Cerarjeva vlada se bo zapisala v zgodovino ne samo po kot najbolj nesposobna, ampak tudi najbolj čudaška doslej. Vlada sprejema zakone in hkrati trdi, da tisto, kar v njih piše, ne velja.

Poglejmo primer... čudaškega obrata

Na portalu RTV SLO je bil 11. 11. objavljen članek: »Je vsak udarec po zadnjici nasilje nad otrokom? Ministrstvo pravi, da ne.« Iz njega izhaja, da je ministrstvo naenkrat obrnilo ploščo in zanikalo vse, kar so do sedaj javno zagovarjali in tudi zapisali v zakon o razvajenih otrocih in nemočnih starših. Ampak pozor! Velja zakon, ne vladno pojasnjevanje.  Idejni pripravljalci zakona so po informacijaj v bogato državno plačanem Društvu za nenasilno komunikacijo, ki je samo leta 2015 od države dobilo neverjetnih 780.000 EUR!

Zakon o razvajenih otrocih in nemočnih starših: "Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile." Ministrstvo na novinarsko vprašanje odgovarja: "Vsak udarec po zadnjici ni fizično nasilje." Spomnimo, v javnosti so vse do 11. 11. 2016 trdili, da prisegajo na ničelno toleranco do udarcev po zadnjici ter vsakega fizičnega in psihičnega nasilja brez izjem. Ker so se ljudje temu noremu zakonu postavili po robu tudi mnogi zmerni levo prepričani volilci, so sedaj obrnili ploščo.

Ministrstvo po novem zakon razlaga tako, da nasilje ni enkratno grobo ravnanje, temveč ponavljajoča se vzgojna praksa. Na novinarsko vprašanje so predstavili svoj novi pogled: »V vsakdanjem življenju to pomeni, da ni nasilje enkraten grob poteg roke otroka, ko le-ta steče na cesto za žogo ne da bi prej pogledal levo in desno, ali ko želi vtakniti prste v električno vtičnico, temveč za surovo ravnanje starša kot privzeto vzgojno prakso za svojega otroka. V primerih življenjske ogroženosti otroka starši pogosto simbolično otroka udarijo po ritki ali roki, saj mu želijo nazorno prikazati nevarnost nekega nedopustnega početja in življenjsko ogroženost.«

Cererjeva protidružinska koalicija je s pomočjo Anje Kopač Mrak očitno odkrila še eno nišo, skozi katero si želi zagotoviti neomejen vpliv na družine, svojim pomagačem v »nevladnih« organizacijah pa omogoča bogato financiranje iz denarja davkoplačevalcev.

Predstavniki Gibanja za otroke in družine smo vseskozi nasprotovali do otrok in staršev krivični noveli zakona, saj ne ustreza niti minimalnim strokovnim standardom, ampak staršem jemlje vzvode za vzgojo otrok ter je spisana za odtekanje miljonov davkoplačevalskega denarja v vladna društva kot je npr. Društvo za nenasilno komunikacijo, Žensko svetovalnico itn. Na mojo predstavitev so se poslanke in poslanci Cerarjeve koalicije odzvali z zasmehovanjem, nestrpnostjo ter z omejevanjem pravice, da predstavim stališče Gibanja za otroke in družine.

Javno sprašujemo ministrico Anjo Kopač Mrak, zakaj neki so sploh sprejeli zakon, če vse, kar notri piše, ne velja? Ali je potem edini namen zakona - in tega niso zanikali! -  da nove milijona davkoplačevalskega denarja dajo organizacijam homo-bi-trans-queer seksualnih aktivistov, preoblečenih v razna društva za nenasilno komunikacijo, žensko svetovalnico ipd., da bodo lažje izvajali psihično nasilje nad starši in našimi otroki v šolah?

Otroci potrebujejo občutek varnosti in ljubečo avtoriteto. V Gibanju za otroke in družine  vseskozi opozarjamo, da je Zakon o preprečavanju nasilja v družini slabo napisan in državi na široko odpira vrata za poseganje v družino. V veliki večini mame in očetje sami najbolje vedo, da je najboljša vzgoja ljubeča avtoriteta, prilagojena  posameznemu otroku, za katero je potrebna mera zdrave pameti, kanček strogosti ter predvsem dovolj kvalitetno preživetega časa z otrokom.