Suzana Rankov v svojem znanem slogu zopet napada nedolžne državljane. Kot nekdanja urednica Dnevnika in dolgoletna kompanjonica novinarke Ranke Ivelje, se Rankova nizkotno spravlja na Aleša Primca, predsednika stranke Glas za otroke in družine. Razlog: ker je pomagal družini v stiski in skrbel za ostarelo mamo in sina.

Sočutje, pomoč, solidarnost so za Rankovo primerni razlogi, da javno problematizira Aleša Primca in njegovo pomoč, ki jo je skoraj deset let nudil ljudem v stiski ter jim nesebično pomagal. Če preskočimo njene nizke vzgibe, je v tej mračni zgodbi svetlo to, da je s svojimi vprašanji razkrila, kako nekateri ljudje ob svojih družinah še premorejo socialni čut in pomagajo družinam v stiskah ter zanje skrbijo. Takšna upanja polna podoba je borec Aleš Primc, ki se je v zadnjih 15 letih zavzel za vse slovenske otroke s tem, ko je zaščitil njihovo pravico, da živijo z očetom in mamo; poskrbel da se je razkril vdor homo-lezbične-bi-trans-queer seksualne ideologije in se javno zavzel za pravico staršev, da njihovih otrok radikalni aktivisti nimajo pravice posvajati in v šolah indoktrinirati. Zato mu je lahko Slovenija iskreno hvaležna in verjamem, da se bodo o njem in referendumih učile prihodnje generacije Slovencev.

Navkljub spletkam Rankove, nas Primc, poleg javnega, tudi s svojim od oči javnosti odmaknjenim delovanjem spodbuja k temu, da imamo odprte oči za ljudi v stiski ter dajemo prednost dejanjem pred besedami. Rankova je s svojimi besedami in uredniško politiko na Dnevniku in sedaj na portalu Siol sejala delitve in nestrpnost do poštenih ljudi. Zanjo tudi nismo nikoli javno slišali, da bi komu pomagala; krožijo pa informacije, da je za svoje diskreditacije bogato nagrajena, kontroverzno prav z davkoplačevalskim denarjem, iz državnega Telekoma, ki ga vodi Rudolf Skobe – menda več kot 10.000 EUR za nekaj člankov. O tem in zakaj ga ni namenila družinam v stiski, pa več raje kdaj drugič.

Matej Novak