadnosti njemu trpeti, ampak jim je s svojim lastnim odrešujočim trpljenjem pokazal, kako naj trpijo, da bo njihovo trpljenje sodelovanje z njim pri odreševanju sveta. Apostol Pavel je svoje trpljenje, ki ga je moral prenašati zaradi apostolata, jemal kot njegov sestavni del. Ni mogoče biti Jezusov apostol, ne da bi bil hkrati tudi sodeležen njegovega trpljenja. To sodi k samemu bistvu apostolske službe in zato apostol Pavel pravi, da se tega sodelovanja z Jezusom celo veseli. »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Podobno kot apostol Pavel je tudi škof Vovk sprejemal trpljenje in preizkušnje ter jih daroval za Božje kraljestvo med nami.
Trpljenje je prenašal potrpežljivo in pogumno. Potrpežljivost in pogum je črpal iz močne vere, da vrata podzemlja Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Zaupanje ga zato tudi v težkih trenutkih ni zapustilo, ampak je preizkušnje in grožnje prenašal z vedrino in notranjim odmikom, ki ga vernemu človeku daje zavest, da bo zadnjo besedo imel Bog in da se nič ne zgodi brez njegove volje in njegovega dopuščenja. Kakor pri Jezusu v njegovem trpljenju tudi v škofovi drži ni čutiti nobenega sovraštva ali maščevalnosti, temveč kvečjemu zgroženost nad zaslepljenostjo in žalost ob zapeljanosti ljudi, ki jim je sovraštvo oslepilo razum in zastrupilo srce. Vse je daroval za Cerkev.
Škofova vera, ki je bila posebej na preizkušnji, je bila njegova vera v Cerkev. Komunistični oblastniki so si namreč takrat močno prizadevali, da bi Cerkev v Sloveniji odcepili od vesoljne Cerkve in Petrovega naslednika. To je bila splošna komunistična taktika v celotni takratni Jugoslaviji, zaradi katere ni trpel samo Vovk, ampak na Hrvaškem tudi zagrebški nadškof Stepinac (1898–1960). Obema bi se čez noč zjasnili dnevi, če bi pristala na to, da Cerkev namesto na skalo Petrove vere in edinosti postavita na pesek politične všečnosti in praznih političnih obljub. Škof Vovk je vedel, da je obetavna samo zvestoba nepopačenemu Jezusovemu nauku in izročilu Cerkve. Samo v edinosti Cerkve in zvestobi Petrovemu nasledniku je tudi naša prihodnost.
S trpljenjem preizkušena zvestoba je Vovkovemu pričevanju in oznanjevanju dajala verodostojnost in prepričevalno moč, ki se ji nihče ni mogel zoperstavljati in ki je bila pravi blagoslov za Cerkev v preizkušnjah. Trpeči pastir je lahko vlival poguma trpečim in preganjanim duhovnikom in bodril vernike, ki so jih zaradi vere metali iz služb ter tako ali drugače zapostavljali. Škofa Antona Vovka je zvestoba Jezusu in Cerkvi veliko stala, vendar je Gospod Jezus ceno trpljenja, ki jo je plačal, obilno povrnil s tem, da je bilo njegovo pričevanje in škofovsko služenje še bolj verodostojno, prepričljivo in rodovitno za nove duhovne poklice in blagor Gospodove črede.
Naj Božji služabnik nadškof Anton Vovk tudi nam izprosi zvestobo Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi ter pogumno in požrtvovalno prizadevanje na vseh ravneh osebnega in družbenega življenja za zmago resnice, pravičnosti in ljubezni. 
dr. Anton Stres Mineva pol stoletja od smrti Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka (1900–1963). Ljubljanska nadškofija in vsa Cerkev na Slovenskem se s hvaležnostjo spominjata pogumnega in odločnega pastirja, ki je za ceno hudega osebnega trpljenja, trpinčenja in preganjanja vodil ljubljansko krajevno Cerkev v najbolj težkih letih po revoluciji. Pred njegovimi očmi je rdeča revolucionarna oblast preganjala duhovnike, bogoslovce, redovnike in redovnice, jih izganjala v druge kraje takratne Jugoslavije, po krivem obsojala na zaporne kazni in z vsem svojim propagandnim strojem širila laži in jemala dobro ime Cerkvi in njenim članom. Škof je vse to doživljal z osebno prizadetostjo, povrh pa je bil sam predmet najrazličnejšega trpinčenja ob nenehnem zasliševanju, grožnjah, oviranju njegovega pastoralnega dela, prisluškovanju in nadzoru ter telesnim napadom, ki so vrhunec dosegli 20. januarja 1952, ko je nahujskana drhal na železniški postaji v Novem mestu poskušala ljubljanskega škofa živega zažgati. S tega sveta se je poslovil sorazmerno mlad pri 63. letih življenja in zgodnja smrt je vsekakor tudi posledica duševnega in telesnega trpljenja, ki mu ga je nalagala pastirska služba. Upravičeno ga imamo lahko za mučenca, predvsem pa za velikega pričevalca, kar mučenci vedno tudi so.

Kdor prebira njegove spomine, v katerih opisuje, kaj vse je moral doživeti in pretrpeti, občuduje njegovo vedrino in pogum. Notranjo moč je črpal iz mirne vesti in povezanosti z Učiteljem, ki je vse to pretrpel pred njim, in ki je svoje učence na to velikokrat pripravljal: »Spominjajte pa se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji ko njegov gospod.' Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. … Vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal« (Jn 15,20).

Dejansko je Jezus svoje učence pripravljal na to, da bodo morali zaradi njega veliko pretrpeti. Zgodovina je, žal, v izobilju potrdila Jezusovo napoved vse do današnjih dni. Še danes, na začetku 3. tisočletja, so kristjani, Jezusovi učenci, najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Preganjanje kristjanov ni preteklost iz časov starih Rimljanov, ampak danes na svetu zavzema obsežne razsežnosti. Vsako leto zaradi vere umre več deset tisoč kristjanov, o drugih krivicah, ki se jim godijo, ne govorimo. To se dogaja predvsem v deželah, kjer ne poznajo načela spoštovanja človekovih pravic. Tudi v Evropi, ki je domovina sodobne ideje človekovih pravic, med katerimi je ima verska svoboda središčno mesto, v zadnjih letih opažamo močan porast kristjanofobije. Četudi danes na veliko govorimo o človekovih pravicah, to še nikakor ni jamstvo, da jih res spoštujemo. Če jih bi, ne bi bilo pri nas toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Katoliške Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bodo nekateri ljudje spozabili in da bodo šli v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Če kdaj do tega pride, to ni najbolj zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je, če oblastne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo. To se dogaja tudi pri nas in mirno lahko rečemo, da so to usedline tistega stanja duha v slovenski družbi, katerega ena od najbolj vidnih žrtev je bil Božji služabnik nadškof Anton Vovk.

Jezus pa svojih učencev ni samo nedvoumno pripravljal na to, da bodo morali zaradi svoje pripadnosti njemu trpeti, ampak jim je s svojim lastnim odrešujočim trpljenjem pokazal, kako naj trpijo, da bo njihovo trpljenje sodelovanje z njim pri odreševanju sveta. Apostol Pavel je svoje trpljenje, ki ga je moral prenašati zaradi apostolata, jemal kot njegov sestavni del. Ni mogoče biti Jezusov apostol, ne da bi bil hkrati tudi sodeležen njegovega trpljenja. To sodi k samemu bistvu apostolske službe in zato apostol Pavel pravi, da se tega sodelovanja z Jezusom celo veseli. »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Podobno kot apostol Pavel je tudi škof Vovk sprejemal trpljenje in preizkušnje ter jih daroval za Božje kraljestvo med nami.
Trpljenje je prenašal potrpežljivo in pogumno. Potrpežljivost in pogum je črpal iz močne vere, da vrata podzemlja Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Zaupanje ga zato tudi v težkih trenutkih ni zapustilo, ampak je preizkušnje in grožnje prenašal z vedrino in notranjim odmikom, ki ga vernemu človeku daje zavest, da bo zadnjo besedo imel Bog in da se nič ne zgodi brez njegove volje in njegovega dopuščenja. Kakor pri Jezusu v njegovem trpljenju tudi v škofovi drži ni čutiti nobenega sovraštva ali maščevalnosti, temveč kvečjemu zgroženost nad zaslepljenostjo in žalost ob zapeljanosti ljudi, ki jim je sovraštvo oslepilo razum in zastrupilo srce. Vse je daroval za Cerkev.

Škofova vera, ki je bila posebej na preizkušnji, je bila njegova vera v Cerkev. Komunistični oblastniki so si namreč takrat močno prizadevali, da bi Cerkev v Sloveniji odcepili od vesoljne Cerkve in Petrovega naslednika. To je bila splošna komunistična taktika v celotni takratni Jugoslaviji, zaradi katere ni trpel samo Vovk, ampak na Hrvaškem tudi zagrebški nadškof Stepinac (1898–1960). Obema bi se čez noč zjasnili dnevi, če bi pristala na to, da Cerkev namesto na skalo Petrove vere in edinosti postavita na pesek politične všečnosti in praznih političnih obljub. Škof Vovk je vedel, da je obetavna samo zvestoba nepopačenemu Jezusovemu nauku in izročilu Cerkve. Samo v edinosti Cerkve in zvestobi Petrovemu nasledniku je tudi naša prihodnost.

S trpljenjem preizkušena zvestoba je Vovkovemu pričevanju in oznanjevanju dajala verodostojnost in prepričevalno moč, ki se ji nihče ni mogel zoperstavljati in ki je bila pravi blagoslov za Cerkev v preizkušnjah. Trpeči pastir je lahko vlival poguma trpečim in preganjanim duhovnikom in bodril vernike, ki so jih zaradi vere metali iz služb ter tako ali drugače zapostavljali. Škofa Antona Vovka je zvestoba Jezusu in Cerkvi veliko stala, vendar je Gospod Jezus ceno trpljenja, ki jo je plačal, obilno povrnil s tem, da je bilo njegovo pričevanje in škofovsko služenje še bolj verodostojno, prepričljivo in rodovitno za nove duhovne poklice in blagor Gospodove črede.

Naj Božji služabnik nadškof Anton Vovk tudi nam izprosi zvestobo Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi ter pogumno in požrtvovalno prizadevanje na vseh ravneh osebnega in družbenega življenja za zmago resnice, pravičnosti in ljubezni. 

dr. Anton Stres